Tanja se je iz političnega novinarstva na nacionalnem mediju povzpela med evropske parlamentarce. Slišalo se je, da ji je pri tem pomagal sam Borut, tihi glas pa pravi tudi, da mu je bilo kasneje večkrat zelo žal. Ves čas je kazala svoje visoke ambicije, plula pa je v nizkih vodah. Pri tem je zlasti na Balkanu pogosto trčila ob čeri. Opraskana, a še vedno ambiciozna, je nadaljevala z atakami in konstrukti, dogajanja in okoliščine pa je vsakič znova hote ali nehote narobe ocenila. V zadnjem obdobju je sama sebi vrgla lastno državo pod noge in jo, kot je znano, poskušala poteptati samo zato, ker je bil Janez na oblasti. Dva moška tekmeca in žrtve Tanja tekmuje z Borutom in Janezom. Opazovalec lahko hitro ugotovi, da prvega ljubi, drugega pa sovraži. Kljub temu tekmuje z obema sovražno. Njeno zadovoljstvo bi bilo popolno, če bi lahko presegla oba. Jasno je, da ne bo nikoli predsednica države ali predsednica vlade, kaj šele da bi kak tak mandat ponovila. Ključno vprašanje je kako združiti ljubezen in sovraštvo in postati srečna. Pravijo, da brez žrtev ni zmage, vendar eno ostaja zabetonirano; nedolžne žrtve zahtevajo konsekvence in zadoščenje. Tanja je žrtvovala svoj poklic, svoj ugled, ugled svoje države, zapodila se je v politiko nekaterih držav kot svinja v koruzo … nazadnje pa se je z odstopom domislila še ene začasne »žrtve« – same sebe.Slabo in škodljivo delo ter neuspehi Tanje zagotovo ne bi prepričali v odhod iz po indijskem drugega največjega izvoljenega telesa na svetu – EP. Pobeg v nacionalne vode ima svoj namen in cilj. Na svoji poti Tanja izrine Dejana, ki je s tem prešel vrh svoje politične kariere in se že spušča na drugi strani hriba (po angleškem frazmu: Over the hill – preko hriba). Postane ponosna voditeljica, ki so jo kasneje kronali v predsednico. Stranko in sebe popelje na parlamentarne volitve in izgubi na vseh frontah, vendar vseeno stopi na zmagovalni oder. Tako je vedno, ko ima partija zadnjo besedo. Tanja stopi na drugo stopničko odra od koder lahko s pogledom levo in navzgor gleda Roberta. Tudi njega v resnici ne mara, vendar z njim ne tekmuje, ker je nepomembna prehodna figura, ki se je pač slučajno znašla ob njej na njeni odrivni deski za nov, tokrat zmagoviti (na)skok. Na prvi mednarodni cesti Tanja stopi pod hladen tuš. V sosednji državi izve, da bodo tam zaradi rušenja ograje na slovenski južni meji sami okrepili nadzor na svoji južni meji. Ob oceni Dimitrija, da Tanja v zunanji politiki nima svojega mnenja, se to potrdi tudi z njenim odhodom na pred tem kritizirano pot. Le nekaj mesecev po njeni kritiki Janezove poti v državo, ki je v vojni, tudi sama naredi točno to. Seveda drugače, kar je bil njen slogan v volilni kampanji. Medtem, ko je Janezova pot odmevala v množici svetovnih medijev, je njena pot minila v spokojni medijski tišini. Tam dvoličnost ni uspela in prozorna laž o tem, da ne ve ničesar o prekinjeni vojaški pomoči v času pred njenim prihodom, se ni prijela. Država, ki je v vojni ni naivna in kljub ali prav zaradi vojne daleč vidi, ker jo razmere silijo v to. Tanja se je torej na Janezovi poti popolnoma izgubila. Na njej je tudi srečevala čisto druge ljudi kot Janez. S tamkajšnjim zunanjim ministrom se je želela v času ko je znano kaj država v vojni najbolj potrebuje, želela pogovarjati o tem kaj ta država potrebuje. Za take obiske Volodimir nima časa in Tanja ga seveda ni srečala niti s pogledom. Vsebine torej po Tanjini krivdi ponovno ni bilo, je pa bil narejen še en korak proti velikemu osebnemu cilju. Tanja ima namreč v tekmi z Janezom in Borutom (tudi sama s seboj) velik cilj. Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ Evropske volitve Tanji so evropske volitve dvakrat prinesle uspeh. Umik z voljene funkcije sredi mandata se zdi zagoneten, morda pa ima vendarle smisel. Vse poti so dvosmerne. Pot iz Evrope je tudi pot v Evropo. Prihaja novo evropsko volilno leto 2024. Do takrat mora Tanja brez večjih vidnih pretresov prebroditi čas v Mladiki. Če se do takrat obdrži trenutna koalicija in ona sama, bi lahko Tanja kandidirala za evropsko komisarko. Pri tem potrebuje zgolj Robertovo naklonjenost. Kandidate držav za komisarje EP redko zavrne, kot se je to zgodilo Alenki. Tekma Tanje z Janezom bi lahko na ta način dosegla vrhunec.   