Icon bars

Kolumnist

Followed by 1 people
Ministrica Asta Vrečko poberi se, samostojna Slovenija terja samostojen muzej osamosvojitve!

Moj poziv Asti Vrečko »poberi se« je v svojstvu veterana vojne za Slovenijo. Ob čakanju na odhod JLA iz države 25. oktobra 1991 smo pogovorno pogosto rekli naj se čim prej poberejo iz naše države. In so se pobrali. Tudi v primeru odločanja o Muzeju slovenske osamosvojitve ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Kdor tega ne razume ali nasprotuje ohranjanju slovenske identitete na spodoben način, naj se pobere. Samostojna Slovenija in osamosvojitveni procesi nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kot taki ne spadajo v noben skupni muzej. Še posebej ne spadajo v nekakšno enakopravno obravnavo tistih, ki so bili proti in tistih, ki smo bili za osamosvojitev.

Za obrambo samostojne Slovenije se je odvijala vojna 

Mnogi osamosvojitelji, vojaki, policisti in civilisti so v času osamosvojitvenih procesov in vojne tvegali svoja življenja, nekateri pa so jih izgubili. Sam nisem bil neposredno vpleten v vojaške spopade, sem se pa izpostavil. Večino časa vojne sem prebil s puško na rami, nekajkrat pa tudi v roki na Šubičevi in na Prešernovi cesti v Ljubljani in tam okoli. Puško sem snel, ko sem nekaj ulic stran slišal rafal s katerim je bil na barikadi ubit policist. Ko so mi v ušesa udarili poki ob sestrelitvi helikopterja, ki je padel v Rožni dolini, sem se oziral kam bi lahko zalegel, ker v tistem trenutku nisem vedel kaj se je zgodilo. Ko je bil napovedan desant na parlament, kjer je bilo zasedanje, so mimo mene v bojni formaciji pritekli in zalegli policijski specialci. Tudi takrat sem snel puško z rame. Desanta, kot je znano, ni bilo.

Vse to pa ni bilo dramatično kot je bilo v Gornji Radgoni, na Holmcu, v Rožni dolini, v Krakovskem gozdu, na Brniku in še kje, tudi v politiki in na mednarodnem parketu je bilo pestro in tudi to je pomenilo nositi glavo v torbi. Če bi se vojna drugače končala, bi marsikdo končal v kaki fojbi. V vojni je na naši strani za Slovenijo padlo 17 braniteljev domovine, enega pa je dve leti kasneje ubila mina JLA. Uradno so k temu prišteli še pilota prej omenjenega helikopterja Antona Mrlaka, kar je potvorba, saj se je izkazalo in je bilo potrjeno na sodišču, da so ga slovenske enote v skladu z vojaškimi pravili sestrelile kot sovražnika. Agresorska JLA je ubila tudi 12 tujih državljanov.

Pred vojno so nas kasnejši napadalci s pomočjo dela izdajalske politike v veliki meri razorožili. Ves čas samostojne Slovenije so bolj ali manj poskušali oslabiti Slovensko vojsko in so jo spravili skoraj na kolena. Zame je bilo to ves čas ponižanje. Za ministra za obrambo so nam v času samostojne države postavili enega največjih nasprotnikov ustanovitve Slovenske vojske Romana Jakiča. Ker sem bil pripadnik slovenske vojske, tega čustveno res ni bilo lahko prenašati.

Protiustavna uporaba Slovenske vojske 

Ves čas po osamosvojitvi gledamo cirkuške predstave poveličevanja Tita in rdeče zvezde ter revolucije. Na t. i. partizanska obeležja hodijo delegacije, ki v resnici poveličujejo revolucijo, pri tem pa uporabljajo simbole, ki to revolucijo tudi predstavljajo. NOB je bil zlorabljen med vojno in se ga zlorablja še danes. Naj se oblečeni v tiste šeme smešijo, nedopustno pa je, da morajo tam v čast njihovim zločinskim idealom stati vojaki Slovenske vojske. Žal, in to je narobe, prav v vrstah ponosnih naslednikov komunistov združujejo in izenačujejo partizanstvo in revolucijo. V to želijo zbasati še osamosvojitveno vojno.

 

Upor okupatorju je bil častno dejanje, vendar je bil zlorabljen za revolucijo. Za revolucijo je bila zlorabljena tudi partizanska vojska, ki je skupaj s komunisti na silo uvedla totalitarni režim in komunistično državo. Ta partizanska vojska je postala JLA, ki je takoj po razglasitvi samostojne Republike Slovenije napadla mlado državo. Pod vodstvom tedaj še zelo delujoče partije so bili vojaško in moralno premagani. Poražena komunistična vojska je odšla, ostala pa je vsa ostala njihova navlaka, ki smo ji velikodušno dopustili nadaljnje delovanje.  

V Sloveniji je poveličevanje komunističnih totalitarnih simbolov protiustavno. To je potrdilo Ustavno sodišče, ko je s to obrazložitvijo prepovedalo poimenovanje neke ceste po diktatorju Titu. Kljub temu še vedno gledamo častno enoto Slovenske vojske, ki je ob različnih priložnostih postrojena z ramo ob rami z ostanki preteklega režima. Slovenska vojska je na ta način uporabljena protiustavno, saj izkazuje čast tistim, ki jih krasijo zgodovinsko okrvavljene totalitarne rdeče zvezde. Ne vem, če še kje na svetu zmagovalec v vojni na tak način izkazuje čast poražencu.

Še eno sramotenje in zloraba Slovenske vojske se je zgodila pred dnevi. Ob smrti visokokvalificiranega kršilca človekovih pravic in zapriseženega Udbovca Janeza Zemljariča, je Golobova vlada sprejela odločitev, da se ga pokoplje z državnimi častmi in s tem potrdila svojo protislovensko nrav. Zmagovalci v vojni so morali kot pripadniki častne vojaške enote še enkrat izkazati čast predstavniku propadlega in vojaško poraženega režima. In to na zahtevo slovenske vlade, kar je prvovrstna sramota. Na pogrebu smo lahko videli množico obrazov, ki so nasprotovali osamosvojitvi.

Asta kot figura skrajnežev  

Asta Vrečko je kot predstavnica skrajno leve koalicijske partnerice v Golobovi vladi Levice ministrica za kulturo. V tej vlogi je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ki predstavlja najveličastnejši dosežek slovenskega naroda. Tudi ta protislovenska ministrica poskuša tako kot tisti na obeležjih revolucije stlačiti zmagovalce in poražence skupaj. Na ta način poskušajo doseči videz nekakšne kontinuitete, ki to ni. Osamosvojitev je bila presek in začetek nečesa novega. Predstavniki bivšega režima s tem nimajo nič, razen nagajanja in uporabe Aste Vrečko kot figuro na svoji šahovnici intrig. Daj Asta, poberi se, nisi predstavnica naše kulture in naših legitimnih potreb.

Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je ustanovila prejšnja vlada, se je pripravljala že nekaj mesecev. Pravijo, da sta tej nameri prikimali veteranski organizaciji Sever in Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Če je res tako, so izdajalci tudi oni, sicer pa je znano, da sta predsednika Tomaž Čas in Ladislav Lipič prodani duši in sta bolj proti samostojni državi kot zanjo. To se izkaže vedno, ko je treba podpreti levo politiko, ki ji je edino Jugoslavija intimna opcija.

Krko, kje je tvoj ponos? 

Brigadirju Antonu Krkoviču sem stopil v bran, ko so ga napadali po zaposlitvi pri Golobu v Gen-i. Takrat sem v kolumni napisal, da ga bom vedno cenil kot osamosvojitelja, ki je skrbel za delovanje vojske. Celo zahvalil se mi je za to. Danes, ko je treba braniti zgodovinski spomin tudi na njegov prispevek, ga ni nikjer. Njegova pasivnost kaže na to, da je dokončno prestopil na nasprotno stran. Na stran poražencev torej, ki želijo zabrisati in zamegliti spomin na osamosvojitev. Pa tako goreče nam je včasih obujal spomine na osamosvojitvene dogodke. Ko se je razoroževalo Slovensko vojsko je bil med prvimi, ki so se uprli. Bo tokrat med zadnjimi, ki bodo karkoli rekli? Ali pa bo za vedno obmolknil? V tem primeru umikam vse svoje besede, ki so mu dale priznanje.

Naša nesporna dolžnost je, da postavimo sodoben in samostojen muzej slovenske osamosvojitve. Ne skupaj z neko novejšo zgodovino kamor spadajo vse sorte dogodki, ki so lahko pozitivni ali negativni. Množica vsega tega zmanjša pomen največjega dogodka za Slovence v zgodovini. Čaka nas tudi naloga odstranitve vseh javno izpostavljenih simbolov revoluciji in preimenovanje ulic, cest in trgov, ki spominjajo na krvave roke. Izgovor, da je to del naše zgodovine, ne more biti opravičilo. Dokler obstajajo ta obeležja v javnosti, se tisti, ki nimajo jasne slike in dovolj odločnosti, vedno znova zatečejo k njim, kjer dobijo potrditev, da je njihova zmota prav.

Davorin Kopše

Dolina vranov

21.6.2014   

Ptičje petje in prebujanje ob zori je domač zvok, ki se ga spominjam od ranega otroštva. Prebujanje vanj, pa čeprav po prekratki noči, je osvežujoče, je prebujanje v življenje v polnosti in nezavedno vsrkavanje energije novega dne. Zadnja leta je bila jutranja serenada pernatega orkestra spet velikokrat pomešana s klicanjem otroka in zadnje mesece še posebej z Jakobovim čebljanjem. Mali je, kot da bi se hotel čimprej pridružiti ptičjemu petju, že po nekaj mesecih življenja skoraj vsako jutro veselo žgolel in brbljal in ko smo ga dvignili iz zibelke, me je pričakal z najbolj prešernim nasmehom na obrazu, po katerem smo ga vsi začeli klicati Smeško. Ta dobra volja in nasmeh sta trajala, dokler ga ni zgrabila lakota, vmes pa je iz svoje sobe prikorakal še Črtomir z dudo in niniko ter obveznim: »Tatiiiiii« in naredil kakofonijo zvokov popolno. Še celo vedno neprespana Urška, pravo nasprotje jutranjega tipa, je po nekaj minutah zažarela v nasmehih in novi svežini. Na takšno lepo prebujanje srečne družine v svobodi, pa četudi te potem čaka naporen in stresen dan, se človek hitro tako navadi, da je vsak dan brez tega zaklada začet z občutkom velike praznine.

***

Tokrat pa je zvenelo drugače. Glas ptice zagotovo, a kakšen? To ne morejo biti ptice pevke na domači češnji, ali Urškinih rožnih grmičih okoli hiše. Ptič, ki odpira kljun med rožami, se že ne more oglašati tako. Narava bi ga izvrgla, saj grlo ptice pevke ni bilo ustvarjeno za to kričanje. Kričanje ptic je to, da, to ni petje. Rezki, prepirljivi, agresivni klici, polno njih. Brez melodije, le surova sporočilnost. Vdirajo v prostor skozi zamrežena okna, skupaj z rano jutranjo meglo in belo svetlobo stražnih reflektorjev. Vrani. Ptice z mrhovišč. Črne ptice z bojnih poljan, posejanih z umirajočimi. Na stotine vranov. Na strehah blokov, na ograjah, na ceveh toplovoda, v krošnjah dreves, da, tudi v krošnjah dveh lip, ki rasteta preko dvorišča. Vrani sedijo v krošnjah slovenske lipe in kričijo, kot prvorazredni ljudje nekoč v Sibirskih gulagih, Auschwitzu ali na Teharjih. "Spoštujte nas, ker znamo kričati. Sicer vam lahko vzamemo svobodo in življenje. Pravzaprav vam to že delamo, a vi nas morate vseeno spoštovati. Zato, ker smo to mi in ker znamo in si upamo kričati. In med tem, ko čakamo na vaša trupla, se kratkočasimo z vami in vas učimo sovražiti, ker tega ne znate. Ko pa boste končno spoznali, da nas z ljubeznijo in sočutjem ne morete premagati, pa bo tako ali tako prepozno. Takrat boste že naša gostija."

***

»Sneli bomo Janši glavo,« je bil prvi stavek, ki nas je pozdravil že ob prihodu do rešetkastih vrat zapora in čutil sem, kako je Urško streslo. Človek, ki je to kričal, je krilil skozi železne palice na oknu zgornjega nadstropja sprejemnega bloka. V njem je hkrati sprejemni oddelek za prvo obdobje po prihodu, trajni zapor za obsojene na najdaljše kazni ter samice za tiste zapornike, ki so se huje pregrešili zoper hišni red. 

Film se mi je zavrtel nazaj. Ko sem skoraj pred natančno 25 leti prestopil prag tega istega bloka, sem tam po nekaj dneh srečal Metoda Trobca. Obsojenega, ker je ali naj bi, pri nas danes človek res več ne ve, umoril in skuril več žena v krušni peči. Ravno v tistih časih pa je bil potem spet sojen, zaradi poskusa umora oziroma napada na sojetnika, katerega naj bi zabodel z nožem, narejenim iz konzerve. Trobca na videz seveda nisem poznal. V oči mi je prve dni padel prizor, ko so me gnali po hodniku in sem skozi odprta vrata videl celico z eno posteljo, radijskim sprejemnikom in televizorjem, kar je v tisti sivini delovalo nekako nenavadno. V sobi, kamor so nastanili mene in še dva druga jetnika, razen 6 pogradov in mizice ni bilo ničesar drugega. A takrat še nisem vedel, da tista celica pripada Trobcu. Nato je prišla prva nedelja, najbolj prazen dan v zaporniškem tednu, in odpeljali so nas v veliko menzo na kinopredstavo. Predvajali so nek špageti vestern in ne pomnim, da bi kdaj videl slabši film, čeprav tisto res ni bila priložnost za izbirčnost. Poleg mene je sedel, namerno ali slučajno, popolnoma nevpadljiv mož in mi sredi predstave celo ponudil bombon, trd, zelen šumijev izdelek, ki smo mu takrat rekli smrekovc. Bil sem vesel te prijaznosti sredi povsem tujega okolja, obdan z občutki ranljivosti in negotovosti. Tisto ali naslednje popolne so me prvič pustili na zrak. Sedel sem na stopnici na zadnji strani bloka, kjer se je sprehajalo nekaj jetnikov povratnikov. Tako so rekli tako tistim, ki so bili že večkrat obsojeni, kot takim, ki so skušali neuspešno pobegniti. Z nekaterimi, ki so prisedli, sem izmenjal nekaj besed. Prvi je dejal, da je zaprt zaradi krivolova. Nekaj srnjakov, da je res padlo, a pripisali so mu še jelena in še vso drugo divjad v okolici, ki ni bila »zakonito« pobita. Prvič je dobil sedem let, drugič devet. Sicer preprost delavec, želel je na takšen način izboljšati standard družini. Sedaj so otroci že dolgo brez očeta in ker je povratnik, niti za skrajšanje kazni ne more zaprositi. 

Sojetnik iz iste sobe se ne sprehaja, sedi na drugem koncu stopnice in bere vikend roman. Poleg sebe ima snopčič hrvaških vikend romanov, eno roko drži na njem in neprestano bere. Bere tudi v sobi. Ko ob 22 uri ugasnejo luči, se usede na okensko polico in bere ob svetlobi žarometov iz stražnih stolpov. Skoraj se ne spomnim, da kdaj ne bere. Sam nimam ničesar za branje. Vsi časopisi so prepovedani, vse novice, knjig nimam, saj so me aretirali pred polikliniko na poti na previjanje ranjene in zašite roke. Nekega večera sojetnik odloži svoj vikend roman, razveže snopič s preostalimi ter mi molče ponudi dva zvezčiča šunda. Hvaležen vzamem, hkrati pa zberem pogum in prekršim osnovna zaporniška pravila ter ga vprašam, zakaj je zaprt. »Sina sem ubil,» odgovori z popolnoma brezbarvnim izrazom ter še bolj praznim pogledom in vzame v roko vikend roman in bere naprej. Bere. Naslednji dan me prešine, da bere istih nekaj orumenelih romanov vedno znova in znova. Bere. 

Tretji sojetnik na dvorišču nekoliko šepa. Po nekaj krogih prisede in pade nekaj besed o počutju. Nato ga vprašam, zakaj šepa. Dvine srajco in na levi strani prsnega koša vidim veliko vdrtino, manjkajo celi kosi reber. Pokaže na stegno leve noge in pravi, da je v njem še vedno krogla. Na moj začudeno vprašujoč izraz vstane in ko mu sledim, med hojo pove, da je bil že dolgo nazaj ujet na meji. Ne pove, kako in zakaj. Po nekaj letih na Dobu še vedno ni dobil niti pravice do obiskov, niti do vikend izhoda. Zato je obupal in iskal možnost za pobeg. Prebrali so ga in ko mu je v takšnem stanju nek drug zapornik zaupal, da organizirajo beg, da je vse pripravljeno, se jim je brez pomislekov pridružil. Ob dogovorjenem času bo v prvi ograji luknja, psi bodo na drugem koncu kompleksa, pri zidu bo improvizirana lestev, v Slovenski vasi pa čaka avtomobil, ki jih bo odpeljal na Hrvaško. Stražar na stolpu, najbližjemu mestu pobega, da je podkupljen in da bo gledal vstran. Na dogovorjeni dan se je skril v pralnici, v bloku pa ga pri večernem raportu začuda niso pogrešili. Nobenega alarma ni bilo. Sredi noči se je splazil k ograji ter tam našel mrežo narezano, ni pa bilo obeh sojetnikov, s katerima je dogovarjal beg. Kljub temu je odprl luknjo v prvi ograji ter se skozi vmesni prostor splazil k zidu. Tipal je in iskal, a tam ni bilo nobene lestve. Oblil ga je mrzel pot, še potrjen z glasnim smehom s stražnega stolpa, od koder so reflektor usmerili naravnost vanj. »Nato je žgal po meni s thompsonom, dokler ni izpraznil okvirja,« je opisal ravnanje stražarja. »Zadelo me je šest krogel, bil sem ves raztrgan. V bolnišnico so me pripeljali le zato, ker se jim je zdelo, da bo manj sumljivo, če bom tam umrl. Lepše bi se slišalo, za drugo jim tako ali tako ni bilo mar. A celoten Dob je kmalu uganil, da je bila past nastavljena, še posebej, ker sta bila nesojena soubežnika takoj premeščena v polodprti oddelek, hkrati pa ni bilo nobene, sicer za tak primer običajne preiskave o tem, kdo naj bi vse pomagal pri poskusu pobega. Po čudežu sem preživel, a takoj dobil še eno kazen za 15 let, češ, da sem pri poskusu pobega napadel stražarja.«

Nič nisem komentiral, mi je bilo pa takoj jasno, zakaj mi to pripoveduje. Sogovornik najbrž tega na mojem obrazu ni razbral, zato je nadaljeval: »Ne zaupaj nikomur, tu je vse naprodaj. Včeraj si v menzi sedel s Trobcem, pazi se ga, je popolnoma nepredvidljiv. Vzkipi in napade brez opozorila. »

Paznik je prekinil sprehod, tega sojetnika nisem več srečal. Naslednji dan so me premestili v ambulanto, nato pa zaradi pritiska javnosti v drug zapor, na odprti oddelek na Ig. In to kljub temu, da sem bil na Dob priveden prisilno, kar naj bi pomenilo, da odprti oddelek odpade. Na Igu sem bil nekaj mesecev, nato pa so me po tretjini prestane kazni pogojno izpustili. In to kljub temu, da se dajanja, za katerega sem bil obsojen, nisem pokesal, kar naj bi bil menda osnovni pogoj za predčasen odpust. Uslužbenko zapora, pedagoginja so ji rekli, ki me je najprej skušala pripraviti do priznanja, sem vprašal, katerega dejanja naj se pokesam in če mi ga zna opisati oziroma našteti, da bom to takoj storil. Imala je sodbo pred seboj na mizi, nervozno je listala po njej, nato pa obupala in dejala, da pač samo opravlja svojo službo.