Nihče v hiši z rdečimi vrati, niti Tanja pri vsem tem ne vidi ovir. Težava je ta, da so lahko ovire tudi nevidne. Če je kandidatura Tanje za evropsko komisarko hipoteza, lahko izpostavimo še eno močno hipotezo, kar bi pomenilo hud poraz in kazen za Tanjo. Kaj ali kdo bi lahko Tanjo ob dosegu cilja spravil v politično »nesrečo«? Janez vendar. Na evropskih volitvah tradicionalno zmaguje Evropska ljudska stranka. S tem dobi pravico predlagati kandidata za predsednika Evropske komisije, ki je nekakšna vlada Evropske unije. O kandidatih se predhodno izvedejo politična usklajevanja dokler ne pride do dogovora. Tako postane potrditev predsednika zgolj še formalnost. Če bi le želel, kar je sicer majhna verjetnost, bi lahko Janez zelo verjetno postal predsednik Evropske komisije. Njegova beseda vsekakor dokazano veliko velja. Tanja torej postane evropska komisarka, za svojega šefa pa dobi Janeza. Večje kazni za Tanjina politična sprenevedanja, laži, načrtne in nenačrtne (karakterne) dvoličnosti in druge perfidnosti si ni mogoče zamisliti. Tanja bi bila na ta način še enkrat prisiljena stopiti na Janezovo pot. Še enkrat bi morala stopicati za njim in še enkrat ji na isti poti ne bila odrta ista vrata kot Janezu. Kot doslej bi ga gledala v hrbet, vendar tokrat neposredno. Uspehi drugih so za Tanjo večja kazen kot njeni lastni neuspehi. Davorin Kopše

V zadnjih dolgih vročih dneh smo spremljali grozljive prizore divjanja požarov na slovenskem Krasu, kjer je nastala velika materialna škoda, prebivalci teh območij so trepetali za svoje domove, gasilci, civilna zaščita, vojska in policija ter prostovoljci pa so se s skrajnimi napori spopadali z ognjem. Poker bleferju in igralcu biljarda (biljarderju), trenutno tudi poslancu Jonasu Žnidaršiču iz Socialnih demokratov pa je prišla na misel nora ideja, da bi požare gasila policija s specialnim policijskim vozilom (vodnim topom), ki je namenjen izključno za obvladovanje množic, ki kršijo javni red in mir v naseljih. Aktualna politika s podporo medijev je idejo pograbila kot posebno populistično priložnost. Policijska “stroka” se je tej bedariji globoko priklonila in v kraške gozdove res poslala vodni top. Trapasta ideja posameznika iz zabavljaških vrst je lahko za koga še sprejemljiva, da pa jo posvoji državna politika s policijsko stroko vred, pa bi moral biti v vsaki normalni državi razlog za razrešitve odgovornih s funkcij in položajev. Ker je to podprla sama ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, ni nobenega dvoma o smotrnosti sprožitve interpelacije. Pravzaprav bi morala sama odstopiti, če bi imela kaj odgovornosti in soli v glavi. Kolumna preteklega tedna: Zakaj naj bo Logar predsednik republikeLahko bi prebrali vsaj navodila o uporabiO nenamenski uporabi vodnega topa odgovorni že nekaj dni molčijo, njihov molk pa je preglasil ves pomp, ki so ga zganjali ob porajanju te neumne domislice. Snovalci in konstruktorji vsake naprave (tudi gospodinjskih aparatov) kupcem priložijo navodila za uporabo. Vodni top ni nobena izjema. Je specialno vozilo z opremo za namensko uporabo, ne pa igračka ali sredstvo za politično promocijo oblastnikov. Uporaba več kot milijon evrov vrednega vozila je namenjeno za obvladovanje množičnih nemirov in za nič drugega. Z uporabo tega vozila na težko dostopnem kraškem terenu je zato še eno škodljivo dejanje aktualne vladajoče politike. Za intermezzo. Vozilo se je na poti pokvarilo, a vlada ima na srečo Marjana Šarca, ki je hitro našel napako na zaganjaču (po Šarčevo štarterju). Ugotovil je, da se je neka žička “zacvikala”, kot je v izjavi za javnost sporočil ta odsluženi komik, ki ima trenutno postojanko na ministrstvu za obrambo, kjer mu nekateri rečejo minister. Ko smo bili priča hudim nemirom z ogrožanjem življenj ljudi in premoženja ter samih policistov, je bila zdaj oblastniška politika v opoziciji. Ob takratni premišljeni strokovni in več kot upravičeni uporabi prisilnih sredstev vključno z vodnim curkom je takratna opozicija zganjala histerične izpade v javnosti in parlamentu. Policija naj bi takrat prekoračila svoja pooblastila, čeprav je bilo v času letečih granitnih kock na dlani, da je bila uporaba sorazmerna in še zdaleč ni bila uporabljena vsa zmogljivost. O tem smo se lahko prepričali vsakič, ko smo gledali delovanje policije v drugih evropskih demokratičnih državah ob podobnih kršitvah javnega reda. Politična zloraba helikopterjaDa bi bili še bolj prepričani v nastopaške nagone vladnih politikov, smo v času divjanja ognjene ujme doživeli še en nepojmljiv škandal. Nepogrešljiv helikopterski resurs za obvladovanje ognja iz zraka je samovšečno in infantilno zlorabila ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. Predsednica vladne stranke SD se je po tednu boja zoper ognjene zublje vrnila z dopusta, kjer se je nastavljala fotoaparatu v potapljaški opremi. Za Tanjo Fajon je ogled pogorišča na Krasu vesel dogodek. (Foto: FB)Po vrnitvi s potepanja po Jadranu se je odpravila na območje pogorišča, kjer je v času največjega požara nadaljevala s svojo narcisoidno držo. Ker tam kot zunanja ministrica ni imela kaj drugega iskati, je poiskala helikopter avstrijske policije, ki je prišel pomagat pri gašenju. Kabina tega helikopterja se ji je zdela nadvse primeren ambient za sproščeno poziranje in nov angažma fotografa, ki je v objektiv ujel njen prešerni nasmeh sredi tragedije. Te sicer prisrčne fotografije je objavila na svojem Twitter profilu. Ker ni dočakala pričakovanega navdušenja, ampak močne kritike, je te objave kasneje umaknila. Ampak s tem se njeni vroči izpadi še niso končali. Javnosti je sporočila, da je fotografije posnela na željo avstrijskega pilota. Nad njo naj bi bil tako navdušen, da jo je prosil za skupno slikanje v kabini helikopterja, ki je prišel v Slovenijo z namenom pomoči pri gašenju požarov. Člana posadke ni mogoče obsojati, saj ministrici v tuji državi najbrž ni mogoče odreči njene pred njim samim skrite srčne želje po promociji. Avstrijec ali kak drug obiskovalec Slovenije pač ne more vedeti, kaj, kdo in na kak način vse se je nagnetel na oblast, ki je več kot očitno sama sebi namen. To med drugim dokazuje ravnanje šefa Urada vlade za komuniciranje Dragana Barbutovskega, ki se s serijskimi blokadami na socialnih omrežjih ograjuje od ljudi. Komunikacija je dobila nov pomenPrejšnji vladi so pogosto očitali način komuniciranja. Seveda se kdaj zgodi kaka nerodnost, ampak oslarij, ki si jih privošči vrhovni “golobnjak”, pa prejšnja vlada ni počela. Vlada preteklih dveh let se je trudila delati v korist vseh državljanov, kar se je kazalo s skrbjo za lajšanje tegob v času epidemije, za kar je porabila ogromno energije in upravičeno tudi javnih sredstev. S tem je dokazala, da so sredstva od vseh nas in ne le od izbrancev. Aktualni vladni “čredi” je na oblast pomagala fantomska civilna družba. Ta je bila ves čas vladanja legitimne tretje vlade Janeza Janše aktivna na ulicah, kjer ni manjkalo rekvizitov in organizacijskih dejavnosti, ki zahtevajo velika finančna sredstva. Od kod so se financirali, še do danes niso razkrili, čeprav so trošili tudi v razgibanih aktivnostih med samo volilno kampanjo. Kampanja paralelne politike, ki ima sedež na Metelkovi 6 v Ljubljani, je glede na videno za ta namen porabila več sredstev kot vse stranke, ki so se na ta način povzpele na oblast, skupaj. V prvih mesecih po volitvah se vse bolj potrjuje teza o močnih povezavah s politično dejavnimi nevladnimi organizacijami, ki se financirajo tudi iz tujine. Tem je vlada v prvem zamahu namenila pol milijona proračunskih sredstev. Teza, da ni nobeno kosilo zastonj, se s tem še enkrat potrjuje. Računi prihajajo, plačujemo pa jih vsi davkoplačevalci. Tudi tisti, ki smo bili že pred volitvami izločeni kot ne bodi ga treba. Država nima navodil za uporabo, kot jih ima policijski vodni top in vsi drugi tehnični pripomočki, ki jih nudi sodobna civilizacija. Pri upravljanju z državo je pomemben odnos do vseh ljudi in spoštovanje družbenih dogovorov, ki se izražajo z ustavno in zakonsko ureditvijo, s sredstvi pa se ravna gospodarno in preudarno. Tega žal Golobovi vladi zelo primanjkuje. Poleg zakonov žal ne berejo niti navodil. Ni in nikoli ne bo vsak dan 8. marecŽivljenje ni praznik, se glasi znan izrek. Da je v tej državi nekaj zelo narobe, dokazuje tudi slogan Inštituta, ki se je poimenoval po 8. marcu. Ime te gromovniške NVO je za enega svojih sloganov uporabila celo kandidatka za predsednico republike Nataša Pirc Musar, ki je objavila fotografijo s tem napisom na majici. To tendenciozno sporočilo nam vsiljuje nekdo, ki zase trdi, da bo predsednica vseh državljanov. Plehko in nevredno majice! Požar na Krasu je s pomočjo srčnosti vseh, ki se z njim spopadli, te dni omejen. Ta največja naravna katastrofa v zgodovini samostojne Slovenije nam je ali bi nam morala utrditi zavest, da smo le skupaj močnejši in da le skupaj zmoremo. Politična drža tistih, ki so ta čas skoncentrirani v vladni palači in po ministrstvih ter v DZ, žal tega ne potrjuje. Upajmo, da bomo to pot dobili vsaj predsednika, ki bo vreden te funkcije, v nadaljevanju pa več zdrave pameti in splošne politične zavesti. To bi odpravilo razloge za uporabo vodnega topa tudi, ko bo spet Janša predsednik vlade. Davorin Kopše