***

A vse to se je dogajalo v totalitarni Jugoslaviji, v času njenih poslednjih vzdihljajev, ko so se slovenski komunisti pripravljali, da kar najbolje odigrajo navidezen sestop z oblasti. V času moje zaporniške izkušnje na Dobu in Igu spomladi in poleti 1989 sem bil podpredsednik SDZ, Slovenske demokratične zveze. Stranka oziroma takratni njen predsednik, dr. Dimitrij Rupel, je pisaril ministrstvu za pravosodje in zaporniškim oblastem, naj mi dovolijo opravljanje politične funkcije. Neposrednemu odgovoru so se javno izogibali, saj bi s tem, če bi uradno rekli, da to ne smem, dodatno priznali, da je bil cel proces politično motiviran in izpeljan zato, ker sem maja 1988 kandidiral za predsednika ZSMS, mladinske organizacije, v moj predvolilni program pa smo zapisali, da se bomo potem na volitvah borili za oblast. Uradno niso nič rekli, so pa me ob premestitvi na Ig skušali izsiljevati s podpisom izjave, v kateri bi se sam odpovedal javnemu delovanju. 

***

Ko sem bil maja 1989 priveden na Dob, so me v zaporu pričakali mešani odzivi. Nekateri pazniki so bili prijazni in korektni, drugi ne. Podobno je bilo obnašanje zapornikov. Nekateri so me pozdravljali z roko z iztegnjenim palcem in sredincem v obliki črke V, drugi so kričali za menoj »živel maršal Tito, živela JLA«. A teh je bilo vsak dan manj, na koncu nobenega.

Eden od vodilnih paznikov, že starejši debelušen možak, me je prvi dan zaprl v neko sobo s klopjo, ter nato vsake pol ure potisnil režeč obraz skozi vrata. Ker nisem trzal, je ob tretjem poskusu režanje opremil z besedami: "Sedaj si pa naš, od tod pač ne boš prišel tako zlahka kot si z Metelkove."

Doživel pa sem tudi povsem nasprotno reakcijo. Mlajši paznik mi je šepetaje izrekel naslednje opozorilo: »Čimprej naj te spravijo od tod, tu nisi varen. Si na šifri. Vsi politični ste na šifri. Če pride do razglasitve izrednih razmer in sprožijo ustrezno šifro, vas bodo postrelili. Vse je vnaprej določeno, upravnik ima zaprto kuverto z ukazom v blagajni. Vemo, kateri pazniki so določeni v strelski vod, vsake toliko časa imamo vaje, kjer se preigrava delovanje v primeru izrednih razmer in vojne». 

Zanimivo, kako si človek zapomni nekatere besede za vse življenje. Te so ene tistih, ki jih še vedno slišim. Po zmagi Demosa na volitvah 1990 sem skušal ugotoviti, kaj je bilo s temi šiframi. Takratni minister za pravosodje, dr. Rajko Pirnat ni bil resno dovzeten za »brskanje« po tovrstni preteklosti. Dognali pa smo, da se je načrt nekaj časa imenoval Krim (verjetno po Krimski jami), in da so vse njegove elemente ukazali uničiti tik pred volitvami. Le kopije seznamov za likvidacijo se menda še vedno nahajajo v Beograjskem arhivu nekdanje zvezne SDV.

***

Začuda je bil moj drugi prihod na Dob po mojih prvih občutkih precej podoben prvemu. To me je presenetilo, vseeno sem pričakoval razliko. Podobnost je bila verjetno še najbolj določena s tistim kričanjem in enakim izgledom izolacijskega bloka, ki je sicer za četrt stoletja bolj dotrajan z opremo vred, ima pa enak vonj. Odnos zaposlenih je strogo profesionalen in korekten, to je prva opazna razlika. Resno so vzeli opozorila o grožnjah in temu primerno ravnajo. A po tistih prvih izpadih ob prihodu se tudi reakcija sojetnikov spremeni. Padajo še klici, a velika večina naklonjenih. Nekdo pod oknom bloka zavpije: "Čast, to." Na sprehodu slišim nekaj pretresljivih izpovedi. Kaj preostane človeku, obsojenemu na 30 let, ki tudi po dolgih letih samote verjame, da je tam po krivici, pa nima denarja za visoke sodne takse ob pritožbah? Kaj smo naredili iz te države, ko gre za dostopnost do pravice?

Metoda Trobca na Dobu danes ni več. Obesil se je že pred leti v celici v istem bloku. Tudi seznama političnih zapornikov, predvidenih za likvidacijo, oziroma takšnih s šifro, danes na Dobu ni več. So pa tisti, ki so pred 25 leti imeli v rokah šifre načrta Krim, nekatere izmed nas s tistih seznamov vmes premestili na druge. Na sezname za medijsko diskreditacijo, ki naj ji, če bo potrebno, sledi sodna likvidacija. Pri večini ta zadnja niti ni bila potrebna, saj so vmes odnehali, zboleli ali umrli, na primer Jože Pučnik in Rudi Šeligo, Andrej Bajuk ali Dane Zajc. Mnogi so umrli prezgodaj ravno zaradi zastrupljanja s sovraštvom, ki so ga vanje bruhali tisti, ki bi morali biti najbolj zavezani resnici in odgovornosti za izrečeno ali napisano. In ta gonja še kar traja, čeprav je živih tarč vedno manj, trupel medijskih umorov pa nešteto. Ne prizanašajo niti otrokom. V teh dneh je Meta Roglič v časopisu, v katerem so junija 1991 z veseljem pričakali agresijo JLA na Slovenijo, zapisala, da smo bili v Sloveniji leta 1989 enotni, sedaj pa smo razdeljeni. A ja? Kdo pa nas je potem takrat leta 1988 in 1989 preganjal, zapiral in blatil po časopisju, če smo bili vsi enotni? Smo aretirali kar sami sebe in se pošiljali v zapor? Smo kar sami s seboj obračunavali v Nedeljskem dnevniku?

Bili smo razdeljeni po enaki ločnici kot smo žal še danes, le da so nekateri vmes zamenjali strani. Pogumni urednik Radia Študent Ali Žerdin, npr., ki je v času procesa JBTZ za skromen študentski honorar poročal resnico, danes pa za 5000 € na mesec v časopisu Arbeit in širše piše in ureja laži in pamflete, kakršnih se leta 1989 ne bi sramovala niti Milan Meden ali Jak Koprivc. 

Ali naš soobsojeni na Roški Franci, ki je takrat brez težav prebral dolgo sodbo v tujem jeziku in si ustvaril svoje mnenje o njej, danes pa noče razmeti dveh strani izreka sodbe v slovenščini. Ker mu to pač pri lobiranju ne bi koristilo.

A so tudi takšni, ki so v tem času postali še bolj pogumni. David Tasić npr., ki se že leta 1988 ni želel nikakor politično opredeljevati in je to držo ohranil vse do danes, ob povrnitvi krivice ni molčal. Hvala ti, David. Imaš srce in pogum, nisi se pustil kupiti, čeprav si moraš kot mali založnik sam služiti trd kruh.

»Vse je tu naprodaj«, mi je dejal sojetnik pred četrt stoletja na Dobu. Moral bi pomisliti, da tako ni samo na Dobu in da bo ta žalostna ugotovitev v določeni meri obveljala tudi za čase, ki naj bi bili novi.

***

Tja do sredine dopoldneva je trajalo kričanje vranov, dokler se sonce končno ni prebilo skozi oblake in meglo. Megla v juniju, na prvi poletni dan pravzaprav? Čudno, kot nad kakim škotskim močvirjem. Nekatera keltska plemena so verjela, da je močvirje vhod v podzemlje, v pekel, zato so obsojene zvezane metali v močvare.

Zapor na Dobu so gradili tam nekje v letu mojega rojstva na kraju, kjer je prej stala mala dobska graščina. V njej so partizani, med njimi znan narodni heroj, sredi druge vojne zverinsko pobili celo Mavsarjevo družino z mladoletnimi otroki vred. Pred 25 leti tega nisem vedel, danes je to znano, prav tako kraj mučeniške smrti blaženega Lojzeta Grozdeta v neposredni bližini. Zato imajo delno prav tisti, ki vidijo nekatere simbolne razlike med protesti na Roški in manifestacijo v Slovenski vasi 20 junija 2014. Ko je v petek nekdo v množici začel peti pesem Kranjski Janez, ki je bila 1988 ena od kulturnih spremljevalk Slovenske pomladi in procesa JBTZ, je spomin preskočil na Roško. A ko je besedilo tokrat prišlo do besede partizani, je pesem nenadoma umrla. Nastala je zadrega. Zakaj? Ko so nam množice 1988 na Roški pele Kranjski Janez, niso vedele za Hudo Jamo, Kočevski rog ter druga komunistična morišča in koncentracijska taborišča. Pesem je bila brez tega vedenja in zavedanja domoljubna, tudi danes iz nje ne vpije zgolj groba želja po krvi in maščevanju. Ko je častna straža protestnikov pred vojaškim sodiščem na Roški držalo takratno republiško slovensko zastavo z rdečo zvezdo, niso vedeli za 600 in več množičnih grobišč, ki so jih z desettisoči zverinsko pobitih napolnili partizani z rdečo zvezdo na kapah. Tistih, ki so za vse to vedeli, na protestih ni bilo. Tisti, ki so za vse to vedeli, nekateri med njimi pa so pri tem genocidu tudi osebno sodelovali, so nas takrat ukazali aretirati in predati vojaškemu sodstvu, nato pa so nas po potrditvi obsodbe ponovno poslali v zapor.

In, seveda, leta 1988 na Roški še nismo mogli vedeti, da nas bodo tri leta kasneje napadli tanki in letala in soldateska pod simbolom rdeče zvezde. Smo pa nekateri slutili in se začeli na to resno pripravljati.

Vsa domoljubna, humanistična in demokratična energija, ki se je v času Slovenske pomladi zbrala na Roški in Kongresnem trgu, se danes simbolno prepozna v slovenskih nacionalnih in državnih simbolih, ki nimajo nobene ideološke primesi. So samo naši. Od vseh nas. So tudi njihovi. Ti simboli so vihrali 20.6.2014 v Slovenski vasi ob domoljubni slovenski pesmi. Oni drugi simboli, ideološki, ki pa so samo njihovi, pa so vihrali velikokrat v Stožicah in Dražgošah. Spremljala jih je pesem revolucije, krivic, maščevanja, ali kot pravijo, uporrrrra! Več bo tega grlenega r v našem prostoru, dlje bomo od sprave in sočutja, brez česar pa za slovenski narod in državo ni dobre prihodnosti. Vsi, ki jih je vojna vihra in krvava revolucija sredi prejšnjega stoletja potegnila v svoj objem in so za večno ostali v njem, danes samo strmijo iz onostranstva na to ponovno bohotenje sovraštva in se sprašujejo, ali so res umrli zaman? Med njimi na tisoče pogumnih domoljubov, ki so se partizanstvu pridružili iz ljubezni do domovine, komunisti pa so jih vpletli v bratomorno vojno in hlepenje po oblasti za vsako ceno, danes pa jih še mrtve izkoriščajo za isti cilj. 

***

Sonce je utišalo krike črnih ptic, a ne povsem. Niti potem, ko so na dvorišče že prišli sojetniki in bi človek pričakoval, da bo vsaj to pregnalo vrane, se zrak ni povem prečistil. Še vedno so preletavali strehe, kričanje se je spremenilo v bolj pritajeno pretnjo. Pogledoval sem v krošnje obeh lip, a so ostajale prazne. Noben vran ni sedel več vanju, a tudi nobene ptice pevke ni bilo na spregled. Niti male, drobne siničke. Obe lipi v polnem, krasnem cvetju na prvi poletni dan, pa tako prazni, osamljeni, zapuščeni. In čakajoči. Čakajoči na dan, ko ptice pevke ne bodo več lahek plen vranom in bosta ljubezen in pogum kljub vsemu premagala sovraštvo in se bodo stvari spet postavile na noge, tako da se bo vedelo, kaj je prav in dobro. Da se bo vedelo tudi navzven to, kar vsak pri sebi vedno ve, če ne prej, pa ob uri, ko pričakuje poslednjo sodbo. Takrat se bodo ptice pevke ponovno vrnile v krošnje slovenskih lip. Vem, da ta čas ni več daleč, kajti karkoli bodo že storili, v sovraštvo nas ne morejo prisiliti. Želijo si ga, da bi ga uporabili kot opravičilo za svojega, za pretekla in sedanja ravnanja. Tega jim nismo dovolili dolgih 25 let, zato je upanje preživelo. Tega jim ne bomo dovolili niti sedaj, pa tudi njihovemu ne, da zmaga. Strašna sila je potrebna, da se laž drži nad resnico in opešala bo. Slovenija si po dolgi dobi trpljenja mnogih generacij res zasluži spravo, mir in blaginjo. Slovenska pomlad po četrt stoletja zori v slovensko poletje, tisti nujni, obvezni, topli letni čas, brez katerega noben sadež ne dozori in jeseni ni bogate letine.

***

Tako je mineval ponovni prvi dan v dolini vranov. Njihovo kričanje mi ni prišlo blizu, okrog mene je bil še vedno oblak ljubezni, domoljubja in poguma vseh tisočev prijateljev, ko so me dan prej pospremili v to dolino in mnogih desettisočev, ki so se me z vzpodbudno besedo dotaknili na omrežjih. Vedel sem, da smo združeni v mislih in molitvah. Slišal sem to v pisku vsakega vlaka, ki je peljal mimo. Hvala, slovenski železničarji, že nekoč prvi pogumni znanilci slovenske pomladi. Videl v trdnosti naše stranke in prebujeni civilni družbi, pa sliki z mostu v Slovenski vasi ter v besedah napisa "tako dolgo, kot bo treba." Videl v odsevu kresa in nenadnem preletu motornega zmaja v barvah svobode in pravičnosti.

Najbolj pa me je polnil pogum Urške. Še nikoli v življenju nisem bil na nikogar tako ponosen.

Janez Janša

 

 

Zamegljeni Brglez in preluknjana demokracija

V predsedniško kampanjo se je kot kandidat za predsednika prikradel kandidat, ki je zaznamovan z mnogimi čudnimi okoliščinami. Milan Brglez je bil ustanovni član Stranke Mira Cerarja in se moral zaradi ostrih nesoglasij iz te stranke sramotno posloviti. Takratni predsednik SMC Miro Cerar ga je označil kot preračunljivca in skrajneža: ČLANEK. To potrjuje tudi pot do kandidature. Najprej se zanjo ni potegoval, ker se je kot član Socialnih demokratov ni čutil dovolj močnega in zase ni videl možnosti.

Po nekaj tednih je zaradi medijskih objav o svoji preteklosti od namere, da bi kandidirala odstopila podpredsednica Golobovega Gibanja svoboda Marta Kos. Kar naenkrat se je odprla možnost za političnega špekulanta, ki bi lahko zasedel njeno mesto. Že sama praznina je bila razpis za kandidata tipa Brglez, ki te priložnosti ni izpustil. Socialni demokrati so ga predlagali za predsedniškega kandidata, Brglez je to stremuško pograbil, seštevek obojega pa je izsilil podporo Gibanja svoboda. Na ta način smo dobili kandidata, ki je glede na razdelitev politične moči na videz najmočnejši, a se je izkazalo drugače.

Brglez že s svojimi nastopi ni prepričal niti večine volivcev Socialnih demokratov niti večine Gibanja Svoboda. Še naprej pred njim vodi Nataša Pirc Musar, čeprav je tudi ona mnoge prepričala o svoji neprimernosti. Pred Brglezom torej vodi celo kandidatka, ki je večkrat dokazano lagala o poslovnih praksah in skupnem lastništvu v podjetjih s svojim možem. O njej je bilo povedanega že veliko, kar jo dela neprimerno za predsednico, a zdaj teče beseda o Brglezu.

Posnetek zaslona 

Brglez se je v nadaljevanju zapletal in ni znal prepričljivo pojasniti svoje vloge pri kandidiranju za predsednika Šahovske zveze. Vse okoliščine in nekateri dokumenti, ki so prišli v javnost so prepričljivi, da je Brglez postal predsednik te zveze s pogojevanjem sponzorja. Slovenske železnice so namreč pogojevale donacijo 200 tisoč evrov šahovski zvezi s tem, da postane predsednik prav Milan Brglez. Nepravilnosti je ugotovil tudi inšpektorat. Ta ugotavlja, da je v času Brglezovega predsedovanja na zvezi prišlo do dvojnega financiranja: ČLANEK. 

Zadeva je bila odstopljena tudi Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). Ta je prišla do neverjetne ugotovitve, da Brgleza Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ne zavezuje. Ko so namreč na Komisiji za preprečevanje korupcije izvedeli, da se je letošnji kandidat za predsednika Milan Brglez znašel v sumljivih okoliščinah, je ravnala skrajno nenavadno. Tam delujoči človeški viri so zavzeli stališče, da Milan Brglez kot politik na visokih položajih kot predsednik Šahovske zveze ne predstavlja zavezanca po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije.  

Gre za presunljivo ravnanje komisije, ki ima kot mnoge druge institucije v državi očitno dvojna merila. Ta komisija se je v preteklosti namreč že večkrat ukvarjala celo z zasebnimi posli politikov. Pri drugih so večkrat videli korupcijo, pri Brglezu na Šahovski zvezi pa ne zaznajo niti okoliščine, ki bi dajala videz korupcijskega tveganja, kar bi komisijo zavezalo k obravnavi primera. Ampak KPK je v primeru Brglez in Šahovska zveza mirno ugotovila, da iz zadeve ne izhaja noben sum, ki bi se nanašal na integriteto ali korupcijo oziroma integriteto.

Pomembno je povedati, da v času, ki ga je presojala KPK Milan Brglez še ni bil predsednik Šahovske zveze, oni pa so napisali mnenje kot ga lahko vidite zgoraj v rumenem. Bil pa je predsednik v času pisanja tega dopisa. Tako deluje KPK. 

Pomembna tudi opomba: Sponzorska pogodba je bila podpisana 28. 03. 2019, Brglez pa je položaj predsednika nastopil z dnem 01. 04. 2019

Neverjetni ostrostrelci iz Radiotelevizije so po streljanju na tarčo  imenovano Brglez v oddaji Tarča dne 13. 10. 2022 naknadno umaknili merke in pospravili orožje. Pretekli teden so v tej oddaji namreč Brglezu postavili nekaj vprašanj iz zgornjega teksta, on pa se je prestopal, se znojil in jecljal. Pod bremeni navedkov iz dokumentov je z reakcijami potrdil svojo krivdo. Ampak potem se je zgodil čas po tem. Na isti radioteleviziji so objavili prispevek, kjer nastopi Brglezov odvetnik Mirko Bandelj. Ta je bil pred Brglezom dolgoletni član Nadzornega odbora iste zveze in torej vpleten v zgodbo, a v pričujočem mediju kar naenkrat postane verodostojen za trditev, da Brglez o dogovorih in pogodbi o sponzorstvu ne ve nič.

Posnetek zaslona: na sliki Mirko Bandelj

Visoki politiki, ki nam krojijo in nam želijo še bolj krojiti življenje torej o dogajanjih v sredinah, kjer delujejo ne vedo nič. Pravzaprav vedo vse o vsem, spomin pa izgubijo takoj ko jih materija bremeni. Prispevek je Brglez seveda takoj objavil. Tarče, kjer je o isti stvari jecljal, seveda ni objavil. V neki izjavi, kjer se reklamira je navajal svoje pretekle funkcije, da je bil predsednik Šahovske zveze pa je iz sramu izpustil/zatajil. Ker od tam izvirajo bremena. 

Najbrž ne bomo nikoli izvedeli ali je v času od predvajanja oddaje Tarča do popravka na RTV kdo posredoval. Uradnega zahtevka za popravek v skladu z Zakonom o medijih namreč ni bilo. Vsaj javno ni bil objavljen.

Davorin Kopše

Huda kazen za Tanjo

Tanja se je iz političnega novinarstva na nacionalnem mediju povzpela med evropske parlamentarce. Slišalo se je, da ji je pri tem pomagal sam Borut, tihi glas pa pravi tudi, da mu je bilo kasneje večkrat zelo žal. Ves čas je kazala svoje visoke ambicije, plula pa je v nizkih vodah. Pri tem je zlasti na Balkanu pogosto trčila ob čeri. Opraskana, a še vedno ambiciozna, je nadaljevala z atakami in konstrukti, dogajanja in okoliščine pa je vsakič znova hote ali nehote narobe ocenila. V zadnjem obdobju je sama sebi vrgla lastno državo pod noge in jo, kot je znano, poskušala poteptati samo zato, ker je bil Janez na oblasti.