V 102. členu ustave Republike Slovenije je kot temeljna opredelitev funkcije predsednika republike zapisano, da predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Znotraj tega določila ima tudi naloge: razpisuje volitve v državni zbor; razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpokliče veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo. Preberite še kolumno preteklega tedna: Štiristo tisoč oslov  Na prvi pogled bi lahko rekli, da je biti predsednik naše države precej enostavna vloga. Ta zajema nekaj malo zahtevnejših uradniških nalog in predstavljanje države in to je to. Ko mnogi govorijo o predsedniški funkciji in njenem pomenu, največkrat izpostavijo pomembne naloge, ki so naštete v ustavi, ob tem pogosto zanemarijo najpomembnejšo nalogo, ki je permanentna. To je predstavljanje države. Reči, da je to nekakšna protokolarna vloga in nič kaj več, je po mojem prepričanju bolj kot ne neodgovorna trditev. Kandidati za predsednika republike se množijo Datum volitev predsednika republike še ni znan, se pa nezadržno bliža. Nekateri kandidati so pohiteli in so že najavili svoje kandidature, nedvomno pa se jim bo še kdo pridružil. Kot vsakič se bo tudi tokrat za eno samo mesto potegovalo precejšnje število kandidatov. Med njimi bo večina manj opazna, v najožjo konkurenco pa se bodo prebili kaki štirje. Če nobeden od kandidatov ne bo dosegel vsaj 50 odstotkov plus en glas, bo izveden drugi krog, kjer bosta ostala le še dva najbolje uvrščena v prvem krogu. Med vsemi ostalimi je svojo kandidaturo najavil Anže Logar. Kandidiral bo s podporo volivcev, kar pomeni, da bo moral zbrati najmanj 5000 podpisov, da bo lahko uradno vložil kandidaturo. Logar izhaja iz Slovenske demokratske stranke, zato mu je ta stranka izrazila svojo podporo. Tudi sam ga podpiram in je moj favorit. Pri svoji podpori se ne bom pretirano ukvarjal z drugimi kandidati, ampak želim izpostaviti svoj pogled na Logarja kot politika in kot kandidata za predsednika. Anže Logar je bil v času prve in druge Janševe vlade direktor Urada vlade za komuniciranje. Med prvim slovenskim predsedovanjem Svetu EU si je kot uradni govorec predsedstva hitro nabiral mednarodne politične in diplomatske spretnosti. Volivci so ga prvič izvolili na politično funkcijo leta 2010, ko je prvič postal svetnik v Mestnem svetu Mestne občine Ljubljana, kamor je bil za tem izvoljen še 2014 in 2018. Na lokalni politični ravni se je leta 2018 potegoval za župana Ljubljane. Med kandidaturo za župana smo ga že poznali tudi kot poslanca Državnega zbora, kamor je bil prvič izvoljen leta 2014. Med kampanjo so bili njegovi nastopi odlično argumentirani, izstopal pa je tudi njegov sodoben program za razvoj glavnega mesta Slovenije. Med kampanjo je bil ves čas korekten. Z drugimi kandidati se ni pretirano ukvarjal, predvsem pa ni bil izključevalen. To odliko goji še danes, saj kandidira s sloganom »ZA prihodnost« pri čemer poudarja pomen povezanosti in sodelovanja. Logar zaradi svojih odlik seže globoko v sredino volilnega telesa Anžeta Logarja mnogi že dolgo vidijo na mestu predsednika Slovenske demokratske stranke. Brez dvoma bi bil tudi na tem mestu odličen, vendar pa je treba povedati, da ta stranka že ima vrhunskega predsednika, ki bo to ostal, dokler bo sam želel in bo imel ustrezno podporo v stranki. Zakaj to izpostavljam? Pogosto izrečena mnenja, da bi bila SDS uspešnejša pod vodstvom Anžeta Logarja, prihajajo iz različnih logov z leve in desne, včasih pa se te finte poslužijo tudi novinarji. S kandidaturo Logarja za predsednika republike imajo vsi ti priložnost, da ga podprejo in na volitvah na glasovnicah obkrožijo številko pred njegovim imenom. Imajo priložnost izvoliti ga za predsednika države. Predstavljati Republiko Slovenijo je vsekakor častna in odgovorna funkcija. To lahko najbolje opravlja povezovalna oseba. Besede o povezovanju so na tem mestu premalo. Logar jih lahko v vsakem primeru podpre s svojim dosedanjim delovanjem. V mandatu 2014 do 2018 je prevzel zahtevno nalogo vodenja preiskovalne komisije za preiskovanje bančne luknje. Dela v tej komisiji se je kljub napovedanemu neuspehu lotil resno in sistematično. Na koncu je bilo končno poročilo kljub različnim pogledom zaradi parcialnih interesov sprejeto brez glasu proti. Najboljši minister za zunanje zadeve Ko se je marca 2020 formirala tretja Janševa vlada, je postal Anže Logar minister za zunanje zadeve. Po mnogih suhoparnih mandatih je bila to v Mladiki prava osvežitev. V zunanji politiki in diplomaciji so se aktivnosti dinamizirale in tudi ta del politike je postal zanimiv. To je bil čas mnogih zahtevnih izzivov. Evropska unija je bila sredi epidemije novega virusa. V teh razmerah je bilo nujno sodelovanje in medsebojna solidarnost. Slovenija se je v tem času uspešno vključila v vzajemno pomoč pri zagotavljanju zaščitnih sredstev in izmenjave podatkov. Da bo vlada z ministrom Logarjem uspešna na mednarodnem parketu, se je prvič jasno pokazalo na Blejskem strateškem forumu, izvedenem v letu nastopa tretje Janševe vlade. Ta forum, na katerem se predhodno ni nikoli zbralo toliko tujih predstavnikov, je bila edinstvena priložnost za srečanja in mreženje z regionalnimi in svetovnimi akterji. Na forumu so se zbrali visoki predstavniki EU, številni predsedniki vlad in držav ter mnogi drugi pomembni gostje. To je bila dobra napoved za uspešno predsedovanje Slovenije Svetu EU. Drugo predsedovanje Slovenije Svetu EU je bilo vrhunski politični in zunanjepolitični dogodek. Že med dogajanjem je bilo jasno, da bo slovenska vlada delo odlično opravila, to pa se je dokončno potrdilo ob koncu, ko so deževale pohvale z vseh strani. Slovenija je v tem času dosegla večino zastavljenih ciljev, uspešno pa je odprla in zaključila celo nekatera področja, ki niso bila načrtovana za ta čas ali pa so bila že obravnavana in predhodno niso bila uspešno zaključena. Da slovenska zunanja politika ni od muh, se je izrazito pokazalo tudi ob brutalni vojaški agresiji Rusije na Ukrajino. Stališča Slovenije so bila ves čas jasna in konsistentna do konca mandata. Jasno je bilo izraženo dejstvo, da je Ukrajina napadena in ji je treba pomagati, da v vojni zmaga. Odločilni prelom dogajanja je bil obisk predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše, predsednika poljske vlade Mateusza Morawieckega in predsednika češke vlade Petra Fialava s spremstvom v vojaško obleganem Kijevu. Ob tem dogodku je imela zunanja politika skupaj z diplomacijo odgovorno nalogo političnega usklajevanja mnenj o obisku, kar je bilo ključno za oblikovanje odnosa do ruske politike in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Prav takrat se je evropska politika poenotila in najodločneje doslej sankcionirala vojaško agresijo. Slovenija potrebuje predsednika kova Anžeta Logarja Smo v času, ko je koronavirus še vedno izziv, in smo v času prihajajoče ekonomske krize, ki bo najbolj udarila revne sloje. Draginja in pomanjkanje energentov lahko povzroči motnje v oskrbi. Energenti poganjajo proizvodnjo in dostavo eksistenčnih dobrin. V prihajajoči zimi bomo imeli težave z ogrevanjem delovnih in bivalnih prostorov. Zaradi že prisotne in naznanjajoče se vsesplošne krize bosta povezanost in sodelovanje znotraj Slovenije in sveta morda ključna momenta za uspešen izhod. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, zato je še bolj pomembna naša povezanost in enotnost na vitalnih področjih. Logar je večkrat dokazal, da je iz pravega testa. Kot izrazito nekonfliktna oseba bo lahko Logar kot predsednik prispeval največ, kar slovenska politika ta čas sploh zmore. In ja, od vseh nalog bo najpomembnejša tista, ki vsebuje predstavljanje Slovenije in osebni zgled.  Davorin Kopše

Moški pogovor v debeli dvoriščni senci nekje na Gorenjskem se je dotikal poletja, doživetij, lahke mediteranske hrane, dobre kapljice in seveda žensk. Beseda je dala besedo in smo se znašli tudi na polju politike. France, ki ga kličemo Frenk, je povedal, da je njegov znanec volil Golobovo gibanje in se hoče ob vsakem srečanju pogovarjati tudi o tem. Na glas se je vprašal, kaj naj mu reče. Tone, ki je hitrega jezika in bistrih misli, mu brez obotavljanja po gorenjsko odgovori: “Reč mu, da je vosu, ejga.” Osli in njihova pametNeka druga zgodba govori o tem, kako je Noe vabil vse živali na svojo barko, da bi jih rešil pred vesoljnim potopom. Vse živali so se vabilu odzvale, le osel je mislil, da je najpametnejši in se ni dal. Trdil je, da je barka gotova pot v smrt, saj se bo med valovi razletela. Še več, podvomil je