Dva moška tekmeca in žrtve

Tanja tekmuje z Borutom in Janezom. Opazovalec lahko hitro ugotovi, da prvega ljubi, drugega pa sovraži. Kljub temu tekmuje z obema sovražno. Njeno zadovoljstvo bi bilo popolno, če bi lahko presegla oba. Jasno je, da ne bo nikoli predsednica države ali predsednica vlade, kaj šele da bi kak tak mandat ponovila. Ključno vprašanje je kako združiti ljubezen in sovraštvo in postati srečna. Pravijo, da brez žrtev ni zmage, vendar eno ostaja zabetonirano; nedolžne žrtve zahtevajo konsekvence in zadoščenje. Tanja je žrtvovala svoj poklic, svoj ugled, ugled svoje države, zapodila se je v politiko nekaterih držav kot svinja v koruzo … nazadnje pa se je z odstopom domislila še ene začasne »žrtve« – same sebe.

Slabo in škodljivo delo ter neuspehi Tanje zagotovo ne bi prepričali v odhod iz po indijskem drugega največjega izvoljenega telesa na svetu – EP. Pobeg v nacionalne vode ima svoj namen in cilj. Na svoji poti Tanja izrine Dejana, ki je s tem prešel vrh svoje politične kariere in se že spušča na drugi strani hriba (po angleškem frazmu: Over the hill – preko hriba). Postane ponosna voditeljica, ki so jo kasneje kronali v predsednico. Stranko in sebe popelje na parlamentarne volitve in izgubi na vseh frontah, vendar vseeno stopi na zmagovalni oder. Tako je vedno, ko ima partija zadnjo besedo.

Tanja stopi na drugo stopničko odra od koder lahko s pogledom levo in navzgor gleda Roberta. Tudi njega v resnici ne mara, vendar z njim ne tekmuje, ker je nepomembna prehodna figura, ki se je pač slučajno znašla ob njej na njeni odrivni deski za nov, tokrat zmagoviti (na)skok. Na prvi mednarodni cesti Tanja stopi pod hladen tuš. V sosednji državi izve, da bodo tam zaradi rušenja ograje na slovenski južni meji sami okrepili nadzor na svoji južni meji.


Ob oceni Dimitrija, da Tanja v zunanji politiki nima svojega mnenja, se to potrdi tudi z njenim odhodom na pred tem kritizirano pot. Le nekaj mesecev po njeni kritiki Janezove poti v državo, ki je v vojni, tudi sama naredi točno to. Seveda drugače, kar je bil njen slogan v volilni kampanji. Medtem, ko je Janezova pot odmevala v množici svetovnih medijev, je njena pot minila v spokojni medijski tišini. Tam dvoličnost ni uspela in prozorna laž o tem, da ne ve ničesar o prekinjeni vojaški pomoči v času pred njenim prihodom, se ni prijela. Država, ki je v vojni ni naivna in kljub ali prav zaradi vojne daleč vidi, ker jo razmere silijo v to.

Tanja se je torej na Janezovi poti popolnoma izgubila. Na njej je tudi srečevala čisto druge ljudi kot Janez. S tamkajšnjim zunanjim ministrom se je želela v času ko je znano kaj država v vojni najbolj potrebuje, želela pogovarjati o tem kaj ta država potrebuje. Za take obiske Volodimir nima časa in Tanja ga seveda ni srečala niti s pogledom. Vsebine torej po Tanjini krivdi ponovno ni bilo, je pa bil narejen še en korak proti velikemu osebnemu cilju. Tanja ima namreč v tekmi z Janezom in Borutom (tudi sama s seboj) velik cilj.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Evropske volitve

Tanji so evropske volitve dvakrat prinesle uspeh. Umik z voljene funkcije sredi mandata se zdi zagoneten, morda pa ima vendarle smisel. Vse poti so dvosmerne. Pot iz Evrope je tudi pot v Evropo. Prihaja novo evropsko volilno leto 2024. Do takrat mora Tanja brez večjih vidnih pretresov prebroditi čas v Mladiki. Če se do takrat obdrži trenutna koalicija in ona sama, bi lahko Tanja kandidirala za evropsko komisarko. Pri tem potrebuje zgolj Robertovo naklonjenost. Kandidate držav za komisarje EP redko zavrne, kot se je to zgodilo Alenki. Tekma Tanje z Janezom bi lahko na ta način dosegla vrhunec. 
 

Nihče v hiši z rdečimi vrati, niti Tanja pri vsem tem ne vidi ovir. Težava je ta, da so lahko ovire tudi nevidne. Če je kandidatura Tanje za evropsko komisarko hipoteza, lahko izpostavimo še eno močno hipotezo, kar bi pomenilo hud poraz in kazen za Tanjo. Kaj ali kdo bi lahko Tanjo ob dosegu cilja spravil v politično »nesrečo«? Janez vendar.

Na evropskih volitvah tradicionalno zmaguje Evropska ljudska stranka. S tem dobi pravico predlagati kandidata za predsednika Evropske komisije, ki je nekakšna vlada Evropske unije. O kandidatih se predhodno izvedejo politična usklajevanja dokler ne pride do dogovora. Tako postane potrditev predsednika zgolj še formalnost. Če bi le želel, kar je sicer majhna verjetnost, bi lahko Janez zelo verjetno postal predsednik Evropske komisije. Njegova beseda vsekakor dokazano veliko velja.

Tanja torej postane evropska komisarka, za svojega šefa pa dobi Janeza. Večje kazni za Tanjina politična sprenevedanja, laži, načrtne in nenačrtne (karakterne) dvoličnosti in druge perfidnosti si ni mogoče zamisliti. Tanja bi bila na ta način še enkrat prisiljena stopiti na Janezovo pot. Še enkrat bi morala stopicati za njim in še enkrat ji na isti poti ne bila odrta ista vrata kot Janezu. Kot doslej bi ga gledala v hrbet, vendar tokrat neposredno. Uspehi drugih so za Tanjo večja kazen kot njeni lastni neuspehi.

Davorin Kopše

S policijskimi pooblastili nad gozdne požare

V zadnjih dolgih vročih dneh smo spremljali grozljive prizore divjanja požarov na slovenskem Krasu, kjer je nastala velika materialna škoda, prebivalci teh območij so trepetali za svoje domove, gasilci, civilna zaščita, vojska in policija ter prostovoljci pa so se s skrajnimi napori spopadali z ognjem. Poker bleferju in igralcu biljarda (biljarderju), trenutno tudi poslancu Jonasu Žnidaršiču iz Socialnih demokratov pa je prišla na misel nora ideja, da bi požare gasila policija s specialnim policijskim vozilom (vodnim topom), ki je namenjen izključno za obvladovanje množic, ki kršijo javni red in mir v naseljih.

Aktualna politika s podporo medijev je idejo pograbila kot posebno populistično priložnost. Policijska “stroka” se je tej bedariji globoko priklonila in v kraške gozdove res poslala vodni top. Trapasta ideja posameznika iz zabavljaških vrst je lahko za koga še sprejemljiva, da pa jo posvoji državna politika s policijsko stroko vred, pa bi moral biti v vsaki normalni državi razlog za razrešitve odgovornih s funkcij in položajev. Ker je to podprla sama ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, ni nobenega dvoma o smotrnosti sprožitve interpelacije. Pravzaprav bi morala sama odstopiti, če bi imela kaj odgovornosti in soli v glavi.

Kolumna preteklega tedna: Zakaj naj bo Logar predsednik republike

Lahko bi prebrali vsaj navodila o uporabi
O nenamenski uporabi vodnega topa odgovorni že nekaj dni molčijo, njihov molk pa je preglasil ves pomp, ki so ga zganjali ob porajanju te neumne domislice. Snovalci in konstruktorji vsake naprave (tudi gospodinjskih aparatov) kupcem priložijo navodila za uporabo. Vodni top ni nobena izjema. Je specialno vozilo z opremo za namensko uporabo, ne pa igračka ali sredstvo za politično promocijo oblastnikov. Uporaba več kot milijon evrov vrednega vozila je namenjeno za obvladovanje množičnih nemirov in za nič drugega. Z uporabo tega vozila na težko dostopnem kraškem terenu je zato še eno škodljivo dejanje aktualne vladajoče politike.

Za intermezzo. Vozilo se je na poti pokvarilo, a vlada ima na srečo Marjana Šarca, ki je hitro našel napako na zaganjaču (po Šarčevo štarterju). Ugotovil je, da se je neka žička “zacvikala”, kot je v izjavi za javnost sporočil ta odsluženi komik, ki ima trenutno postojanko na ministrstvu za obrambo, kjer mu nekateri rečejo minister.

Ko smo bili priča hudim nemirom z ogrožanjem življenj ljudi in premoženja ter samih policistov, je bila zdaj oblastniška politika v opoziciji. Ob takratni premišljeni strokovni in več kot upravičeni uporabi prisilnih sredstev vključno z vodnim curkom je takratna opozicija zganjala histerične izpade v javnosti in parlamentu. Policija naj bi takrat prekoračila svoja pooblastila, čeprav je bilo v času letečih granitnih kock na dlani, da je bila uporaba sorazmerna in še zdaleč ni bila uporabljena vsa zmogljivost. O tem smo se lahko prepričali vsakič, ko smo gledali delovanje policije v drugih evropskih demokratičnih državah ob podobnih kršitvah javnega reda.

Politična zloraba helikopterja
Da bi bili še bolj prepričani v nastopaške nagone vladnih politikov, smo v času divjanja ognjene ujme doživeli še en nepojmljiv škandal. Nepogrešljiv helikopterski resurs za obvladovanje ognja iz zraka je samovšečno in infantilno zlorabila ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. Predsednica vladne stranke SD se je po tednu boja zoper ognjene zublje vrnila z dopusta, kjer se je nastavljala fotoaparatu v potapljaški opremi.

Za Tanjo Fajon je ogled pogorišča na Krasu vesel dogodek. (Foto: FB)
Po vrnitvi s potepanja po Jadranu se je odpravila na območje pogorišča, kjer je v času največjega požara nadaljevala s svojo narcisoidno držo. Ker tam kot zunanja ministrica ni imela kaj drugega iskati, je poiskala helikopter avstrijske policije, ki je prišel pomagat pri gašenju. Kabina tega helikopterja se ji je zdela nadvse primeren ambient za sproščeno poziranje in nov angažma fotografa, ki je v objektiv ujel njen prešerni nasmeh sredi tragedije.

Te sicer prisrčne fotografije je objavila na svojem Twitter profilu. Ker ni dočakala pričakovanega navdušenja, ampak močne kritike, je te objave kasneje umaknila. Ampak s tem se njeni vroči izpadi še niso končali. Javnosti je sporočila, da je fotografije posnela na željo avstrijskega pilota. Nad njo naj bi bil tako navdušen, da jo je prosil za skupno slikanje v kabini helikopterja, ki je prišel v Slovenijo z namenom pomoči pri gašenju požarov.

Člana posadke ni mogoče obsojati, saj ministrici v tuji državi najbrž ni mogoče odreči njene pred njim samim skrite srčne želje po promociji. Avstrijec ali kak drug obiskovalec Slovenije pač ne more vedeti, kaj, kdo in na kak način vse se je nagnetel na oblast, ki je več kot očitno sama sebi namen. To med drugim dokazuje ravnanje šefa Urada vlade za komuniciranje Dragana Barbutovskega, ki se s serijskimi blokadami na socialnih omrežjih ograjuje od ljudi.

Komunikacija je dobila nov pomen
Prejšnji vladi so pogosto očitali način komuniciranja. Seveda se kdaj zgodi kaka nerodnost, ampak oslarij, ki si jih privošči vrhovni “golobnjak”, pa prejšnja vlada ni počela. Vlada preteklih dveh let se je trudila delati v korist vseh državljanov, kar se je kazalo s skrbjo za lajšanje tegob v času epidemije, za kar je porabila ogromno energije in upravičeno tudi javnih sredstev. S tem je dokazala, da so sredstva od vseh nas in ne le od izbrancev.

Aktualni vladni “čredi” je na oblast pomagala fantomska civilna družba. Ta je bila ves čas vladanja legitimne tretje vlade Janeza Janše aktivna na ulicah, kjer ni manjkalo rekvizitov in organizacijskih dejavnosti, ki zahtevajo velika finančna sredstva. Od kod so se financirali, še do danes niso razkrili, čeprav so trošili tudi v razgibanih aktivnostih med samo volilno kampanjo. Kampanja paralelne politike, ki ima sedež na Metelkovi 6 v Ljubljani, je glede na videno za ta namen porabila več sredstev kot vse stranke, ki so se na ta način povzpele na oblast, skupaj.

V prvih mesecih po volitvah se vse bolj potrjuje teza o močnih povezavah s politično dejavnimi nevladnimi organizacijami, ki se financirajo tudi iz tujine. Tem je vlada v prvem zamahu namenila pol milijona proračunskih sredstev. Teza, da ni nobeno kosilo zastonj, se s tem še enkrat potrjuje. Računi prihajajo, plačujemo pa jih vsi davkoplačevalci. Tudi tisti, ki smo bili že pred volitvami izločeni kot ne bodi ga treba.

Država nima navodil za uporabo, kot jih ima policijski vodni top in vsi drugi tehnični pripomočki, ki jih nudi sodobna civilizacija. Pri upravljanju z državo je pomemben odnos do vseh ljudi in spoštovanje družbenih dogovorov, ki se izražajo z ustavno in zakonsko ureditvijo, s sredstvi pa se ravna gospodarno in preudarno. Tega žal Golobovi vladi zelo primanjkuje. Poleg zakonov žal ne berejo niti navodil.

Ni in nikoli ne bo vsak dan 8. marec
Življenje ni praznik, se glasi znan izrek. Da je v tej državi nekaj zelo narobe, dokazuje tudi slogan Inštituta, ki se je poimenoval po 8. marcu. Ime te gromovniške NVO je za enega svojih sloganov uporabila celo kandidatka za predsednico republike Nataša Pirc Musar, ki je objavila fotografijo s tem napisom na majici. To tendenciozno sporočilo nam vsiljuje nekdo, ki zase trdi, da bo predsednica vseh državljanov. Plehko in nevredno majice!

Požar na Krasu je s pomočjo srčnosti vseh, ki se z njim spopadli, te dni omejen. Ta največja naravna katastrofa v zgodovini samostojne Slovenije nam je ali bi nam morala utrditi zavest, da smo le skupaj močnejši in da le skupaj zmoremo. Politična drža tistih, ki so ta čas skoncentrirani v vladni palači in po ministrstvih ter v DZ, žal tega ne potrjuje.

Upajmo, da bomo to pot dobili vsaj predsednika, ki bo vreden te funkcije, v nadaljevanju pa več zdrave pameti in splošne politične zavesti. To bi odpravilo razloge za uporabo vodnega topa tudi, ko bo spet Janša predsednik vlade.

Davorin Kopše

Zakaj naj bo Logar predsednik republike

V 102. členu ustave Republike Slovenije je kot temeljna opredelitev funkcije predsednika republike zapisano, da predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Znotraj tega določila ima tudi naloge: razpisuje volitve v državni zbor; razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpokliče veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo.

Preberite še kolumno preteklega tedna: Štiristo tisoč oslov 

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je biti predsednik naše države precej enostavna vloga. Ta zajema nekaj malo zahtevnejših uradniških nalog in predstavljanje države in to je to. Ko mnogi govorijo o predsedniški funkciji in njenem pomenu, največkrat izpostavijo pomembne naloge, ki so naštete v ustavi, ob tem pogosto zanemarijo najpomembnejšo nalogo, ki je permanentna. To je predstavljanje države. Reči, da je to nekakšna protokolarna vloga in nič kaj več, je po mojem prepričanju bolj kot ne neodgovorna trditev.

Kandidati za predsednika republike se množijo

Datum volitev predsednika republike še ni znan, se pa nezadržno bliža. Nekateri kandidati so pohiteli in so že najavili svoje kandidature, nedvomno pa se jim bo še kdo pridružil. Kot vsakič se bo tudi tokrat za eno samo mesto potegovalo precejšnje število kandidatov. Med njimi bo večina manj opazna, v najožjo konkurenco pa se bodo prebili kaki štirje. Če nobeden od kandidatov ne bo dosegel vsaj 50 odstotkov plus en glas, bo izveden drugi krog, kjer bosta ostala le še dva najbolje uvrščena v prvem krogu.

Med vsemi ostalimi je svojo kandidaturo najavil Anže Logar. Kandidiral bo s podporo volivcev, kar pomeni, da bo moral zbrati najmanj 5000 podpisov, da bo lahko uradno vložil kandidaturo. Logar izhaja iz Slovenske demokratske stranke, zato mu je ta stranka izrazila svojo podporo. Tudi sam ga podpiram in je moj favorit. Pri svoji podpori se ne bom pretirano ukvarjal z drugimi kandidati, ampak želim izpostaviti svoj pogled na Logarja kot politika in kot kandidata za predsednika.

Anže Logar je bil v času prve in druge Janševe vlade direktor Urada vlade za komuniciranje. Med prvim slovenskim predsedovanjem Svetu EU si je kot uradni govorec predsedstva hitro nabiral mednarodne politične in diplomatske spretnosti. Volivci so ga prvič izvolili na politično funkcijo leta 2010, ko je prvič postal svetnik v Mestnem svetu Mestne občine Ljubljana, kamor je bil za tem izvoljen še 2014 in 2018. Na lokalni politični ravni se je leta 2018 potegoval za župana Ljubljane.

Med kandidaturo za župana smo ga že poznali tudi kot poslanca Državnega zbora, kamor je bil prvič izvoljen leta 2014. Med kampanjo so bili njegovi nastopi odlično argumentirani, izstopal pa je tudi njegov sodoben program za razvoj glavnega mesta Slovenije. Med kampanjo je bil ves čas korekten. Z drugimi kandidati se ni pretirano ukvarjal, predvsem pa ni bil izključevalen. To odliko goji še danes, saj kandidira s sloganom »ZA prihodnost« pri čemer poudarja pomen povezanosti in sodelovanja.

Logar zaradi svojih odlik seže globoko v sredino volilnega telesa

Anžeta Logarja mnogi že dolgo vidijo na mestu predsednika Slovenske demokratske stranke. Brez dvoma bi bil tudi na tem mestu odličen, vendar pa je treba povedati, da ta stranka že ima vrhunskega predsednika, ki bo to ostal, dokler bo sam želel in bo imel ustrezno podporo v stranki. Zakaj to izpostavljam? Pogosto izrečena mnenja, da bi bila SDS uspešnejša pod vodstvom Anžeta Logarja, prihajajo iz različnih logov z leve in desne, včasih pa se te finte poslužijo tudi novinarji. S kandidaturo Logarja za predsednika republike imajo vsi ti priložnost, da ga podprejo in na volitvah na glasovnicah obkrožijo številko pred njegovim imenom. Imajo priložnost izvoliti ga za predsednika države.

Predstavljati Republiko Slovenijo je vsekakor častna in odgovorna funkcija. To lahko najbolje opravlja povezovalna oseba. Besede o povezovanju so na tem mestu premalo. Logar jih lahko v vsakem primeru podpre s svojim dosedanjim delovanjem. V mandatu 2014 do 2018 je prevzel zahtevno nalogo vodenja preiskovalne komisije za preiskovanje bančne luknje. Dela v tej komisiji se je kljub napovedanemu neuspehu lotil resno in sistematično. Na koncu je bilo končno poročilo kljub različnim pogledom zaradi parcialnih interesov sprejeto brez glasu proti.

Najboljši minister za zunanje zadeve

Ko se je marca 2020 formirala tretja Janševa vlada, je postal Anže Logar minister za zunanje zadeve. Po mnogih suhoparnih mandatih je bila to v Mladiki prava osvežitev. V zunanji politiki in diplomaciji so se aktivnosti dinamizirale in tudi ta del politike je postal zanimiv. To je bil čas mnogih zahtevnih izzivov. Evropska unija je bila sredi epidemije novega virusa. V teh razmerah je bilo nujno sodelovanje in medsebojna solidarnost. Slovenija se je v tem času uspešno vključila v vzajemno pomoč pri zagotavljanju zaščitnih sredstev in izmenjave podatkov.

Da bo vlada z ministrom Logarjem uspešna na mednarodnem parketu, se je prvič jasno pokazalo na Blejskem strateškem forumu, izvedenem v letu nastopa tretje Janševe vlade. Ta forum, na katerem se predhodno ni nikoli zbralo toliko tujih predstavnikov, je bila edinstvena priložnost za srečanja in mreženje z regionalnimi in svetovnimi akterji. Na forumu so se zbrali visoki predstavniki EU, številni predsedniki vlad in držav ter mnogi drugi pomembni gostje. To je bila dobra napoved za uspešno predsedovanje Slovenije Svetu EU.

Drugo predsedovanje Slovenije Svetu EU je bilo vrhunski politični in zunanjepolitični dogodek. Že med dogajanjem je bilo jasno, da bo slovenska vlada delo odlično opravila, to pa se je dokončno potrdilo ob koncu, ko so deževale pohvale z vseh strani. Slovenija je v tem času dosegla večino zastavljenih ciljev, uspešno pa je odprla in zaključila celo nekatera področja, ki niso bila načrtovana za ta čas ali pa so bila že obravnavana in predhodno niso bila uspešno zaključena.

Da slovenska zunanja politika ni od muh, se je izrazito pokazalo tudi ob brutalni vojaški agresiji Rusije na Ukrajino. Stališča Slovenije so bila ves čas jasna in konsistentna do konca mandata. Jasno je bilo izraženo dejstvo, da je Ukrajina napadena in ji je treba pomagati, da v vojni zmaga. Odločilni prelom dogajanja je bil obisk predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše, predsednika poljske vlade Mateusza Morawieckega in predsednika češke vlade Petra Fialava s spremstvom v vojaško obleganem Kijevu.

Ob tem dogodku je imela zunanja politika skupaj z diplomacijo odgovorno nalogo političnega usklajevanja mnenj o obisku, kar je bilo ključno za oblikovanje odnosa do ruske politike in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Prav takrat se je evropska politika poenotila in najodločneje doslej sankcionirala vojaško agresijo.

Slovenija potrebuje predsednika kova Anžeta Logarja

Smo v času, ko je koronavirus še vedno izziv, in smo v času prihajajoče ekonomske krize, ki bo najbolj udarila revne sloje. Draginja in pomanjkanje energentov lahko povzroči motnje v oskrbi. Energenti poganjajo proizvodnjo in dostavo eksistenčnih dobrin. V prihajajoči zimi bomo imeli težave z ogrevanjem delovnih in bivalnih prostorov. Zaradi že prisotne in naznanjajoče se vsesplošne krize bosta povezanost in sodelovanje znotraj Slovenije in sveta morda ključna momenta za uspešen izhod.

Slovenija ima dva milijona prebivalcev, zato je še bolj pomembna naša povezanost in enotnost na vitalnih področjih. Logar je večkrat dokazal, da je iz pravega testa. Kot izrazito nekonfliktna oseba bo lahko Logar kot predsednik prispeval največ, kar slovenska politika ta čas sploh zmore. In ja, od vseh nalog bo najpomembnejša tista, ki vsebuje predstavljanje Slovenije in osebni zgled.
 

Davorin Kopše

Štiristo tisoč oslov

Moški pogovor v debeli dvoriščni senci nekje na Gorenjskem se je dotikal poletja, doživetij, lahke mediteranske hrane, dobre kapljice in seveda žensk. Beseda je dala besedo in smo se znašli tudi na polju politike. France, ki ga kličemo Frenk, je povedal, da je njegov znanec volil Golobovo gibanje in se hoče ob vsakem srečanju pogovarjati tudi o tem. Na glas se je vprašal, kaj naj mu reče. Tone, ki je hitrega jezika in bistrih misli, mu brez obotavljanja po gorenjsko odgovori: “Reč mu, da je vosu, ejga.”

Osli in njihova pamet
Neka druga zgodba govori o tem, kako je Noe vabil vse živali na svojo barko, da bi jih rešil pred vesoljnim potopom. Vse živali so se vabilu odzvale, le osel je mislil, da je najpametnejši in se ni dal. Trdil je, da je barka gotova pot v smrt, saj se bo med valovi razletela. Še več, podvomil je tudi v trdnost in zanesljivost mostu, ki je vodil na barko. Prepričan je bil, da ne bo zdržal njegove teže, čeprav so šli varno čezenj že tudi sloni. Noe mu je kazal, kako debela so bruna in kako čvrsto so zbita, vendar osel ni verjel niti svojim očem. Trdil je, da bo na rešilni barki zagotovo poginil.

Osel torej ni šel na barko in se je odločil, da kljub vsemu prepričevanju in celo videnem na lastne oči ne bo ravnal, kot je prav, ampak se je odločil po svoje. Ni šel na barko, voda pa je začela naraščati. Plaval je do bližnjega griča in nato do visoke gore, da bi se rešil. Ampak voda je zalila tudi goro in osel je moral z muko plavati naprej. Upehan je med premetavanjem po valovih rigal in se še komaj držal pri življenju. Takrat se ga je Bog usmilil. Ker je želel ohraniti oslovsko vrsto, ga je pustil pri življenju.

Ko se je voda spet unesla, je bil osel prestrašen, lačen in zbegan. Od vsega hudega je za vedno ostal brez uma, kar se še vedno prenaša na njegove naslednike. Od nenehnega obupanega riganja mu je grlo tako ohripelo, da ga je večinoma še danes težko poslušati. Ne misli več, da je najpametnejši, vendar se tega niti ne zaveda, saj je vendar osel, zato ima vso pravico vztrajati v neumnosti. Sprejeti ustrezno rešitev bi bilo preveč neoslovsko.

Serija neumnosti
Osel je po znanem ustnem izročilu žival, ki ne gre dvakrat na led. Ko vlečemo vzporednico, lahko ugotovimo, da se volivci novih obrazov od osla vendarle razlikujejo. Ne le, da gredo večkrat na led, to delajo kljub temu, da kasneje vedno spoznajo svojo zmoto. Ledena ploskev je vsakič enaka in led se jim vsakič vdre. Razlika je le v globini vode pod ledom. Po zadnjih volitvah se nakazuje, da je vodno brezno tudi tokrat globlje od prejšnjih.

Prejšnja vlada je po vseh kazalcih uspešno zastavila nov razvojni zagon Slovenije. Na začetku je bil največji problem neznani virus. Nihče ni vedel, kdaj bo razvito cepivo in kako učinkovito bo. Situacija je bila grozeča, kot je bilo grozeče naraščajoče morje, ko je Noe reševal obstoječe živalske vrste. Videli smo, da barka deluje, da nas dobro vodi iz nevarnih voda. Kljub temu se je našlo štiristo tisoč oslov, ki v to barko niso verjeli. Odločili so se za zavrnitev varne ladje in plavanje skozi deroče valove.

Izbrana ekipa strokovnjakov Roberta Goloba se z izzivi spopada precej nenavadno. Še preden je bila vlada sestavljena, je izjavil, da bi zoper pomanjkanje mesa ukrepal z zmanjšanjem njegove porabe. Kot da bi se veselil podražitve naftnih derivatov, je pred turistično sezono napovedal znaten dvig cen in s tem povzročil naval na črpalke ter špekulacije trgovcev. Nekaj dni je bila zaradi ravnanja Roberta Goloba oskrba s pogonskimi gorivi motena. Mnogi turisti, avtobusi in celo kamioni s pokvarljivo robo so obstali.

Trenutno lahko spremljamo, kako diletantsko skuša vlada od kmetov odkupiti pšenico, ki je na svetovnem trgu primanjkuje. Ker se vlada očitno ne zna lotiti učinkovitih pogajanj za ceno, so se odločili za odkup po sistemu javnih naročil. Neverjetno, ker vemo, da se lahko ti postopki zelo zavlečejo. Kmetje, ki nimajo skladiščnih prostorov, bodo pšenico pred zaključkom javnih naročil prodali najboljšemu ponudniku. Tistim, ki imajo kapacitete za skladiščenje, pa se ne bo nikamor mudilo. Počakali bodo lahko na višje cene in pšenico prodali takrat. Rezultat vsega bo še dražji kruh po zaslugi narcisoidne, a nesposobne vlade.

Podražitev v trgovinah se je vlada lotila z ustanovitvijo neke komisije, ki bo zbirala cene po trgovinah in o tem obveščala javnost. Najavili so interventni zakon v zdravstvu, kjer se bodo lotili birokracije s še več birokracije. Namesto odprave številnih nesmiselnih birokratskih postopkov bodo povečali število ljudi, ki se bo ukvarjalo z birokracijo. Po enem mesecu delovanja se izrisuje pot, po kateri bo hodila ta vlada. Očitno bo precej spolzko, preglednost delovanja države pa bo ovirala gosta megla.

Zdravstvu in epidemiološki stroki se ne obeta nič dobrega tudi zaradi hitrega naraščanja števila okuženih s covidom-19. Prihaja nova različica, ki razsaja po Združenih državah in je že tudi v Evropi. Cepiva zoper novo podrazličico BA-5 še ni, širi pa se 16-krat hitreje. Strokovna skupina za covid je napovedala, da okužb ne bodo več spremljali, ampak se bodo ukvarjali zgolj z zapleti, ki zahtevajo hospitalizacijo.

Nekateri zdravstveni delavci medtem že neformalno poročajo o polnih oddelkih, vlada pa je še kar na dopustu. Slišimo lahko le, da naj ne skrbimo, ker bodo oni to vse pravočasno porihtali. Stanje spominja na prve mesece leta 2020, ko so Šarčevi trdili, da imajo vse pod nadzorom. Zoper novi koronavirus so se želeli spopasti na način, ki velja za navadno gripo. Izkazalo se je tudi, da so skladišča za zaščitno opremo prazna.

Led zlovešče poka
Led, na katerega je 24. aprila letos stopilo štiristo tisoč volivcev, torej zlovešče poka. Čakajo nas draginjski, gospodarski, energetski, varnostni, zdravstveni … izzivi. Le pomirjujoče besede in prisiljeni nasmeški niso tisto, kar ljudje zdaj potrebujejo. Edina konkretna obljuba te vlade je, da maske ne bodo več obvezne. Kljub temu natolcevanju vlade so obvezno nošenje mask že uvedli v nekaterih zdravstvenih ustanovah. Med njimi sta oba univerzitetna klinična centra.

Nova oblast, ki je dobila visoko podporo oslov, je zagotavljala tudi, da ne bo zapirala šol. Tudi to je bila debela predvolilna laž. Šole ta čas namreč že dobivajo nekakšne usmeritve, da naj se pripravijo na izvajanje šole na daljavo. Kar je bilo v času prejšnje vlade vsak dan grobo napadano, bo torej nova oblast, ki si reče svoboda, v primeru enakih okoliščin ponavljala. V medijih pa jo bodo hvalili. Da bi le znala. Odloki in načini izvedbe za mnoge situacije so že napisani. Ob nastopu Janševe vlade ni bilo ničesar. Upajmo, da spreminjanje datumov ne bo pretežka naloga.

Led, na katerega so tako ali drugače že petič po vrsti stopili volivci novih obrazov in nanj potisnili tudi vse ostale, ječi pod težo nesposobnosti vlade. Razpoke v sistemu naznanjajo, da se bo vdrlo in bomo prepuščeni globinam novih kriz. Edino, kar vlada uspešno izvaja, je plaz kadrovskih zamenjav, s čimer si koalicija v vsej svoji nesposobnosti utrjuje moč svojega neučinkovitega prestola.

V državi imamo torej 400 tisoč oslov, ki skupaj z izvoljenimi osli neutrudno zavračajo iskanje rešitev. Nočejo na barko, Bog pa jih je do zdaj vsakič ohranil pri življenju in jih poslal v nov krog. Lahko bi pričakovali, da bodo v svojem rezgetanju in slabih odločitvah vsakič šibkejši. Pa niso. Ker nimajo sposobnosti samokritike in ker vsakič znova mislijo, da bodo s ponavljanjem napak dosegli uspeh. Osli.

Davorin Kopše

Urška Klakočar Zupančič kot starléta na rdeči preprogi

Z Mojco sva imela na začetku nekaj pomislekov, ali iti na osrednjo državno proslavo ob dnevu državnosti ali ne. Malo sva namreč pričakovala, da bo proslava pravo nasprotje lanski, ki je bila presežek. Pred odhodom sva se malo bala, da bova z odra deležna zdaj že značilnih stavkov za Golobovo vladno koalicijo, s katerimi še vedno pogosto napadajo in z lažmi žalijo tretjo Janševo vlado. Dogovorila sva se, da bova v tem primeru odšla. Proslava je na koncu izpadla tehnično povprečna in vsebinsko sprejemljiva, pogrešala pa sva čustveno doživetje. Tega žal ni izžareval niti oder, posledično pa niti občinstvo. No, lahko bi rekli, da je bilo tudi obratno.

Drugačne vrste presenečenje
Na prizorišče je prišla častna enota Republike Slovenije v sestavi enote Slovenske vojske in Policije. Pridružili so se še praporščaki veteranskih organizacij in združenj s slovenskimi simboli. Ob spoznanju, da tokrat v času leve vlade tam ni bilo rdečih zvezd, lahko ugotovimo, da smo v tem pogledu vendarle naredili korak naprej. Vsaj zame je bilo to prijetno presenečenje, glavno presenečenje pa je šele prihajalo.

Stari partijec Milan Kučan je prišel v svojem muhastem slogu. Poznam ga iz časov, ko sem se še ukvarjal z varnostnimi zadevami. Kučan je bil za varnostno službo vedno majhna težavica. Zaradi njegove telesne višine ga je v množici težko spremljati z razdalje, rad pa je tudi izigraval varnostne protokole. No, tokrat se je odločil iti ob rdeči preprogi in ne po njej. Celo ob izogibanju kameri, ki jima je bila s Štefko na poti, sta skrbno pazila, da ne bi stopila na preprogo. Kakorkoli, morda je to posledica procesov v podzavesti. Glede na Kučanovo vlogo med osamosvojitvijo si rdeče preproge niti ne zasluži.

Predsednik vlade Robert Golob na proslavo ni prišel, ker se je zadržal v Bruslju. Prepričanje, da Janez Janša v vlogi predsednika vlade tega nikoli ne bi naredil, je povsem na mestu. Dan državnosti namreč slavimo kot rojstni dan slovenske države, ki je največji pozitivni prelom v zgodovini slovenskega naroda. Golob je torej še enkrat dokazal, da je kot kuhan špaget, ki ne stoji pokonci in ob potiskanju ne drži prave smeri. Ves čas le neko zavijanje in zvijanje, da bi se izognil tistemu, za kar je kandidiral in bil izvoljen.

Neverjeten vrhunec v sramoto slavnostnega dogodka smo doživeli s prihodom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Nič posebnega, znana ženska z visoko funkcijo na rdeči preprogi pač. Do trenutka, ko je pred častno enoto Republike Slovenije začutila potrebo po obratu in dvigu rok. Obrnila se je proti manjši skupini obiskovalcev, ki so ji kot vsem ostalim zaploskali. Navdušeno je dvignila obe roki in ju razprostrla visoko nad glavo.

Pri svojem nenavadnem izpadu je Klakočarjeva še enkrat več dokazala, da ni zrela za zasedbo funkcije predsednika DZ. Gre namreč za po hierarhiji drugo najvišjo funkcijo v državi. Če se predsedniku karkoli zgodi ali je odsoten za daljši čas, ga nadomešča predsednik DZ in s tem postane tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Klakočarjeva je kot taka na javni prireditvi v čast državi in državljanom obrnila hrbet častni enoti RS, katere sestavni del je protokolarna častna enota Slovenske vojske. Simbolno je obrnila hrbet državi.

Protokol ima svoj pomen
Državni protokol je skupek pravil obnašanja in postopkov, ki kažejo zunanji videz države. Izmislili so si ga zato, da bi bili dogodki državnega pomena in predstavniki države v tem elementu sprejemljivi za vse. V Sloveniji se žal mnoga pravila rušijo. S prihodom Gibanja Svoboda se poleg pravil, zakonov in ustave kršijo tudi protokolarna pravila. Ta ista Urška Klakočar Zupančič, ki se je sprehodila po rdeči preprogi kot starleta, si kot predsednica DZ izmišlja pravila mimo poslovnika, znana pa postaja tudi po nenavadnih izjavah.

Pred kratkim je izjavila, da ni tiste vrste ženska, ki bi prišla čez posteljo do položaja. Prav tako je izjavila, da ni le en predal, ampak več predalov. S tem je o sebi povedala več, kot je najbrž želela. Vsi vemo, kako naj bi prišla do položaja (volitve in glasovanje v DZ), sama pa je sicer z zanikanjem odprla tudi druge vzporedne možnosti. Z izjavo, da je ona simbolno več predalov, je pravzaprav povedala, da nima trdnega temelja – karakterja, je nepredvidljiva in s tem nestabilna. V psihologiji bi temu morda rekli, da je razcepljena osebnost.

Opravičevanje neprimernih izpadov je neprimerni izpad
Dejstvo je, da je bil izpad Urške Klakočar Zupančič ob prihodu na proslavo na Kongresnem trgu neprimeren in nesprejemljiv. Po dogodku so njen neuravnovešen razposajen vložek nekateri poskušali omiliti. Pripisali so ga mladostni razposajenosti. Nekateri so rekli, da se bo zagotovo s kilometrino unesla. To je res lepa čustvena poezija, ki pa v realnem svetu ne pije vode. Politiki naj se najprej unesejo, potem pa naj eventualno zasedejo visoka mesta, ne pa obratno.

V Sloveniji se žal uveljavlja obratno. Trobezljanje o potrebi po novih obrazih nas je pripeljalo čez rob normalnosti. V nobenem zdravem okolju se namreč ne dogaja, kar se dogaja v Sloveniji. Že več mandatov zapored postajajo novi obrazi najvišji predstavniki oblasti. Na letošnjih volitvah pa smo dobili še nadgradnjo tega.

Nov obraz v podobi Roberta Goloba, ki je že na samem začetku dokazal, da ni kos nalogi vodenja države, je na pomembna mesta postavil kadre (nekoč nove obraze), ki niso preživeli kalitve. Ljudje so jih imeli v želodcih in pogoltnili odvajalo, da bi se jih znebili. Njim in njihovim strankam so volivci jasno pokazali vrata, Golob pa jih je skozi prebavni trakt v obratni smeri ponovno potegnil v želodec, kar je unikum in povsem abnormalno.

Slovensko volilno telo ni nič drugačno od drugih volilnih teles po Evropi. Morda ima nekaj lastnosti, ki ima posebne značilnosti zaradi 45 let trajajočega komunističnega režima, a to ne bi smelo biti usodno. Dokaz za to so mnoge vzhodnoevropske države, kjer ne izvajajo tovrstnih eksperimentov. Naš problem so mediji, ki so nedotakljivi pri njihovem poročanju. Dovoljeno jim je prikrivati resnico, jo izkrivljati in dodajati trike, ki na videz korektno novico nagnejo v levo, še večkrat pa proti desnici (beri SDS in JJ).

Ne vem, kako to spremeniti, a normalna družba bomo šele, ko bo obveščanje korektno. Le na osnovi tega se lahko volivec neodvisno odloči. Ko se bo odločil neodvisno, bo lahko trdno stal za svojo odločitvijo ves mandat. Trenutno ni tako. Po vsakem vladanju novega obraza volivci izberejo nov nov obraz, ki potrjuje njihovo spoznanje, da so se predhodno narobe odločili. To pa ni nič drugega kot tavanje v megli.

Davorin Kopše

Ideološko revanšistična vlada Roberta Goloba teži k izbrisu desnice

Vlade, ki ne spoštujejo demokratične ureditve in se obnašajo samopašno, oholo in avtoritarno, so diktatorske. Že po zelo kratkem času obstoja Golobove vladne koalicije so se zgodile kršitve poslovnika Državnega zbora, zakonov in celo ustave. V času preteklega mandata se to ni dogajalo, vseeno pa so takrat vsevprek vpili, da imamo v državi diktaturo in fašizem. Nesramne laži o drugih iz preteklosti ti isti izprijeni lažnivci danes prakticirajo.