tudi v trdnost in zanesljivost mostu, ki je vodil na barko. Prepričan je bil, da ne bo zdržal njegove teže, čeprav so šli varno čezenj že tudi sloni. Noe mu je kazal, kako debela so bruna in kako čvrsto so zbita, vendar osel ni verjel niti svojim očem. Trdil je, da bo na rešilni barki zagotovo poginil. Osel torej ni šel na barko in se je odločil, da kljub vsemu prepričevanju in celo videnem na lastne oči ne bo ravnal, kot je prav, ampak se je odločil po svoje. Ni šel na barko, voda pa je začela naraščati. Plaval je do bližnjega griča in nato do visoke gore, da bi se rešil. Ampak voda je zalila tudi goro in osel je moral z muko plavati naprej. Upehan je med premetavanjem po valovih rigal in se še komaj držal pri življenju. Takrat se ga je Bog usmilil. Ker je želel ohraniti oslovsko vrsto, ga je pustil pri življenju. Ko se je voda spet unesla, je bil osel prestrašen, lačen in zbegan. Od vsega hudega je za vedno ostal brez uma, kar se še vedno prenaša na njegove naslednike. Od nenehnega obupanega riganja mu je grlo tako ohripelo, da ga je večinoma še danes težko poslušati. Ne misli več, da je najpametnejši, vendar se tega niti ne zaveda, saj je vendar osel, zato ima vso pravico vztrajati v neumnosti. Sprejeti ustrezno rešitev bi bilo preveč neoslovsko. Serija neumnostiOsel je po znanem ustnem izročilu žival, ki ne gre dvakrat na led. Ko vlečemo vzporednico, lahko ugotovimo, da se volivci novih obrazov od osla vendarle razlikujejo. Ne le, da gredo večkrat na led, to delajo kljub temu, da kasneje vedno spoznajo svojo zmoto. Ledena ploskev je vsakič enaka in led se jim vsakič vdre. Razlika je le v globini vode pod ledom. Po zadnjih volitvah se nakazuje, da je vodno brezno tudi tokrat globlje od prejšnjih. Prejšnja vlada je po vseh kazalcih uspešno zastavila nov razvojni zagon Slovenije. Na začetku je bil največji problem neznani virus. Nihče ni vedel, kdaj bo razvito cepivo in kako učinkovito bo. Situacija je bila grozeča, kot je bilo grozeče naraščajoče morje, ko je Noe reševal obstoječe živalske vrste. Videli smo, da barka deluje, da nas dobro vodi iz nevarnih voda. Kljub temu se je našlo štiristo tisoč oslov, ki v to barko niso verjeli. Odločili so se za zavrnitev varne ladje in plavanje skozi deroče valove. Izbrana ekipa strokovnjakov Roberta Goloba se z izzivi spopada precej nenavadno. Še preden je bila vlada sestavljena, je izjavil, da bi zoper pomanjkanje mesa ukrepal z zmanjšanjem njegove porabe. Kot da bi se veselil podražitve naftnih derivatov, je pred turistično sezono napovedal znaten dvig cen in s tem povzročil naval na črpalke ter špekulacije trgovcev. Nekaj dni je bila zaradi ravnanja Roberta Goloba oskrba s pogonskimi gorivi motena. Mnogi turisti, avtobusi in celo kamioni s pokvarljivo robo so obstali. Trenutno lahko spremljamo, kako diletantsko skuša vlada od kmetov odkupiti pšenico, ki je na svetovnem trgu primanjkuje. Ker se vlada očitno ne zna lotiti učinkovitih pogajanj za ceno, so se odločili za odkup po sistemu javnih naročil. Neverjetno, ker vemo, da se lahko ti postopki zelo zavlečejo. Kmetje, ki nimajo skladiščnih prostorov, bodo pšenico pred zaključkom javnih naročil prodali najboljšemu ponudniku. Tistim, ki imajo kapacitete za skladiščenje, pa se ne bo nikamor mudilo. Počakali bodo lahko na višje cene in pšenico prodali takrat. Rezultat vsega bo še dražji kruh po zaslugi narcisoidne, a nesposobne vlade. Podražitev v trgovinah se je vlada lotila z ustanovitvijo neke komisije, ki bo zbirala cene po trgovinah in o tem obveščala javnost. Najavili so interventni zakon v zdravstvu, kjer se bodo lotili birokracije s še več birokracije. Namesto odprave številnih nesmiselnih birokratskih postopkov bodo povečali število ljudi, ki se bo ukvarjalo z birokracijo. Po enem mesecu delovanja se izrisuje pot, po kateri bo hodila ta vlada. Očitno bo precej spolzko, preglednost delovanja države pa bo ovirala gosta megla. Zdravstvu in epidemiološki stroki se ne obeta nič dobrega tudi zaradi hitrega naraščanja števila okuženih s covidom-19. Prihaja nova različica, ki razsaja po Združenih državah in je že tudi v Evropi. Cepiva zoper novo podrazličico BA-5 še ni, širi pa se 16-krat hitreje. Strokovna skupina za covid je napovedala, da okužb ne bodo več spremljali, ampak se bodo ukvarjali zgolj z zapleti, ki zahtevajo hospitalizacijo. Nekateri zdravstveni delavci medtem že neformalno poročajo o polnih oddelkih, vlada pa