V Gibanju Svoboda se pogosto pohvalijo, da so dobili na volitvah veliko podporo volivcev. Na tem mestu se ne bom podrobno ukvarjal s tem, v kakšni umazani igri medijev in ulice so dobili podporo, res pa je, da so jo dobili. Kljub vsemu se vse bolj kaže, da volivci aktualne koalicije od nje niso pričakovali tega, kar danes gledamo. Dvig standarda in bistveno izboljšanje vseh parametrov za ocenjevanje uspešnosti vodenja države je ljudi uspavalo. Zmota volilnega telesa se je pokazala v sklepanju, da razlog za stabilnost države v vseh pogledih ni delo Janševe vlade. Pričakovali so, da se bodo pozitivni trendi v času katere koli druge vlade nadaljevali.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ 

Kratek čas po nastopu Golobove vlade lahko v praksi vidimo, kako veliko je odvisno od dela vlade. V deželo se prebija vse več negotovosti. Ljudje se sprašujejo, koliko prigaranega premoženja jim bo po hudih obdavčitvah še ostalo. Podjetniki stikajo glave in snujejo strategijo upora proti nasilni uvedbi neke za lase privlečene ekonomske demokracije,  kjer naj bi v njihovih podjetjih zaposleni sprejemali ključne poslovne odločitve, podjetniki pa bi imeli eno samo neodtujljivo pravico, to je plačevanje visokih prispevkov in davkov. Ljudi resno skrbijo podražitve hrane in energentov ter pomanjkanje, ob tem pa nižanju prihodkov.

Golob uvaja totalitarizem
Goloba in njegove soborce za novo, a podobno svobodo kot leta 1945 skrbi le, kako bi utrdili svojo oblast. Napovedali so namreč, da bodo vladali več mandatov. To lahko uresničijo le s temeljitimi posegi v obstoječ sistem in pridobljene človekove in delavske pravice ali totalnim državnim udarom. Črni seznami v obliki grozečih list za odstrel so jasen indikator, da ta vlada v utrjevanju totalitarizma misli resno. Še nobena vlada doslej ni zahtevala vseh seznamov zaposlitev, prerazporeditev in napredovanj javnih uslužbencev iz časa prejšnje vlade. Čas sicer zajema tudi kake tri mesece vladanja Marjana Šarca, a to je očitno le pesek v oči.

V zadnjem času nas je spreletaval srh ob pisni prepovedi komentiranja nekega političnega komentatorja, zaposlenega v državnem podjetju Elektro Slovenija. Ob tem se je treba zavedati, pa prihaja Golob iz energetskih logov, kjer ima močne povezave in vpliv, kot predsednik vlade pa lahko izvaja tudi politične pritiske na vodstva teh podjetij. Komentator Miran Videtič naj bi v ELES sklenil delovno razmerje 1. januarja 2020. To pa je datum, od katerega dalje sestavljajo sezname. Torej ni čudno, da je Videtič prvi na vrsti za odstrel, saj je na samem vrhu seznamov. Gospod se je v tem podjetju sicer zaposlil v času Šarčeve vlade, a bi lahko postal vzorčen primer, na katerega bi se sklicevali. Češ, na tapeti niso le zaposleni v času Janševe vlade.

Večjega ideološkega revanšizma v Sloveniji še nismo doživeli. Ulične prireditve v času Janševe vlade in način delovanja medijev ter leve politike jasno kažejo na to, da pripravljajo totalni obračun z desnico ali si tega vsaj močno želijo. Morda smo jih podcenjevali ali vsaj nismo takoj spoznali njihovega scenarija, ki očitno ni od včeraj. Njihovo delovanje v zadnjih dveh letih je bilo v celoti črn scenarij. Vse, kar so počeli, so bili napadi na desnico. Enostavno ne prenesejo, da bi vladala desnica, pa čeprav le njen del v vladi. Rušijo torej temeljne vrednote osamosvojitve, ki so demokracija, človekove pravice in svoboščine ter politični pluralizem.

Naj izpostavim zdaj razjasnjen namen v primeru STA. Danes lahko mirno trdimo, da so bili pripravljeni žrtvovati Slovensko tiskovno agencijo, da bi obračunali z vlado Janeza Janše. Bivši direktor te agencije Bojan Veselinovič je bil njihov hlapec, ki je namerno spodkopaval medij s tem, da ni hotel izvrševati določil zakona in pogodbe med STA in Ukomom. Jasen dokaz za to je dejstvo, da je sedanji direktor STA Igor Kadunc z Ukomom sklenil enako pogodbo, kot jo je prej že Veselinovič, ki pa je potem ni hotel spoštovati. Ker se igra po pravilih, je danes STA v boljši poslovni in finančni kondiciji kot kadar koli prej.

V očitani Janševi diktaturi ni bilo predvideno obvezno cepljenje. Nov zakon med drugim grozi z visokimi kaznimi tistim, ki bi morda odklonili obvezno zdravljenje (beri obvezno cepljenje). Zakon, ki ga bo sprejela Golobova koalicija, predvideva »cepljenje« z visokimi kaznimi za anticepilce, ki ne bodo spoštovali njihovega zakona.

Ideološka zunanja politika v nasprotju z evropskimi pristopi
Tudi zasuk v zunanji politiki je neke vrste revanšizem. Retorika o ponovni vrnitvi k jedrnim državam je navidezna. Njen namen je prikriti oziroma zabrisati sledi, ki vodijo v Rusijo. Slovenska javnost in politika sta bili seznanjeni z dvema pismoma in povsem nasprotujočima stališčema znanih osebnosti v odnosu do Rusije. Prvi z Milanom Kučanom in Danilom Türkom ter drugimi ideološko poenotenimi zahtevajo konec vojaške pomoči Ukrajini, ki ječi pod vojnimi zločini. S tem bi tej državi odvzeli njeno legitimno pravico do obrambe, ki je opredeljena tudi v ustanovni listini Združenih narodov.

Prav tako omenjajo sporazum iz Minska, naklonjen ruskim interesom predvsem na območju Donatska in Luhanska. Ta sporazum ni bil ratificiran in s tem tudi ne uveljavljen. Medtem pa nihče ne govori o sporazumu iz leta 1994, ki je bil sklenjen v Budimpešti med Združenimi državami, Združenim kraljestvom, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstanom. Ukrajina, Belorusija in Kazahstan so se s to pogodbo odpovedale jedrskemu orožju, kar je bilo tudi realizirano. Ukrajina je bila v tistem času tretja najmočnejša jedrska sila na svetu. Sporazum zagotavlja jedrsko razoroženim vojaško in ekonomsko varnost na celotnem območju njihovih mednarodno priznanih meja. V Ukrajini je ta sporazum evidentno kršen z vojaškim napadom in ekonomskimi pritiski ter ruskim terorizmom.

Nekaj dni za prvim je javno pismo napisala druga, ideološko heterogena skupina javno izpostavljenih, ki je veliko večja od prve. Ta ima diametralno nasprotna stališča. Njena stališča so legitimna in skladna z mednarodnim pravom, ki vključuje pravico vsake države do oborožene obrambe. Obe pismi sta javno dostopni, na tem mestu pa je pomembno dejstvo, da govorita o dveh pristopih. O prvem, ki je z mednarodnega vidika in pravno-formalno nesprejemljiv, in drugem, ki kaže edino pravo pot iz ukrajinske krize.

Točno v tem se že po nekaj tednih vladanja Golobove koalicije jasno kaže ideološkost, ki izrazito izkazuje naklonjenost Rusiji. Ni se namreč sposobna jasno opredeliti do pristopa, skladnega s težnjami zaveznikov, ampak raje koleba. V zvezi s tem so na Ministrstvu za zunanje zadeve ustanovili nekakšen nepotreben strateški svet. V teh razmerah je težko razumeti, da bi bil ta svet ustanovljen za kaj drugega kot iskanje poti, ki bi bila čim bolj naklonjena Rusiji.

Slovenska vladajoča politika mrzlično išče načine, kako bi čim bolj stopila Rusiji ob bok. In to kljub temu, da je Rusija brez utemeljenega razloga napadla sosednjo neodvisno demokratično državo. Še več, v tej državi ruska vojska serijsko izvaja vojne zločine in zločine proti človečnosti ter celo teroristične akcije, kot so napadi na žitna polja in blokada izvoza hrane iz Ukrajine. S tem Rusija v mednarodnem obsegu povzroča še več lakote predvsem v nerazvitih državah, drugod pa hude podražitve.

Moje osebno mnenje je, da bi morali z zločinskim in terorističnim ruskim režimom prekiniti vse stike, vse dokler Rusija ne umakne zadnjega vojaka iz območja mednarodno priznane Ukrajine. Pogodba iz Budimpešte se mora spoštovati. Še posebej, ker je Rusija sopodpisnica.

Davorin Kopše

p.s. 

Na kolumno se je odzval direktor STA Kadunc. Njegov odziv lahko preberete pod kolumno na povezavi, kjer je bila najprej objavljena. 

Ideologija LGBTIQ+ spada v intimo posameznika

Robert Golob je glede odnosa do gibanja LGBTIQ+ že 8. marca, torej pred volitvami, na mizo položil svojo legitimacijo. Takrat je za dan žena voščil ženskam in tistim, ki se počutijo ženske.  Že takrat je bilo jasno, da to ni bil le odnos do istospolnih, proti katerim večina v osnovi nima nič. Glede na dogajanja ob gejevski paradi ponosa lahko še jasneje vidimo, kaj je imel za bregom. Poleg tega, da je želel pridobiti glasove, je zdaj jasno, da je njegova vlada del te ideologije. Na pročeljih ministrstev in na pisalnih mizah ministrov lahko namreč vidimo mavrične zastave.

Ideologija LGBTIQ+ tudi v šolah je v popolnem nasprotju z osnovnimi vrednotami družine in cilji posameznika. V naravi človeka je, da bi imel potomce. Ti nadaljujejo naše rodove in zagotavljajo obstoj človeštva. Namesto, da bi vladajoča politika v tem duhu podprla družino in zdrav razvoj otrok, se je odločila za podporo ideologiji, ki promovira in želi širiti jalovost in indoktrinacijo. V preteklosti, kot se je spominjam, smo izražali sočutje s tistimi, ki iz kakršnih koli razlogov niso mogli imeti otrok. Aktualna vladajoča politika se žal klanja škodljivim trendom in spodbuja izumrtje.

Ne vem, kako deklarirano heteroseksualno usmerjeni podporniki LGBTIQ+ intimno gledajo na ideološko plat tega gibanja. Domnevam, da je v podpori veliko hinavščine ali latentne nagnjenosti, v politiki pa gre žal za iskanje niše pri pridobivanju podpore. Aktualna vlada je bila izglasovana 3. junija. Obljubila je, da se bo takoj posvetila delu. Hitro naj bi dobili programe za obvladovanje energetske krize, draginje in načrt za obvladovanje morebitnega novega vala epidemije covida-19.

Že prejšnji teden naj bi pristojno ministrstvo postreglo s predlogom zakona o zdravstvu. Vse to so prioritetne teme, dobili pa smo zgolj mavrične zastave na drogove ministrstev in pisalne mize ministrov. No ja, pa histeričen napad predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič v veliki dvorani parlamenta smo tudi dobili. Na kadrovskem področju pa smo dobili državnega sekretarja za nacionalno varnost, ki je bil osumljen vohunjenja za Rusijo, ministrica za digitalizacijo je čisto blizu sebe zaposlila strokovnjakinjo za izdelovanje glinene posode, Mesec pa si je zaželel ženo svojega strankarskega kolega Mateja T. Vatovca in jo tudi dobil.

Če si na desnici, je ideologija LGBTIQ+ prepovedan sadež
Na desnici izhajamo iz vrednot. Gre za krščanske vrednote, v katerih smo bili vzgojeni. Do zdaj še nihče ni ovrgel pomena 10 božjih zapovedi, ki obsegajo vsa bistvena področja spodobnega življenja človeka. Osrednja sta družina in posameznik, ki sta temelj. Evropski uniji smo se pridružili, ker smo ocenili, da nam je v njej mesto prav zaradi vsaj sorodnih temeljnih vrednost. Žal je tudi vanjo vdrl kulturni marksizem, ki jo razjeda od znotraj.

Naloga vseh dobro mislečih, ki nam je za obstoj, je, da se temu odločno upremo. Žal se že sliši, da se tudi v desnih vrstah pojavljajo pozivi k temu, da bi oportunistično popustili pritiskom uničujoče ideologije. Češ da so to močni evropski trendi, ki nas bodo povozili, zato naj bi bilo bolje, da bi se jim uklonili. Na ta način bi plavali s tokom in se po levičarsko trkali po prsih, da smo si s podporo ljudem zagotovili svobodo. V bistvu bi jih s tem izdali, kot so jih levičarji. Samo crknjene ribe plavajo s tokom!

Ne želim, da bi ta zapis zvenel kot zapis proti homoseksualnim, ker to ni. Zveni naj kot mnenje s konsistentnimi stališči. Ultralevičarska politika, ki trenutno vlada v Sloveniji, se s konsistentnostjo nedvomno ne more pohvaliti. Njihova politika in oni sami so večinoma nasledniki komunistov, ki so bili v Jugoslaviji na oblasti s pomočjo terorja. Ti so v tisti zahojeni državi preganjali istospolne. V tisti državi za homoseksualce nisem poznal drugih izrazov, kot sta peder in lezbijka.

Iz vsega tega je s pomočjo politike zraslo nepregledno število namišljenih spolov, peder in lezbijka pa sta dobila nova. Bolj »spodobna« imena. Pravijo, da so lepša in bolj spoštljiva. Verjamem, a prvi dve imeni sta dobila zaničevalni predznak prav zaradi tistih, ki se jim danes hinavsko dobrikajo in bi jim radi vrnili več, kot jim je bilo kadar koli odvzeto.

Morala, sprenevedanje, razvrat in psihiatrija
Vse moralno in tisto, kar je bilo nekoč moralno, danes dobiva predznak nemoralnega. Kulturni marksizem nas uničuje s trkanjem na našo vest. Medtem ko kradejo, jim ne smemo reči tatovi, ko pijančujejo, jim ne smemo reči pijanci, prešuštniki so se nekoč skrivali, ker je bila to sramota in greh, danes to počnejo s ponosom. Desnica ni imuna na vse te pojave, a do njih je treba obdržati ustrezen odnos. To je poanta. Ko postaneš ponosen na svojo deviantnost, ti to res ne more biti v ponos. Ne v normalnem svetu.

Pretvarjamo se, da smo moralna družba, ker v trafikah ne smejo biti na vidnih mestih revije z naslovnicami, na katerih se vidijo ženske prsi. Filme, kjer je mogoče videti erotični poljub moškega in ženske označujemo kot neprimerne za otroke nižjih starosti in podobno. Potem pa gledamo parade ponosa z razgaljenimi multispolniki, oblečenimi v oblačila BDSM, in debilna poziranja, kar naj bi nadomestilo erotičnost. Na vse to pa vozijo otroke. In to te iste otroke, ki ne smejo videti naslovnice revije ali filma. Dvakrat bolno.

Homoseksualni so pogosti obiskovalci psihiatrov. Če to javno poveš, jih stigmatiziraš, čeprav je psihiater prav tako zdravnik kot internist. V teh krogih je znano, da so v današnjem času homoseksualci še posebej promiskuitetna struktura in živijo v turbulentnih okoljih. Ti zahtevajo pravico do posvojitev otrok. V Sloveniji temu še vedno ne znamo enotno in odločno reči ne. Pravzaprav del politike, ki je trenutno na oblasti, tega noče narediti. Večina volivcev se je do tega jasno opredelila na dveh referendumih.

Vse to kljub temu, da iz Združenih držav Amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti. Tam so nekaj let pred nami in že čutijo posledice. Večina odraščajočih v istospolnih družinah tudi v odrasli dobi išče svojo identiteto. Ja, tudi pri psihiatrih jo iščejo. Nekateri pa gredo na strelski pohod. Travma je hudič, travma s podporo je še večji hudič.

Davorin Kopše

Nekdanji generalni sekretar Nata Rasmussen: Precenili smo rusko vojsko

6. JUNIJ 2022, 16.28

Če bi leto 2022 označili za posledično leto za Nato, bi bilo premalo. Skoraj takoj po tem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal invazijo na Ukrajino, je čezatlantsko vojaško zavezništvo našlo prenovljen občutek namena: njegovi člani so prihiteli na pomoč Ukrajini, povečali vojaške izdatke, postali bolj enotni in se je zdelo, da bodo v to vključili dve novi državi. 

Vendar pa je nenehna vojna Rusije postavila pod vprašaj tudi odločitve Nata in njegovih držav članic v zadnjih dveh desetletjih. Se je blok prehitro razširil? Ali bi morala Gruziji in Ukrajini zagotoviti načrt za članstvo? Ali bi se lahko bolj zavedal Putinovih končnih ambicij in naredil več, da bi ga odvrnil?

Anders Fogh Rasmussen je bil generalni sekretar Nata med letoma 2009 in 2014, v obdobju, ki sta ga zaznamovala še dve drugi dejanji ruske agresije: najprej leta 2008, ko je Rusija priključila Abhazijo in Južno Osetijo od Gruzije, in nato leta 2014, ko je Putin napadel in zavzel Krim.

Fogh Rasmussen je morda delno zaradi svojih izkušenj leta 2017 ustanovil Zavezništvo demokracij, ki ta teden gosti vrh demokracije v Københavnu.

Zunanja politika: Ruski zunanji minister Sergej Lavrov naj bi ta teden obiskal Turčijo, da bi med drugim razpravljal o sprostitvi izvoza žita iz ukrajinskih črnomorskih pristanišč. Toda tukaj je večje vprašanje, ki je pomembno za Nato. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je zelo jasno povedal, da nasprotuje širitvi Nata in bo verjetno blokiral prošnjo Švedske in Finske za pridružitev zavezništvu. Kako se to konča?

Anders Fogh Rasmussen: Mislim, da se bosta Finska in Švedska na koncu pridružili Natu. Gospod Erdogan to uporablja kot vzvod za reševanje nekaterih dvostranskih vprašanj z Združenimi državami. Mislim, da gre v bistvu bolj za odnos med Turčijo in Združenimi državami kot med Turčijo in obema nordijskima državama.

FP: Kaj se mora zgoditi, da bo Erdogan spremenil svoje stališče?

AFR: No, najprej menim, da potrebuje nekaj izjav Finske in Švedske in morda tudi nekaj korakov, da bi poudaril, da sta državi seveda proti terorizmu. Mogoče bi tudi želel, da odpravijo embargo na orožje Turčiji. Toda v bistvu mislim, da hoče nekaj koncesij od Združenih držav, ko gre za dogovor o F-16/F-35.

FP: Erdogan je vse bolj avtoritaren in je spodkopal demokratične institucije. Ali EU oslabi NATO, če je Turčija članica?

AFR: Ne, izključil bi vse špekulacije o izgonu Turčije. Poleg dejstva, da nimamo formalnega mehanizma za izgon članic Nata, ampak kar je še pomembneje, strateško bi bila to velika napaka, če bi Turčijo izolirali. Turčija bi se še bolj usmerila k Rusiji. In mislim, da potrebujemo Turčijo kot most med Zahodom in Vzhodom.

Ne smemo pozabiti, da bo Erdogan prihodnje leto na predsedniških volitvah in zdi se, da je tekma izjemno tesna. Svoj položaj poskuša okrepiti s trdnim stališčem do ZDA in obeh nordijskih držav.

FP: Ste kdaj pričakovali ali upali, da se bo Nato na ta način razširil na Švedsko in Finsko, ko ste bili danski premier?

AFR: Upal sem, a nisem pričakoval. In to zato, ker poznam temeljno razmišljanje v obeh državah. Švedska je bila na primer 200 let brez zavezništva, Finska pa je bila iz očitnih razlogov zelo, zelo preudarna, da ni provocirala svoje sosede (Rusije). A očitno je Putinov napad na Ukrajino skoraj čez noč dramatično spremenil situacijo.

FP: Obstajajo poročila, da bo Nato v luči vojne ponovno ocenil rusko vojaško moč. Kaj se bodo Natovi načrtovalci naučili iz tega, kar so videli o ruski vojski?

AFR: Mislim, da smo naredili dva napačna izračuna. Precenili smo moč ruske vojske. Kljub ogromnim naložbam v vojaško opremo in ponovnemu odprtju starih sovjetskih oporišč smo videli zelo šibko rusko vojsko. Treba je še videti, zakaj je tako. Mislim, da je lahko korupcija eden od razlogov. Toda druga napačna ocena je, da smo podcenjevali brutalnost in ambicije predsednika Putina.

FP: Ali potem vojaško pravite, da se Rusija v tej vojni v ničemer ne zadržuje?

AFR: Seveda se zadržujejo pri uporabi jedrskega orožja. In zelo pogosto mi postavljajo vprašanje, ali me skrbijo jedrske grožnje ruskega vodstva. Trenutno me ne skrbi toliko, ker Putin zelo dobro ve, da če bi uporabil orožje za množično uničevanje, taktično jedrsko orožje, kemično orožje, biološko orožje, bi prišlo do odločnega vojaškega odziva Nata.

FP: Francoski predsednik Emmanuel Macron je pred kratkim komentiral, da Zahod ne bi smel » ponižati « Putina, zaradi česar je bil nato kritiziran. Ampak to je pomembna razprava, kajti če je Zahod previden do Rusije in je previden pri pošiljanju najučinkovitejšega orožja, ki ga ima, ali menite, da je to pravi pristop Nata?

AFR: Ne, popolnoma se ne strinjam. Putina ne moremo rešiti ponižanja. Stroški reševanja obraza za gospoda Putina bodo veliko višji od popolnega poraza ruskih čet v Ukrajini. Zato je moj sklep, da mora Ukrajina zmagati v tej vojni, kajti če Putinu v Ukrajini uspe, se ne bo ustavil. Nadaljeval bo v Moldaviji, Gruziji in sčasoma pritisnil tudi na tri baltske države. Zato morajo Ukrajinci zmagati in oni imajo voljo do boja. Naša dolžnost je, da jim damo sredstva za boj.

FP: Nekateri znanstveniki trdijo, da se je osnovni vzrok ruske agresije materializiral kot odziv na širitev Nata. Številni drugi misleci, med njimi  Tom Friedman [politični komentator], so poudarili, da je del razloga, zakaj smo danes kjer smo ta, da je Amerika sprejela slabo in površno odločitev, da je podprla širitev Nata v 90. in 2000-ih letih. Torej, najprej, ali se strinjate s to premiso? In glede na vaš odgovor na to, kako to vpliva na današnjo širitev zavezništva?


AFR: Popolnoma se ne strinjam. Nato ni vodil kampanje za širitev. Zgodilo se je, da so nekdanje komunistične diktature v vzhodni in srednji Evropi zaprosile za članstvo v Natu, da bi dobile varnostna jamstva. In ko so izpolnili potrebne kriterije, so bili seveda povabljeni v našo organizacijo v skladu s politiko odprtih vrat. Torej, namesto da bi obtoževali Nato, da je problem, menim, da bi morali ljudje razmisliti o razpravi o tem, zakaj ruske sosede vedno znova želijo, da članstvo v Natu dobi varnostna jamstva? Seveda zato, ker poznajo grožnjo iz Rusije. Torej je za to agresijo odgovorna samo ena in to je Rusija.

FP: Ali je Nato naredil napako, ker Ukrajine ni sprejel prej?

AFR: Če pogledamo za nazaj, smo naredili napako pred mnogimi leti. Prva napaka je bila leta 2008, ko smo imeli vrh Nata v Bukarešti, na katerem smo se odločili, da bosta Ukrajina in Gruzija postali članici Nata. Nismo se pa mogli dogovoriti, da bi jim podelili tako imenovani akcijski načrt za članstvo. In ta razkol znotraj Nata je Putinu, ki je avgusta 2008 nekaj mesecev pozneje napadel Gruzijo, poslal napačno sporočilo.

Torej mislim, da smo naredili prvo napako že leta 2008, ko nismo začrtali jasne poti naprej za Gruzijo in Ukrajino. Napako smo naredili tudi leta 2014 po nezakoniti ruski priključitvi Krima k Ruski federaciji, kjer smo uvedli nekaj sankcij, vendar so bile to blage sankcije. In vse to je Putinu dajalo vtis, da lahko skoraj brez stroškov nadaljuje in na silo osvaja. Torej smo naredili veliko napak. Predolgo smo bili preveč naivni.

FP: Ali potem tudi pravite, da bi lahko naredili več, ko ste bili generalni sekretar?

AFR: Generalni sekretar Nata je v zelo težkem položaju, da mora doseči soglasje. In ni skrivnost, da sem vseskozi želel drug pristop. Leta 2008 sem bil predsednik vlade Danske. Podpiral sem podelitev akcijskega načrta za članstvo Gruziji in Ukrajini. Toda znotraj Nata nismo mogli doseči konsenza. Leta 2014 sem bil za veliko močnejše ukrepe, a glede tega nismo mogli doseči konsenza. In to sem seveda moral sprejeti. Ampak mislim, da bi se morali iz zgodovine kaj naučiti. Pomiritev z diktatorji ne vodi v mir. Vodi v vojno in konflikte, ker spoštujejo le jezik moči, moči in enotnosti.

FP: Ali menite, da kot nekdo, ki se zdaj zavzema za demokracije, ki se združujejo proti avtokracijam deluje za države, ki imajo morda manj črno-belega pristopa do tega, kaj je demokracija?

AFR: Mislim, da se zdaj približujemo novi svetovni ureditvi, kjer imate dva tabora: avtokratski tabor, ki ga vodi Kitajska, in demokratični tabor, ki ga vodijo Združene države. Mislim, da moramo iti skozi to soočenje, preden avtokrati spoznajo, da je konstruktivno sodelovanje boljše od destruktivnega soočenja.

Ko gre za gospodarsko moč, svobodni svet predstavlja 60 odstotkov svetovnega gospodarstva. To predstavlja izredno moč. Če stopimo skupaj, če se združimo, bo to ustvarilo nekaj spoštovanja v Pekingu.

In tam je siva cona. Nekatere države bodo nekoliko nelagodne glede izbire. Indija je odličen primer, saj Indija na svetovne zadeve gleda skozi prizmo svojega boja s Kitajsko. Zato že vrsto let dobivajo orožje iz Rusije, a tudi zato gojijo varnostni odnos z ZDA v indo-pacifiški regiji.

Zato mislim, da bi morali narediti sodelovanje v demokratičnem taboru tako privlačno, da bodo Indija in druge države trdno zasidrane v demokratičnem taboru, ki mu pripadajo. Na primer, ponuditi bi jim morali dobavo orožja, če bodo prekinili vezi z Rusijo.

FP: Toda tisto, kar pravite potem je, da je privlačnost mehke moči do demokracije v bistvu trda moč. Torej gre za orožje ali ekonomske razloge, ne le za ideal demokracije.

AFR: Ne, oboje je. Ne smemo biti preveč naivni in dvigniti se moramo proti napredujočim avtokracijam. Videli smo upad svobode in demokracije po vsem svetu. Moramo obrniti tok. In da bi to dosegli, dejansko potrebujemo tisto, čemur pravim zavezništvo demokracij, kjer bi morali drug drugemu dati prednostno gospodarsko obravnavo. Postaviti bi morali mednarodne norme in standarde za uporabo nastajajočih tehnologij. Vzpostaviti bi morali kreditne zmogljivosti za zasebna podjetja, ki želijo svoje dobavne linije obrniti stran od avtokratskih držav do bolj stabilnih demokratičnih držav. Zato mislim, da potrebujemo bolj trdno skupino svobodnih družb, da bi se zoperstavili napredovanju avtokracije.

FP: Mislim, da se del te razprave o črno-belem med demokracijo in avtokracijo ter sivini na sredini nanaša tudi na to, kako definiramo demokracijo. Kako definirate demokracijo danes v sodobnem kontekstu?

AFR: Ja, najprej mislim, da bi se morali zavedati, da prava demokracija ni samo organiziranje svobodnih in poštenih volitev. Seveda je to del demokracije, vendar je veliko več kot to.

V vsakega posameznika morate vnesti demokratično kulturo. Namesto pristopa od zgoraj navzdol, kjer začnete z volitvami, bi se morali lotiti pristopa od spodaj navzgor, kjer krepite civilno družbo in učite ljudi, da je demokracija veliko več kot le imeti večino v vašem parlamentu. Gre tudi za zaščito posameznika. Je zaščita manjšin, boj proti korupciji itd.

Mislim, da je ena od slabosti naših demokracij naša nestrpnost. In nimamo potrpljenja, da bi se vključili v ta pristop. Pričakujemo, da se bodo drugi narodi z drugimi kulturami in zgodovinskimi tradicijami čez noč razvili v dobro delujoče demokracije. Ne smemo pozabiti, da smo v naših dobro delujočih demokracijah porabili generacije za utrjevanje demokratičnih institucij in demokratične kulture.

Vir: FP

Varnostne razmere se zaostrujejo

Na začetku vojne v Ukrajini sem napisal kolumno, v kateri sem napovedal, da bo vojna relativno kratka. Očitno že zdaj ni tako, treba pa je upoštevati dejstvo, da je Rusija v prvih dneh vojne napadla praktično celotno območje Ukrajine. Če bi vztrajala na celotnem ozemlju, bi imel v napovedi najbrž bolj prav. Njen cilj je bil zrušiti ukrajinsko oblast, postaviti sebi naklonjeno oblast in na ta način Ukrajino priključiti Ruski federaciji, kjer ima Kremelj glavno besedo. To bi pomenilo, da je Ukrajina vsaj de facto del Ruske federacije. Putin bi si na ta način zagotovil možnosti nadaljnjega širjenja. Najprej na Moldavijo, kasneje pa morda tudi na Baltik in še kam.

Finska in Švedska v Natu zelo vznemirjata Putina. Agresijo na Ukrajino je namreč opravičeval z domnevno nevarnostjo širitve Nata v Ukrajini, ki meji neposredno na Rusijo. Z vstopom omenjenih držav v zvezo pa Putin dobiva dve novi državi članici Nata na svoj prag. Ne gre prezreti niti politike Srbije, ki poskuša krmariti med zlim in dobrim (Rusijo in Zahodom). Balkan je tudi zato žarišče, ki se pogreva, kar je v interesu Rusije, saj to slabi stabilnost Evrope.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Zgovoren je načrt obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Beogradu. Obisk se ni zgodil, ker Romunija, Bolgarija, Severna Makedonija in Črna gora niso dovolile preleta letala skozi njihov zračni prostor. Sporočilo pa je vseeno jasno. Vezi med Srbijo in Rusijo so močne in se še krepijo. In to v času, ko je ves svet zoper Rusijo uvedel obsežne sankcije. Sem lahko štejemo tudi Bosanske Srbe, ki želijo oditi iz kantonske Bosne.  V tem delu Balkana bi lahko prišlo na začetku do lokalnega vojaškega spopada, za zdaj pa ne vemo, kdo vse bi se vmešal in s tem povzročil širše posledice. Rusija nedvomno kaže ta interes, zagotovo pa ne bi bila edina.

Ker je obisk Lavrova v Beogradu propadel, iz Rusije že prihajajo grožnje. Direktor ruske vesoljske agencije Roscosmos Dmitrij Rogozin je na Twiterju zapisal, da Romuni in Črnogorci ne bodo mogli ubežati Sarmatu, kar je ime za medcelinsko balistično raketo. Lahko bi rekli, da gre le še za eno brezvezno in prenagljeno grožnjo v nemoči, a ob upoštevanju morebitne želje po prej omenjenem novem vojnem žarišču, bi se ta provokacija lahko zgodila. Države, ki so zaprle zračni prostor, so sicer članice Nata, a so pred tovrstnimi provokacijami za zdaj praktično brez obrambe.

Rusija se je slabo pripravila na vojno
Odločilno za rusko vojsko v Ukrajini je bilo to, da je izrazito slabo izvedla tako imenovano obveščevalno pripravo bojišča. Menili so, da si bodo Ukrajino podredili v nekaj dneh, kar se ni zgodilo, in vojna ni nikoli prešla v drugo fazo,  kot so načrtovali. Namesto tega so spremenili cilje in temu prilagodili tudi potek vojne. Po nekaj več kot stotih dneh se osredotočajo predvsem na vzhod Ukrajine. Težišče spopadov zdaj gravitira na zasedbo dveh samooklicanih republik znotraj Ukrajine Doneck in Lugansk, ki ju je Rusija tik pred vojno tudi priznala.

Do danes ima Rusija 20 odstotkov izgub v bojevanju, kar je zaskrbljujoč podatek za vsako vojsko. Če bo šlo v konvencionalnih vojaških aktivnostih tako naprej, se lahko bojimo stopnjevanja uporabe nekonvencionalnega orožja. Tega Rusija že uporablja. Uporaba s konvencijami prepovedanih kasetnih bomb ni nobena redkost, uporabili pa so že tudi beli fosfor, ki je množično ubijalski. Znan je po svojem delovanju. Vžge se ob stiku z zrakom in doseže do 1300 stopinj Celzija. Za človekovo življenje je nevaren zaradi gorenja globoko v tkivo, vdihavanja njegovega dima in zaužitja. V vojaško taktične namene je najkoristnejši za ustvarjanje dimne zavese.

V predhodno omenjeni kolumni sem napisal, da bo Rusija oslabljena in poražena, bo pa pred tem nedvomno izvedla še vrsto močnih ofenziv. V teh bo nastala velika materialna škoda, mrtvih in ranjenih pa bo na deset tisoče ljudi. To gledamo. Zaradi sankcij je Rusija gospodarsko in posledično tudi vojaško oslabljena. To smo mnogi napovedovali. Eden izmed scenarijev je širitev nestabilnosti na druga območja po Evropi in s tem prerazporeditev resursov Nata in drugih obrambnih sil evropskih držav. Tudi sami vojni spopadi ali vsaj incidenti bi se lahko razmahnili na širše območje.

Slovenija je zaradi leve oblasti ogrožena politično in gospodarsko
V Sloveniji nismo povsem varni, čeprav smo v zvezi Nato in EU. Na oblast so se namreč povzpeli skrajni levičarji, ki za zdaj še deloma prikrivajo svojo prorusko držo. So tudi proti Natu in oboroževanju Slovenije. Ugibam, a lahko se zgodi, da bodo v državo ponovno povabili ruske diplomate, ki jim je Slovenija v času prejšnje vlade v okviru sankcij odrekla gostoljubje, čemur pa je sedanja ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon ostro nasprotovala. V tem primeru bi verjetno tudi EU precej dvignila roke od nas. Bojim se, da bo do tega prišlo že s samo negativno politično držo slovenske zunanje politike brez konkretnih dejanj.

Slovenija je covidno krizo in vse, kar je z njo povezano, v času prejšnje vlade uspešno obvladovala tudi zaradi solidarnostne EU. V Bruslju so nas spoštovali tudi zaradi odločnega odnosa do vojne v Ukrajini. Odmik od te politike obeta tudi odmik od naklonjenosti EU, kar nedvomno ne bo dobro v prvi vrsti za obvladovanje prihajajoče draginje in pomanjkanja energentov. Približevanje Rusiji bi Sloveniji nedvomno prineslo le škodo in nobenih koristi. Ne gre torej le za vojaško varnost, ampak tudi za ekonomsko in daljnoročno politično varnost.

V sedanji fazi je Rusija nevarna zaradi nepredvidljivosti
Vidimo torej, da Rusija v vojni ni dosegla svojega primarnega cilja. Zdaj poskuša doseči sekundarnega, ki je na ukrajinskem vzhodu in jugu. Delno ga je že dosegla z opustošenjem ukrajinskega juga in pobojem in izgonom prebivalcev. Ostaja še vzhod, kjer seje smrt in ruši vse pred seboj. Vseeno ji tudi na tem območju ne gre gladko, saj ukrajinske sile z močnimi protiofenzivami vedno znova pridobivajo zasedena ozemlja nazaj.

Dobava sodobnega orožja je dodatni dražljaj za grožnje Putina. Grozi z novimi napadi, če se bo oboroževanje Ukrajine za obrambne namene države nadaljevalo. Omenja celo nove cilje, ki jih do zdaj še niso izbirali. Ti bi lahko bili tudi izven Ukrajine. Morda je nekaj raket na Kijev po nekaj več kot mesečnem zatišju napoved česa takega. Govori tudi o tem, da bodo potisnili obrambne sile Ukrajine tako daleč od ruskih meja, da napadi z orožji dolgega dosega na Rusijo ne bodo mogoči.

Glede na opisano in več o situaciji na bojiščih lahko agresor le sanja o potiskanju obrambe daleč od meje. Ne s konvencionalnim orožjem. To bi lahko poskusili z uporabo še več že uporabljenega nekonvencionalnega orožja, balističnih raket, morda z bojnimi strupi, na koncu tudi s taktičnim jedrskim orožjem. Izključeno ni niti, da bi morebiti skušali dokazati svoj vojaški doseg do ozemelj držav, ki dobavljajo orožje Ukrajini, vendar menim, da je obramba v obliki raketnega ščita v tem delu Evrope dovolj močna.

Zaradi neuspehov in vse večjega uravnoteženja Ukrajine v oborožitvi so torej Putin in njegovi generali vse bolj živčni. Če mednarodne sankcije ne bodo umaknjene, si tudi nihče ne bo želel živeti v njihovem režimu. Niti v morebiti zasedenem Lugansku in Donecku ne. Zaradi vsega navedenega ima Putin ves čas prst na sprožilcih nevarnih orožij. Tudi če tega orožja ne namerava uporabiti in morda selektivno raketirati evropskih držav, so grožnje nekaj, kar je treba vedno jemati resno. In vse to so seveda več kot utemeljeni razlogi za trditev, da se varnostne razmere zaostrujejo.

Davorin Kopše

Za dvotretjinsko večino gre

Dvotretjinska večina je želja novega mandatarja Roberta Goloba že izpred volitev. Ker mu na volitvah to ni uspelo, se zateka k povolilni strategiji, ki naj bi ga do tega pripeljala. Ko se je soočil z volilnimi rezultati, je hitro ugotovil, da bi lahko sestavil stabilno vlado tudi z le eno koalicijsko partnerico. V tem smislu bi najprimernejša primerna stranka Socialni demokrati. Na poti do dvotretjinske večine pa nujno potrebuje tudi Levico. Trenutno mehča za zdaj opozicijsko Novo Slovenijo, ki pa tudi ne skriva ambicij, da bi se pridružila vladni koaliciji.

Levica je sicer najmanjša koalicijska partnerica, vendar jo je Golob sprejel v koalicijo iz taktičnih razlogov. Golob na glas govori o eksperimentu v zdravstvu, gre pa tudi za prikrit eksperiment, ki je veliko širši in v resnici še nevarnejši. Poskuša z bombončki, s čimer naj bi dosegel zadolžitev Levice in morda dolgoročnejše partnerstvo. Na to kažejo tudi nasprotujoče si izjave Goloba. Te se v izjavah v mnogočem razlikujejo od zapisanega v koalicijski pogodbi. S to taktiko iz dneva v dan spreminja svoja stališča do določenih vprašanj, ki se nanašajo predvsem na davke in gospodarstvo nasploh. S tem poskuša zabrisati sledi do apetitov skrajne Levice.

Moč Levice
Moč Levice vsekakor ni vsebinska oziroma programska. Njena moč je politična, ki bi lahko pripeljala do dvotretjinske večine. Gre za neznansko politično moč odločanja in spreminjanja moči v državi, ki bi jo lahko s to večino dosegli. Politična moč Levice je tudi v veliki podpori nevladnih organizacij, ki so sposobne na ulice pripeljati relativno veliko število ljudi, kar lahko ima s podporo medijev odločilno vlogo. Na mestu je omeniti zavezo Goloba, da bo upošteval večino od 138 zahtev tako imenovane Ljudske skupščine.

Tukaj so tudi sindikati, ki so v Sloveniji serijsko proti vsem spremembam, ki jih uveljavlja desna politična opcija. Spomnimo se izjave Lidije Jerkič, ki ni vedela, zakaj so proti povišanju plač delavcem, so pa vseeno proti. Ne nepomemben je tudi Sindikat vzgoje in izobraževanja, ki ga vodi bivši Kučanov zet Branimir Štrukelj in pripada prav Levici, na čigar listi je v preteklosti že kandidiral. Ne glede na širino obsega njegovega vpliva na razmere v šolstvu, je vendarle vpliven. Šolstvo pa je v političnem smislu na dolgi rok veliko pomembnejše od vpliva vojske ali celo policije, kar smo videli v zadnjih dveh letih na ulicah. Policija ima namreč zakonske omejitve, politika levice in njenih sindikatov teh omejitev nimajo. Njihov politični vpliv namreč z lahkoto obide vse formalnosti, kar jim omogoča sindikalna svoboda.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ 

Moč Nove Slovenije
Nova Slovenija se lahko brez zadržkov hvali z uspešnim delom v Janševi vladi. Ob tem pa je treba z enako gotovostjo trditi, da ta stranka ne bi bila enako uspešna v neki drugi vladi. Spomnimo, da so kot majhna stranka svoje uspešno delo v vladi reklamirali tudi z možnostjo vodenja prihodnje vlade. Tudi na ta način se je kazala močna želja po moči, čeprav politično gledano ta pristop ni sporen. Tonin je predsednik Nove Slovenije. Kot tak je postal podpredsednik Janševe vlade in minister. Kot minister na Ministrstvu za obrambo je delal dobro in mu ni mogoče ničesar očitati. S komer koli iz teh struktur se pogovarjam, je enakega mnenja. To je potrdila celo bivša ministrica za obrambo iz nasprotne politične opcije Ljubica Jelušič. Res pa je, da bi lahko bila njena pohvala Tonina kot ministra sestavni del snubljenja Nove Slovenije za sodelovanje pri uresničevanju višjih političnih ciljev.