je še kar na dopustu. Slišimo lahko le, da naj ne skrbimo, ker bodo oni to vse pravočasno porihtali. Stanje spominja na prve mesece leta 2020, ko so Šarčevi trdili, da imajo vse pod nadzorom. Zoper novi koronavirus so se želeli spopasti na način, ki velja za navadno gripo. Izkazalo se je tudi, da so skladišča za zaščitno opremo prazna. Led zlovešče pokaLed, na katerega je 24. aprila letos stopilo štiristo tisoč volivcev, torej zlovešče poka. Čakajo nas draginjski, gospodarski, energetski, varnostni, zdravstveni … izzivi. Le pomirjujoče besede in prisiljeni nasmeški niso tisto, kar ljudje zdaj potrebujejo. Edina konkretna obljuba te vlade je, da maske ne bodo več obvezne. Kljub temu natolcevanju vlade so obvezno nošenje mask že uvedli v nekaterih zdravstvenih ustanovah. Med njimi sta oba univerzitetna klinična centra. Nova oblast, ki je dobila visoko podporo oslov, je zagotavljala tudi, da ne bo zapirala šol. Tudi to je bila debela predvolilna laž. Šole ta čas namreč že dobivajo nekakšne usmeritve, da naj se pripravijo na izvajanje šole na daljavo. Kar je bilo v času prejšnje vlade vsak dan grobo napadano, bo torej nova oblast, ki si reče svoboda, v primeru enakih okoliščin ponavljala. V medijih pa jo bodo hvalili. Da bi le znala. Odloki in načini izvedbe za mnoge situacije so že napisani. Ob nastopu Janševe vlade ni bilo ničesar. Upajmo, da spreminjanje datumov ne bo pretežka naloga. Led, na katerega so tako ali drugače že petič po vrsti stopili volivci novih obrazov in nanj potisnili tudi vse ostale, ječi pod težo nesposobnosti vlade. Razpoke v sistemu naznanjajo, da se bo vdrlo in bomo prepuščeni globinam novih kriz. Edino, kar vlada uspešno izvaja, je plaz kadrovskih zamenjav, s čimer si koalicija v vsej svoji nesposobnosti utrjuje moč svojega neučinkovitega prestola. V državi imamo torej 400 tisoč oslov, ki skupaj z izvoljenimi osli neutrudno zavračajo iskanje rešitev. Nočejo na barko, Bog pa jih je do zdaj vsakič ohranil pri življenju in jih poslal v nov krog. Lahko bi pričakovali, da bodo v svojem rezgetanju in slabih odločitvah vsakič šibkejši. Pa niso. Ker nimajo sposobnosti samokritike in ker vsakič znova mislijo, da bodo s ponavljanjem napak dosegli uspeh. Osli. Davorin Kopše

Z Mojco sva imela na začetku nekaj pomislekov, ali iti na osrednjo državno proslavo ob dnevu državnosti ali ne. Malo sva namreč pričakovala, da bo proslava pravo nasprotje lanski, ki je bila presežek. Pred odhodom sva se malo bala, da bova z odra deležna zdaj že značilnih stavkov za Golobovo vladno koalicijo, s katerimi še vedno pogosto napadajo in z lažmi žalijo tretjo Janševo vlado. Dogovorila sva se, da bova v tem primeru odšla. Proslava je na koncu izpadla tehnično povprečna in vsebinsko sprejemljiva, pogrešala pa sva čustveno doživetje. Tega žal ni izžareval niti oder, posledično pa niti občinstvo. No, lahko bi rekli, da je bilo tudi obratno. Drugačne vrste presenečenjeNa prizorišče je prišla častna enota Republike Slovenije v sestavi enote Slovenske vojske in Policije. Pridružili so se še praporščaki veteranskih organizacij in združenj s slovenskimi simboli. Ob spoznanju, da tokrat v času leve vlade tam ni bilo rdečih zvezd, lahko ugotovimo, da smo v tem pogledu vendarle naredili korak naprej. Vsaj zame je bilo to prijetno presenečenje, glavno presenečenje pa je šele prihajalo. Stari partijec Milan Kučan je prišel v svojem muhastem slogu. Poznam ga iz časov, ko sem se še ukvarjal z varnostnimi zadevami. Kučan je bil za varnostno službo vedno majhna težavica. Zaradi njegove telesne višine ga je v množici težko spremljati z razdalje, rad pa je tudi izigraval varnostne protokole. No, tokrat se je odločil iti ob rdeči preprogi in ne po njej. Celo ob izogibanju kameri, ki jima je bila s Štefko na poti, sta skrbno pazila, da ne bi stopila na preprogo. Kakorkoli, morda je to posledica procesov v podzavesti. Glede na Kučanovo vlogo med osamosvojitvijo si rdeče preproge niti ne zasluži. Predsednik vlade Robert Golob na proslavo ni prišel, ker se je zadržal v Bruslju. Prepričanje, da Janez Janša v vlogi predsednika vlade tega nikoli ne bi naredil, je povsem na mestu. Dan državnosti namreč slavimo kot rojstni dan slovenske države, ki je največji pozitivni prelom v zgodovini slovenskega naroda. Golob je torej še enkrat dokazal, da je kot kuhan špaget, ki ne stoji pokonci in ob potiskanju ne drži prave smeri. Ves čas le neko zavijanje in