Trgovanje se je že začelo. Na to kažejo mahinacije okrog vodenja delovnih teles. Trik je bil v odpovedi podpredsedniških mest, kar naj bi jim zagotavljalo pravico do dodatnega vodenja enega izmed teh teles, čeprav ob odpovedih tega na glas niso pogojevali. Politično trgovanje poznamo že iz leta 1996, ko je bila s spremembo ustave izničena neposredna ljudska volja, izražena na referendumu, kjer je bil izglasovan večinski volilni sistem. Takrat je pri tem asistirala Slovenska ljudska stranka. Verjamem, da je bila zavedena. Zato lahko iz konkretne izkušnje vemo, da je lahko zavedena celotna politična stranka, ki lahko dobro misli. Pa je bila takrat Slovenska ljudska stranka po velikosti veliko večji politični akter, kot je danes Nova Slovenija, zato je imela Slovenska ljudska stranka veliko večji samostojen vpliv. Kljub temu je podlegla.

Spregledati ne gre niti dejstvo, da pri glasovanju na odborih poslanci Nove Slovenije niso pokazali opozicijske drže in niso vedno glasovali proti izbiri ministrskih kandidatov nastajajoče Golobove vlade. To seveda za zdaj vsebinsko še ne pove veliko, v političnem smislu pa bi lahko bila zgovorna napoved. Lahko bi celo špekulirali, da gre za špekulacijo v pričakovanju povabila v vlado ali vsaj k projektnemu sodelovanju. V prejšnjem mandatu smo lahko videli, kakšna je vloga nadkoalicijske stranke. V aktualnem času sicer ne gre za obstoj vlade, ampak za zagotavljanje dvotretjinske večine.

Čaka nas torej pestro politično dogajanje, kjer lahko upamo, da se ne bodo ponavljale stare napake. Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka sta namreč tako sorodni stranki in sta na podlagi tega “obsojeni” na sodelovanje. Da je to sodelovanje plodno, je pokazal čas zadnjih dveh let in pol vladanja. Na nevarne pasti opozarja predvsem predvolilno dogajanje, kjer so se v koaliciji KUL pridušali, da ne bodo sodelovali s strankami, ki so v Janševi vladi. Na političnem polu se pogosto izrazito kaže sovraštvo do Cerkve in s tem krščanstva, kar je izrazito slaba popotnica za Novo Slovenijo, če se jim bo pridružila. To stranko namreč mnogi povezujejo s Cerkvijo, čeprav to ni povsem res. Ta stranka namreč gradi na krščanskih vrednotah, kar je značilno tudi za slovensko demokratsko stranko.

Slovenija potrebuje sodelovanje, da bi v teh turbulentnih časih in z nastajajočo vlado vsaj obdržala svojo stopnjo razvoja. Žal nova koalicija za dosego tega minimalnega cilja ne kaže močne želje. Že znotraj sama sebe namreč kaže precej različnih interesov. Opozoriti je treba na njihove nasprotujoče si izjave po predstavitvi koalicijske pogodbe. Tam vidimo zapisano eno, govorijo pa že zdaj drugače. Pri tem so mi najbolj padli v oči sam Robert Golob in vsaj trije kandidati za ministra.

Golob poskuša s spremembami izjav v javnosti blažiti brutalne namene višanja davkov in uvajanja novih. V nekaterih delih so celo nekateri kandidati za ministre na zaslišanjih razkrili, da ne nameravajo spoštovati zapisanega v koalicijski pogodbi. Tako so se izjasnili predvsem trije: Matjaž Han iz Socialnih demokratov, ki bo minister za gospodarstvo, Danijel Bešič Loredan iz kvote Gibanja Svoboda, ki bo minister za zdravje, in Aleksander Jevšek iz Socialnih demokratov, ki bo minister za kohezijo in črpanje evropskih sredstev.

Han se upira višanju davkov (vsaj deklarativno) in suspendiranju tistih delov zakona o dohodnini, ki omogočajo višja neto izplačila plač zaposlenim. Loredan je spoznal, da ne morejo takoj ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja, kar zahteva Levica, dokler ne zagotovijo nadomestnih sredstev v višini 600 milijonov. Ta ukrep zavija v meglo z izjavo, da morajo najprej zagotoviti ta sredstva iz drugih virov. Pri tem se izogiba izjavi, da je edina rešitev v novih davkih in dodatni obremenitvi plač. Prav tako je Aleksander Jevšek spoznal, da nova pogajanja o uporabi sredstev za okrevanje in odpornost niso možna, saj so zaključena.

Nova koalicija se je torej znašla v labirintu, iz katerega nihče ne vidi izhoda, vendar zaradi višjih ciljev vztrajajo. Iz vsega tega razberem le poskuse z željo po krepitvi vpliva. Ustavna večina je privlačna slaščica vsake oblasti, ki bi se s tem polastila mehanizma za temeljit obrat v ustavni ureditvi, kar je najvišja raven utrjevanja oblasti. Žal pri tem ni nujne transparentnosti, so pa pasti, v katere se lahko v okviru tega procesa ujame le Nova Slovenija. Z uporabo razuma lahko le upamo, da ta stranka na to mino ne bo stopila.

Davorin Kopše

Rdeči čevlji z visoko peto

Rdeča barva naj bi bila simbol moči, šopirjenja in tudi lepote. Morda sta pravilna kombinacija ali način uporabe rdeče barve dobrodošla, lahko pa v določenih okoliščinah povsem zavozimo. Nova predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič je deležna kritik, ker je ob prevzemu funkcije nosila črno obleko in rdeče čevlje. Namesto da bi kritike sprejela ali ignorirala, se je odzvala s protinapadom in naredila novo napako. Nazadnje je izjavila, da bo uporabila rdeče čevlje s petko kot simbol zoperstavljanja mačizmu, ki naj bi bil različica seksizma. 

Po tem modnem in demonstracijskem zdrsu Klakočarjeve s čevlji, so se odzvale druge poslanke nastajajoče koalicije in prišle na naslednje zasedanje državnega zbora obute v rdeče čevlje z visoko peto. To ni ostalo neopaženo niti v medijih, ki so hiteli poročati, kako lepa solidarnostna gesta je to bila, Klakočarjeva pa se jim je zahvalila. Tako so zaradi nesposobnosti pravilne presoje iz neke navadne kritike naredile nekakšno predstavo. Najhuje pa je to, da se po mnenju nekaterih nihče ne bi smel odzvati negativno, ker naj bi s tem kazal odnos do žensk nasploh.

Kolumno preteklega tetna lahko preberete TUKAJ

Moč ženskih atributov ob nastopu in sestopu s funkcije
Slišijo se različne govorice o konfliktnosti in siceršnji osebnostni problematičnosti Urške Klakočar Zupančič. O tem navsezadnje pričajo njeni zapisi na Facebooku, kjer je pisala o odnosu do epidemije koronavirusa, o vladi in Janezu Janši. Med drugim je zapisala: “Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase.” Janšo je označila za “velikega diktatorja” in dodala, da je virus pri nas dal polet zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo.

Zaradi svojega neetičnega ravnanja je Klakočarjeva na ljubljanskem okrožnem sodišču izgubila mesto vodje oddelka za etažno lastnino. Iz protesta je dala odpoved in prekinila delovno razmerje kot sodnica. Po pisanju nekaterih medijev je odprla pisarno s pravnim svetovanjem, kjer naj bi brez ustreznih kvalifikacij nudila odvetniške storitve. Znano je, da se je na nekem predvolilnem soočenju odločno postavila v bran vrhovnemu sodniku Branku Masleši, ki prav tako ni nikoli dokazal, da izpolnjuje formalne pogoje za zasedanje mesta sodnika pa bo to vendarle ostal do nepravične upokojitve.

Po nastopu funkcije predsednice državnega zbora je Klakočarjeva večkrat poudarila, da bo s svojo držo spremenila tamkajšnje prakse in vzpostavila red. Ali bo to naredila s prej navedenimi referencami ali zgolj z žensko energijo in atributi, ki jih želi ves čas močno poudarjati, ni povedala. Je pa več kot jasno, da ja. Gospa je več kot očitno občudovalka feminističnih gibanj in zahteva avtoriteto, ki je kot oseba nima. Za nameček pa se prava feministična gibanja izogibajo visokim petam in jih zavračajo, saj so mnogokrat ženskam ovira pri vsakdanjem delu ter povzročajo bolečine, poškodbe stopal in slabo vplivajo na hrbtenico.

Živ spomin je tudi paradno objemanje Klakočarjeve in Goloba ob njeni izvolitvi, kjer je večina opazila erotični vložek. Ko je nova predsednica državnega zbora stopila za govornico, si je privoščila nekajsekundni avtoritarni molk in motrenje prisotnih, kar je bila klasična igra domine iz določenega filmskega žanra. Za večino ne vem, ampak sam sem tako doživel dogodek, občutek pa so mi kasneje potrdili mnogi sogovorniki.

Na drugi strani sveta pod ekvatorjem
V Avstraliji se je za razliko od prej napisanega nastopa funkcije pred leti zgodil odstop s funkcije v črni obleki in rdečih čevljih. Tudi v tistem primeru je bila poanta izražanje ženske erotične moči zaradi siceršnje nemoči. Avstralska ministrica za zunanje zadeve Julie Bishop je leta 2018 odstopila s tega mesta, ker ji ni uspelo postati šefica liberalne stranke. Ob odstopu je prišla v parlament oblečena v črno obleko in obuta v rdeče čevlje. Tako napravljena je odšla simbolno sedet v zadnjo klop. Sporočilo je bilo, da po njenem mnenju ni postala predsednica stranke zato, ker je ženska in da bo imela iz zadnje klopi kot ženska kljub vsemu velik vpliv na politično dogajanje. Gesta je bila zgovorna in jasna.

V Avstraliji, kjer vlada demokracija, se je o tem razvila debata in primer je dobil nadgradnjo. Tam so jasno povedali, da na ta način pete predstavljajo “feminizem”, ki se osredotoča na videz ženske. Sporočilo je, da dokler ženske nosijo pravo obleko, najboljšo manikuro, pričesko in dizajnerske čevlje, so v tekmi za visoke politične funkcije in vpliv. Učinek je torej nasproten od želenega.

Bishopova je s svojim načinom na nek način pokazala prezir tako do demokracije kot do feminizma. Popolnoma enako velja za Klakočarjevo. Rdeče visoke pete po Klakočarjevo namreč tudi močno simbolizirajo naraščajočo aroganco in neupoštevanje določenega dela populacije, ki si take oprave ne more privoščiti. Zaradi veliko dvignjenega prahu in obsodb se je Bishopova odločila čevlje podariti muzeju demokracije in s tem še enkrat usekala mimo.

Mnogi v Avstraliji celo zatrdili, da je dejanje muzeja izredno nedemokratično, ker je sprejel te čevlje, saj je s tem pokazal, da je seksističen in elitističen v prid žensk, ki si lahko privoščijo več in celo na škodo moških. Tako nekatere ženske kot velika večina moških si tovrstnega privilegija namreč ne morejo privoščiti. V Avstraliji so ravnanje Bishopove celo primerjali z izjavo francoske kraljice iz 18. stoletja Marie Antoinette, ki je izjavila, naj ljudje jedo torto, če si ne morejo privoščiti kruha.

Rdeča barva naj bi izražala samozavest, lepoto in moč
Rdeča barva je v kombinaciji z ženskami, in če hočete na ženskah, vsekakor posebna in lepa. Še posebej v nekaterih kombinacijah in na nekaterih mestih. Neredke so v času te mode nosile rdeče klobuke, lepe so poudarjene rdeče ustnice, poda se rdeča ruta, tudi perilo v rdeči barvi je vznemirljivo in seksi, sledijo nogavice in čevlji.

Vse navedeno je erotično in s tem privlačno. Vsak kos oblačila nekam na telesu spada in vsak način oblačenja spada v primerno okolje. Morda je lahko ženska privlačna in izraža erotično moč tudi zaradi oblačil, ne pristajam pa na zlorabe. Urška Klakočar Zupančič si je za moj okus zlorabo vsekakor privoščila. Ali mi je bila vizualno všeč ali ne, bom zadržal zase, nikakor pa ne želim, da bi kot predsednica državnega zbora s tem kakor koli vplivala na delo tega visokega hrama demokracije.

Državni zbor je delovno mesto predstavnikov vseh volivcev. Nikoli ne bomo imeli vsi enakega okusa ali pristopa. Prav zaradi tega bi morali poslanci s svojim videzom dajati nevtralen vtis. Ne gre za prestiž in moč posameznika in ne gre za glamur. Za nas vse gre. Ne želim predstave, kjer Klakočar predstavlja le elito, ki si lahko privošči tako opravo, in da vsaj nekateri ne bi imeli občutka, da nas ne predstavlja ali da celo dela proti nam.

Julie Bishop je dogajanje nazadnje odneslo iz politike. Od 1. januarja 2020 je rektor avstralske nacionalne univerze. Ali se tam oblači v črne obleke in obuva rdeče čevlje, mi ni znano. Mi je tudi vseeno. Vseeno pa mi je tudi, kaj bo oblekla in obula Urška Klakočar, ko bo zapustila državni zbor. Ne le zaradi političnega prepričanja, ampak tudi zaradi doslej videnega želim, da v dobro vseh čim prej odide.

Naj za konec parafraziram UKZ: S tem upam, da bo doba klakočarizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase. Ne potrebujemo velikih diktatork na visokih petkah in z virusom, ki je pri nas dal polet zafrustriranim osebkom s precej verjetno kriminalno preteklostjo.

Davorin Kopše

Svoboda po slovensko in poraz zmagovalcev

Naj začnem z zgodbo. Pride popotnik v vaško gostilno in vpraša, po koliko imajo pivo. Birt mu reče, da po tri evre. “U mater, to pa je drago,” reče popotnik in nadaljuje: “Ko sem prihajal, sem videl na začetku vasi gostilno, kjer so imeli pivo po dva evra.” Gostilničar ga vpraša, zakaj ne gre tja na pivo. “Zmanjkalo jim ga je,” odvrne gost. “Veste, ko ga pri nas zmanjka, je zastonj,” z nasmehom pojasni gostilničar. No, ne bo več dolgo smešno.

Gostilničar na začetku vasi ponuja pivo po dva evra, čeprav ga nima. Drugi gostilničar lepo skrbi za gostilno in mu nikoli ne zmanjka pijače, zato jo lahko prodaja po nekoliko višji ceni. Višjo ceno mu je najbrž težko očitati, saj mora v to vlagati trud in delo. Kaj pa oni tam na začetku vasi? Ne trudi se in nima piva na zalogi. Njemu je pomembno le, da ima zanj postavljeno ceno.

Kolumna preteklega tedna TUKAJ 

Cena dela in cena lenobe in nesposobnosti

Cena, ki nima osnove v artiklu, nima nobene vrednosti. Je le prazna obljuba, ki jo Slovenci še kako dobro poznamo, le spomniti se je moramo. Uporaba spomina bi bila zagotovilo, da ne bi nenehno hodili v gostilno z nizkimi cenami, a brez pijače. V svoji zgodovini smo že imeli stanje, kjer smo plačevali visoko ceno za nič. Kar smo ustvarili, so nam vzeli in razglasili, da je zdaj to od vseh, ampak istočasno ni od nikogar.

Saj ni verjetno, da se nam zgodovina ponavlja, kaj ne da ne? Ali gremo nazaj v stanje norosti, ki smo ga priborili leta 1945? Nam bodo spet rekli, naj ne gledamo nazaj, če bomo še enkrat zdrsnili v enoumje, da se ne bi česa naučili? Če vseeno pokukamo v tisto preteklost, se v sedanjosti zavemo, da je takrat prišla svoboda, danes smo si na vrat nakopali Svobodo. Težko je reči, da nas bo kdor koli česa naučil, če se sami s svojimi izkušnjami ne bomo.

Nadaljevanje zgodbe
Vas z dvema gostilnama pripada občini, kjer so dobili novega župana. Ponosni levičar jim je pred volitvami obljubil svetlo prihodnost. Ta bo svetla zato, ker bo odšel župan, ki je podpiral prizadevanja, delo in skupne uspehe. V času njegovega županovanja so postavili temelje za razvoj kraja. Nekatere investicije so stekle in zasadile so se lopate. Treba je obnoviti ceste in javno razsvetljavo, zgraditi novo šolo, zdravstveni dom in dom starejših občanov. Potem so prišle volitve. Nova oblast je odločila, da bo odslej drugače. Uvedli bodo svobodo in pravičnost. Tisti, ki zaslužijo več, bodo plačevali več, tisti, ki imajo več, bodo dajali več. Ampak ne po odstotkih, ker bi jim v odstotkih tudi ostajalo več, kar je povsem nepravično. Določiti je treba, da bodo plačevali nominalno več. To je od njih povsem realno pričakovati in pravično zahtevati, saj imajo vendar več.

V vasi z dvema gostilnama se ustanovi množica društev, inštitutov in sindikatov, ki se bodo borili za pravično socialno prihodnost. V preteklosti so od bogatih pričakovali, prosili in zahtevali, zdaj bodo vzeli. Tisti gostilničar, ki nima piva, bo dobil socialno pomoč, tisti uspešen pa bo prejel položnice. Še več, tisti kapitalistično orientiran, ki skubi svoje goste, se preveč šopiri. Svojim zaposlenim odreja nepravično plačo, saj ta ni enaka tistemu, kar ostane njemu. Zaposleni v uspešni gostilni morajo postati solastniki. Gre za ekonomsko demokracijo, v demokraciji pa morajo biti udeleženi vsi, saj demokracija je vendar človekova pravica in pridobitev napredne družbe. Delavci v takem podjetju delajo zase v svoji firmi. Ker niso vsi enako sposobni in učinkoviti, se začnejo trenja. Sposobnejši gleda onega drugega in si reče, zakaj bi jaz, če on ne. Na koncu vsi gledajo drug drugega in prelagajo odgovornosti, dokler nihče nič ne dela.

V gostilni zmanjka piva. Znižajo cene, piva še vedno nimajo in zaslužka ni. Postanejo druga kategorija. Dobijo pravico do socialne pomoči. Zavedajo se svoje pravice in jo tudi zahtevajo. Naenkrat nastane situacija, kjer nihče več ne posluje z dobičkom, zato nimajo komu vzeti. Za kredite ni jamstev, zato so dragi, glede na nastalo situacijo pa so nujni. Vzamejo torej kredit, ki ga porabijo za delovanje civilne družbe in v pomoč poslovanju podjetjem, kjer je vse od vseh, a nimajo lastnika. Ker je nekaj časa spet vse v redu, nihče ne čuti potrebe po spremembah. Zmanjka sredstev iz kredita, a naslednji je še dražji. Pa kaj, preživeti je treba. In ga najamejo. Zavrti se še nekaj ciklov in vse gre v maloro, ker na koncu nihče noče več posojati. Vsi bankrotirajo, ker je zmanjkalo tujega denarja. Ukvarjali so se izključno s socialno pravičnostjo in pozabili na projekte. Javna razsvetljava ostane v temi, ceste so naluknjane in blatne, vrtca ni, šola je postala nevarna, ker odpada omet, doma starejših občanov pa še vedno ni.

Volitve
Pride čas volitev. Na tesno izvolijo desnega župana, ta formira ekipo z ekonomsko logiko, ki zagotavlja dohodke, posledično pa tudi socialno varnost. Uvede tržno gospodarstvo s spoštovanjem lastnine. Lastnik začne ponovno voditi svoje podjetje (gostilno). Kupi tudi ono drugo gostilno in obe poslujeta z dobičkom. Plače se povišujejo in ustvarjajo se nova delovna mesta. Vaščanom gre dobro, krediti se odplačujejo in s prestrukturiranjem dolgov se anuitete dodatno znižajo. Ne traja dolgo, ko se prebudijo razne iniciative, ki so z rastjo standarda ponovno zavohale denar. Po vasi začnejo pisati grafite, zbirajo se v skupine, kjer krepijo revolucionarno odporniško gibanje, ki ga kasneje razglasijo za Gibanje Svoboda. Župana in njegovo oblast obtožijo maltretiranja. Razglasijo, da vlada diktatura, kjer se zatira svobodno besedo in razvoj kulture.