zvijanje, da bi se izognil tistemu, za kar je kandidiral in bil izvoljen. Neverjeten vrhunec v sramoto slavnostnega dogodka smo doživeli s prihodom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Nič posebnega, znana ženska z visoko funkcijo na rdeči preprogi pač. Do trenutka, ko je pred častno enoto Republike Slovenije začutila potrebo po obratu in dvigu rok. Obrnila se je proti manjši skupini obiskovalcev, ki so ji kot vsem ostalim zaploskali. Navdušeno je dvignila obe roki in ju razprostrla visoko nad glavo. Pri svojem nenavadnem izpadu je Klakočarjeva še enkrat več dokazala, da ni zrela za zasedbo funkcije predsednika DZ. Gre namreč za po hierarhiji drugo najvišjo funkcijo v državi. Če se predsedniku karkoli zgodi ali je odsoten za daljši čas, ga nadomešča predsednik DZ in s tem postane tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Klakočarjeva je kot taka na javni prireditvi v čast državi in državljanom obrnila hrbet častni enoti RS, katere sestavni del je protokolarna častna enota Slovenske vojske. Simbolno je obrnila hrbet državi. Protokol ima svoj pomenDržavni protokol je skupek pravil obnašanja in postopkov, ki kažejo zunanji videz države. Izmislili so si ga zato, da bi bili dogodki državnega pomena in predstavniki države v tem elementu sprejemljivi za vse. V Sloveniji se žal mnoga pravila rušijo. S prihodom Gibanja Svoboda se poleg pravil, zakonov in ustave kršijo tudi protokolarna pravila. Ta ista Urška Klakočar Zupančič, ki se je sprehodila po rdeči preprogi kot starleta, si kot predsednica DZ izmišlja pravila mimo poslovnika, znana pa postaja tudi po nenavadnih izjavah. Pred kratkim je izjavila, da ni tiste vrste ženska, ki bi prišla čez posteljo do položaja. Prav tako je izjavila, da ni le en predal, ampak več predalov. S tem je o sebi povedala več, kot je najbrž želela. Vsi vemo, kako naj bi prišla do položaja (volitve in glasovanje v DZ), sama pa je sicer z zanikanjem odprla tudi druge vzporedne možnosti. Z izjavo, da je ona simbolno več predalov, je pravzaprav povedala, da nima trdnega temelja – karakterja, je nepredvidljiva in s tem nestabilna. V psihologiji bi temu morda rekli, da je razcepljena osebnost. Opravičevanje neprimernih izpadov je neprimerni izpadDejstvo je, da je bil izpad Urške Klakočar Zupančič ob prihodu na proslavo na Kongresnem trgu neprimeren in nesprejemljiv. Po dogodku so njen neuravnovešen razposajen vložek nekateri poskušali omiliti. Pripisali so ga mladostni razposajenosti. Nekateri so rekli, da se bo zagotovo s kilometrino unesla. To je res lepa čustvena poezija, ki pa v realnem svetu ne pije vode. Politiki naj se najprej unesejo, potem pa naj eventualno zasedejo visoka mesta, ne pa obratno. V Sloveniji se žal uveljavlja obratno. Trobezljanje o potrebi po novih obrazih nas je pripeljalo čez rob normalnosti. V nobenem zdravem okolju se namreč ne dogaja, kar se dogaja v Sloveniji. Že več mandatov zapored postajajo novi obrazi najvišji predstavniki oblasti. Na letošnjih volitvah pa smo dobili še nadgradnjo tega. Nov obraz v podobi Roberta Goloba, ki je že na samem začetku dokazal, da ni kos nalogi vodenja države, je na pomembna mesta postavil kadre (nekoč nove obraze), ki niso preživeli kalitve. Ljudje so jih imeli v želodcih in pogoltnili odvajalo, da bi se jih znebili. Njim in njihovim strankam so volivci jasno pokazali vrata, Golob pa jih je skozi prebavni trakt v obratni smeri ponovno potegnil v želodec, kar je unikum in povsem abnormalno. Slovensko volilno telo ni nič drugačno od drugih volilnih teles po Evropi. Morda ima nekaj lastnosti, ki ima posebne značilnosti zaradi 45 let trajajočega komunističnega režima, a to ne bi smelo biti usodno. Dokaz za to so mnoge vzhodnoevropske države, kjer ne izvajajo tovrstnih eksperimentov. Naš problem so mediji, ki so nedotakljivi pri njihovem poročanju. Dovoljeno jim je prikrivati resnico, jo izkrivljati in dodajati trike, ki na videz korektno novico nagnejo v levo, še večkrat pa proti desnici (beri SDS in JJ). Ne vem, kako to spremeniti, a normalna družba bomo šele, ko bo obveščanje korektno. Le na osnovi tega se lahko volivec neodvisno odloči. Ko se bo odločil neodvisno, bo lahko trdno stal za svojo odločitvijo ves mandat. Trenutno ni tako. Po vsakem vladanju novega obraza volivci izberejo nov nov obraz, ki potrjuje njihovo spoznanje, da so se predhodno narobe odločili. To pa ni nič drugega kot tavanje v megli. Davorin Kopše