Diktatura imenujejo izvajanje oblasti, ki preganja uničevanje lastnine z barvanjem pročelij hiš, korakanje po prometnih ulicah in pošlje policijsko konjenico nad metalce granitnih kock. Zbirajo se na trgih, kjer prebirajo ustavo in razglasijo, da so preganjani zaradi branja in ne zaradi prej naštetega. Kričijo, da je policija represija, in prepričajo volivce, da je policija represivni organ, čeprav je to že prej vedno bila in je represivna povsod po svetu ne glede na politično ureditev. A le do kršiteljev.

Zmaga poražencev
Ljudstvo ima z ustavo zagotovljeno oblast. Ne takšno oblast, kot so jo po ulicah razglašala razna gibanja, sindikati in inštituti za izvajanje propagande. Ljudstvo izvaja oblast prek posredno in neposredno izražene volje. Temelj so vedno volitve. Te so poštene le, če ima ljudstvo zagotovljen dostop do vseh informacij o namerah onih, ki se potegujejo za izvrševanje oblasti v njihovem imenu. Zlasti pa bi moral volivec vedeti, kakšne bodo posledice njegove odločitve na volišču.

Zmagali so spet tisti, ki imajo le cenike, artiklov pa ne, in zmagali so tisti, ki bodo trošili tuj denar, dokler ga ne bo ponovno zmanjkalo. Del ljudstva, ki je z izvolitvijo svojega favorita zmagalo, pa je bil z goljufijo poražen. Držite me za besedo.

Davorin Kopše

Medvedova komisija kot politična farsa

V zdaj že skoraj preteklem mandatu smo lahko spremljali komisijo državnega zbora, ki je preiskovala politično vmešavanje v delo policije. Komisijo je vodil poslanec Liste Marjana Šarca Rudi Medved. Že ves čas njenega delovanja smo lahko ugotavljali, da je to ena bolj nesmiselnih komisij. Ukvarjali so se s kadrovskimi vprašanji v policiji in govoricami (v smilsu rekla kazala) ter s solzami službeno prerazporejenih.

Medvedova komisija je bila ena najbolj praznih in nesmiselnih komisij. Ob spremljanju dela te komisije sem dobil večkrat občutek, da niti sami člani ne vedo natančno, zakaj so tam in kaj je njihova naloga. Nejasno določeni cilji so povzročili to, da komisija ob koncu parlamentarnega mandata ni končala svojega dela. Sam Medved pa je ob predstavitvi poročila predlagal, naj komisija nadaljuje mlatenje prazne slame tudi v naslednjem mandatu, kar je najbrž nemogoče že zaradi dejstva, da Medved ni bil ponovno izvoljen za poslanca, njegova LMŠ pa je izpadla iz DZ.

Kolumno prejšnjega tedna lahko preberete TUKAJ

Policija kot podaljšana roka politike
Policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve je eno od državotvornih ministrstev. Seveda je kot tako eno izmed mnogih posrednih orodij politike za izvrševanje oblasti. Še več, policija je povsod po svetu, ne glede na politično ureditev, represivni organ. To pomeni, da je tam zaradi zagotavljanja zakonitega stanja, kar pa je tesno povezano z vladavino prava oziroma pravno državo.

Seveda je policijo mogoče tudi zlorabiti. O tem pričajo dejstva iz časov pred aktualno vlado. Policija ni niti trenila ob in po nastanku bančne luknje, ni se zganila ob milijardnem pranju iranskega denarja za teroristične namene in financiranje prepovedanega jedrskega programa, ničesar ni naredila ob izrečenih in pisnih grožnjah s smrtjo ipd. Kasneje je bilo nekaj primerov predanih tožilstvu, ki pa je svojo vlogo odigralo z zavrženji.

Seveda organi pregona v Sloveniji ne slovijo le po pasivnosti, ko gre za t. i. naše. Znajo tudi neusmiljeno udariti po nedolžnih. Znani so pregoni in obsodbe za neobstoječe kaznivo dejanje (Patria), serijska vlaganja kazenskih ovadb zoper mariborskega župana, na podlagi katerih ni mogoče izrekati obsodilnih sodb ipd.

En sam boj proti vladi
Že pred nastopom mandata še vedno aktualne vlade so se začela ulična zbiranja s parolami proti vladi, ki je šele nastajala. Epidemija se je v prvem valu hitro širila. Takrat še ni bilo na voljo cepiva in nihče ni vedel, kdaj ga bomo dobili, zato so nas množična zbiranja vznemirjala. V nekih trenutkih se je zdelo, kot da so vodenje policije prevzeli sindikati. Tudi zato so bile nujne nekatere očitane kadrovske menjave v skladu s kariernim sistemom.

Oba reprezentativna sindikata, ki delujeta v policiji, sta se ukvarjala z možnostmi vnašanja nemira in razklanosti v policijske vrste. Vsaj na začetku je ta taktika delovala, saj z nekaterimi policijskimi ukrepi nismo mogli biti zadovoljni. Policija je pogosto dopuščala kršenje javnega reda in miru ter blokade cestnega prometa vse do ljubljanske obvoznice.

Začetna neodločnost je dajala vedno več korajže protestnikom, na koncu pa je morala policija ukrepati proti metalcem granitnih kock in pirotehničnih sredstev. Če bi v določenih trenutkih policija pravočasno preprečila nasilnim protestnikom premikanje po mestu, tudi ne bi prišlo do večkratnih blokad vpadnic v Ljubljano in celo obvoznice. Takoj, ko je policija pokazala več enotnosti in odločnosti, so se začele sklicevati izredne seje z neosnovanimi očitki o grobosti policije, ki naj bi prekoračila svoja pooblastila.

Cilj je bil dokazati nasprotno od resnice
Medvedova komisija je poskušala dokazati ravno nasprotno od tistega, kar se je zares dogajalo. Dokazati je skušala, da je policija pod pritiski politike ravnala preveč represivno. Žal je resnica ta, da je bila policija na operativnem nivoju na začetku očitno slabo vodena. To je bilo z nekaj kadrovskimi menjavami v veliki meri odpravljeno.

V poročilo so vnesli svojo ugotovitev, da bi slovenska policija morala predstavljati servis varnostnih uslug za državljane in ne orodja za doseganje političnih ciljev vladajoče politike. Pravijo, da izjave posameznih prič pred preiskovalno komisijo nakazujejo, da ni tako, saj da je notranji minister Aleš Hojs zahteval revizijo petih kazenskih primerov.

Gre za naslednje primere klasičnega bančnega kriminala in kriminala v zdravstvu:

  • revizijo preiskav v Banki Slovenije iz leta 2012,
  • revizijo primera domnevne zlorabe prevladujočega položaja družbe Pro Plus pri televizijskem oglaševanju,
  • revizijo lani zavržene kazenske ovadbe bančnikov iz NLB v primeru Farrokh,
  • revizijo primera domnevne korupcije v zdravstvu pri nakupu žilnih opornic ter
  • revizijo primera preiskave sumov nepravilnosti na otroški srčni kirurgiji.

V Sloveniji imamo torej politiko, ki bi rada prizadevanja za razčiščenje navedenih primerov prikazala kot vmešavanje politike v delo policije. In to kljub temu, da gre za revizije že zaključenih primerov. Sam bi si vendarle želel boljše presoje o tem, ali se je mogoče vmešavati v postopke, ki ne tečejo. Seveda bi si želel tudi, da bi bili tako pomembni primeri sprovedeni. Pet navedenih primerov je očitno politika pometla pod preprogo.

Medvedova komisija poskuša dokazati politično vmešavanje v delo policije celo s tem, da očita sprejem novele policijske zakonodaje. Najbrž je popolnoma jasno, kdo je tukaj nor, saj je bila novela sprejeta po točno določnem postopku v točno za to pristojnem organu, ki mu rečemo državni zbor. Popolnoma zmešan moraš biti, da odločitev državnega zbora označiš za politični pritisk na kar koli in na kogar koli.

Problem imamo, ker politika tudi iz policije ni odšla
Na koncu se v poročilu znajde še trditev, da je policija svoj ugled gradila dolga leta. Morda se ga je res trudila graditi, vendar lahko le še enkrat ugotovimo eno samo dejstvo. Tako kot iz pravosodja tudi iz policije leva politika nikoli ni odšla. Teh dveh področij in deloma šolstva po osamosvojitvi nismo uspeli konsolidirati. Z zamenjavo politične ureditve bi morali že takrat na ključna mesta postaviti kompetentne kadre, ki bi svojo vlogo poleg strokovnosti tudi dobro in pravilno razumeli.

Gre za vloge, ki jih imajo policijski šefi v demokratičnih družbah. Ti se morajo ukvarjati z vodenjem, strokovnostjo in krepitvijo kohezivnosti kolektiva. Ko je treba preganjati kriminalce, je povsem vseeno, katera politična opcija je na oblasti. Policija mora ukrepati pravočasno, zakonito in učinkovito, pri tem pa ji nima nihče pravice metati polen pod noge. Niti v obliki formiranj nekih samih sebi namenjenih komisij, kar je Medvedova komisija vsekakor bila.

V zadnjih dveh letih se je torej izkazalo, da ima policija nek svoj levi ritem. Ima svoje politične zakonitosti, v katere se ne sme drezati. V zadnjih dveh letih je policiji morda res nekoliko padel ugled, to pa se je zgodilo predvsem zaradi odkrivanja nepravilnosti iz preteklosti in rahle zmedenosti na začetku epidemije in protestov. Medvedova komisija je ves čas mlela prazno slamo, na koncu pa svojega dela ni znala niti zaključiti. S tem je del politike, ki je tudi izpadel iz parlamenta, še enkrat pokazal, kako kratkega dometa je.

Davorin Kopše

Rdeči prazniki so mimo, prihaja dan državnosti

Nekaj dni po prelomnih volitvah v Sloveniji Slovenija praznuje. V deželo ni prišla sproščenost, ki bi jo prinesla neka deklarativna svoboda, ampak vsakoletni prazniki. Konec aprila nam koledar pričara dan boja proti okupatorju, hitro za tem pa pride še delavski praznik in z njim rdeči pomp ob kresovih. Veselje se vleče do jutra, ko veliko veseljakov omaga pod bremenom duška, ki so si ga dali. Manipulanti že prej odidejo trezni. Na ustih imajo nasmeške, v žepu pa fige.

Praznik je pač praznik in hočeš nočeš ga na tak ali drugačen način praznujemo. Ni treba iti v službo, poležavamo pred televizorjem, predse pa postavimo dober prigrizek, kozarec vina ali pivo. Mnenjski voditelji nam z ekrana vbijajo v glavo kaj praznujemo, zmaga pa ugodje, ki nam ga praznik nudi. A le tisti dan. Po praznikih je vedno spet vse, kot je bilo, in po prazniku dela je treba iti v službo, kjer je vse po starem.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Večinska javnost se ne zaveda, da 27. april že dolgo ni več dan OF, mnogi pa ga še vedno kot takega vneto praznujejo. Da je ta praznik sploh ostal praznik, je bil sklenjen kompromis o imenovanju. Postal je praznik upora proti okupatorju. Okupatorju smo se res uprli, le tega nikakor ne moremo jasno vsi enako razumeti, kdo se je uprl. Močna propaganda, ki je močnejša od zgodovinskih dejstev, se je zažrla globoko v zavest in podzavest mnogih.

Zgodovina je prišla s pomočjo dokumentov in pričevanj na dan, ampak to nima teže. Še vedno imamo državni praznik na dan, ko se ni nič zgodilo. Še tisti sestanek v Vidmarjevi vili v Rožni dolini, ki je bil naperjen proti imperialistom, se ni zgodil na ta dan, ampak dan prej. Ampak to je praznik in dela prost dan, ko lahko damo noge na mizo in uživamo. Prav nam pride tudi, ker ga lahko združimo s prihajajočim praznikom dela.

Praznik dela je v Sloveniji drugačen
Praznik dela praznuje večina svetovnih držav, ker je delo vrednota. Od zahodnih razvitih držav so najbolj vidna izjema Združene države Amerike, kjer se ta praznik ni prijel. Verjetno zaradi dogodkov v drugi polovici 19. stoletja, ko so bile s silo zatrte delavske demonstracije in protesti proti izkoriščanju delavcev. V tistem času je bila na pohodu industrijska revolucija, ki je spremenila svet. Marsikaj na plečih delavca in na račun njegovega trpljenja.

Tako praznik dela kot dan upora proti okupatorju nam vsako leto prineseta val rdeče barve. Ob dnevu upora, ki ga na tisti dan ni bilo, se zbere množica v rdeče oblečenih. Rdeči revolucionarji si prisvajajo upor proti okupatorju, čeprav vemo, kdo se mu je prvi uprl. V času upora tigrovcev so komunisti šele razmišljali o uporu. Vezani na boljševistično Moskvo so ta upor pogojevali z možnostjo istočasne izvedbe revolucije in prevzema oblasti.

SD si prisvaja praznik dela
Za praznik dela velja enako ideološko vzdušje. Socialisti in komunisti si ga prisvajajo, češ da so oni delavcem priborili pravice. V resnici izvira praznik dela iz leta 1886, ko so delavci v Čikagu (ZDA) organizirali množične proteste, ti pa so bili krvavo zatrti. Pri tem delavskem uporu nima levičarska ideologija nobenih zaslug. Oni so šele kasneje pobasali priložnost in uzurpirali delavska gibanja. Kot vse ostalo. Jim je pa treba priznati, da so bili pri tem zelo spretni.

Spretni so še danes. Levičarstvo se zna pritihotapiti in izkoristiti priložnosti v že obstoječih dogajanjih. Oni preprosto začutijo, kaj bi jim utegnilo koristiti, in se infiltrirajo, potem pa uničijo bistvo in uveljavijo svojo ideologijo. Vsa delavska gibanja v Sloveniji se avtomatično povezujejo s socialno demokracijo. To jim je bilo s trdo roko vbito v glave in nikakor ne gre ven.

Pri nas je pač marsikaj nekako samoumevno, čeprav izrazito ni res. Socialni demokrati v Sloveniji so namreč dediči komunizma, ki ni imel nikoli interesa zaščititi delavcev. Vemo namreč, da so ti prav v njihovem režimu, ki mu rečemo socializem, delali v najslabših pogojih na svetu in imeli najslabše plače na svetu. Socializem je propadel, miselnost pa živi. Slovenci smo pač narod, ki si je po odpravi komunizma za predsednika izvolil komunista.

Naslednji praznik bo dan državnosti
Kot vsako leto prihajajo tudi novi prazniki. Že kmalu je na vrsti prvi državotvorni praznik, dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ta naj bi nas združeval, ker obeležuje neposredno posledico doslej najbolj enotno plebiscitarno izražene ljudske volje v Sloveniji o samostojnosti in neodvisnosti. Žal lahko zadnja leta vidimo, da tudi ta praznik v naši državi nikakor ne najde svojega mesta med politično in ideološko globoko razklanimi.

Še vedno je živ spomin na lansko prelepo proslavo z mednarodno udeležbo na Trgu republike. Žal je živ tudi spomin na paralelno dogajanje na Prešernovem trgu, kjer so se v času osrednje proslave zbrale tolpe, ki so poskušale prebiti policijske kordone in porušiti ograje ter se prebiti na prostor državne prireditve. Seveda je bil njihov cilj narediti kažin in pokvariti vtis pred domačo in svetovno javnostjo.

Vmes smo imeli volitve in na oblast se je prebila opcija, ki so jo podpirale točno tiste nasilne ulične skupine, ki so se v času proslave predstavljale za alternativo. Počakajmo in videli bomo, kakšna alternativa so ter kakšno vlogo bodo igrali v času, ko bo vladala t. i. svoboda Roberta Goloba. Na politično sceno je stopil s histeričnimi besedami, da je obstoječe fašizem. Glede na doslej videno nam prinaša še več komunizma in razdora?

Okupatorju so se torej uprli pod pogojem, da izvedejo revolucijo. Izvedli so jo in v Sloveniji razglasili svobodo. Letošnje parlamentarne volitve so prav tako nekakšna revolucija. Tako imenovana civilna družba je permanentno nadlegovala javnost, mediji so relativizirali uspehe vlade ali jih preprosto zamolčali. Edina obljuba alternative je bila, da bo drugače in da prihaja svoboda. Vse pridobitve bodo enostavno ukinili, so še obljubili. Lepo je biti svoboden, a svoboda daje, ne jemlje.

Davorin Kopše

Volitve, Golob, oportunisti in naivne žrtve

Letošnje državnozborske volitve so za nami. Nov obraz, ki ga tokrat pooseblja Robert Golob, je zagotovilo, da bodo prekinjene vse začete poti, ki jih je zastavila vlada Janeza Janše v zadnjih dveh letih. Več kot polovica udeležencev volitev je zavrnila politiko, ki jim je stala ob strani, in se odločila za politiko, ki jim bo spet jemala. Poleg Golobove predvolilne obljube, da bo v zakonodajnih in drugih državnopolitičnih odločitvah sodeloval s t. i. nevladnimi organizacijami z Metelkove 6, smo po razglasitvi zmagovalca doživeli še izjavo, da bo s seboj na oblast vzel poražence volitev.

Golob je zmagal s prepričljivo večino, vendar je na te volitve padlo kar nekaj senc. Že v času volilne kampanje je njihovo legitimnost in ustavnost problematiziral državljan Vili Kovačič. Ta je nekaj dni pred volitvami vložil ustavno pritožbo, ki se je nanašala na spremembe volilnih okrajev. Kovačič je opozoril na to, da niso v celoti izvršili ustavne odločbe, ki nalaga izenačenost volilnih okrajev glede na število prebivalcev. Odstopanja so še vedno prevelika, je navedel Kovačič, ki je bil prvi delovni dan po volitvah pozvan, naj ustavno pritožbo dopolni.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Volilna komisija je bila v času priprav in poteka letošnjih volitev najbolj neprepričljiva doslej. Pri pošiljanju glasovnic v tujino so bili zapleti, ki so sprožali dvome, pravilo. Najprej je izginilo 630 glasovnic v Argentini. Kasneje so Slovenci iz različnih koncev sveta sporočali, da niso prejeli glasovnic v časovnem roku, ki je bil običajen za pretekle volitve in referendume.

Volitve očitno tudi v državi niso potekale povsem brez zapletov. Ljudje iz komisij mi namreč sporočajo, da naj bi po koncu glasovanja pri preštevanju manjkalo tudi po sto glasovnic glede na volilno udeležbo. Na dveh voliščih v 4. volilni enoti Ljubljana jih je pred zaprtjem volišč celo zmanjkalo in so ljudi pošiljali domov, s čimer so jim odvzeli ustavno pravico do glasovanja.

Seveda bodo rekli, da vse to ni vplivalo na izid glasovanja in bo šla morda stvar kar mimo. Ampak ne bi smela iti mimo. Resen pristop je pomemben, saj se resni ljudje resno udeležujejo le resnih aktivnosti. Če je res, da nekaterim ni bilo omogočeno glasovanje, pa je to posebne vrste problem. Kršenje ustavne pravice je namreč nedopustno. To so procesne kršitve, pri čemer namen ni pomemben. Vsi vemo, da zaradi procesnih napak ne moreš biti obsojen na sodišču ne glede na to, ali si storil kaznivo dejanje ali ne.

Golob jih je pohrustal, oportunisti pa so mu ploskali
Že ves čas priprav na volitve je Golob s svojim osvobodilnim gibanjem odžiral glasove strankam KUL. Na volitvah je na ta način iz parlamenta izrinil kar dve stranki te koalicije enako mislečih, drugi dve pa je dodobra oslabil. Čeprav je Robert Golob za svojo zmago prepolovil stranki Levica in Socialni demokrati, so temu vsaj v slednji evforično ploskali.

Noro in nerazumljivo, če ne bi po razglasitvi rezultatov poslušali izjave Roberta Goloba. Ta je po znamenitih namerah vstopa v koalicijo z NVO izjavil, da bo v času svojega vladanja uporabil tudi kadre na volitvah poraženih strank. Ko zelo na hitro strnemo obe neumnosti, pridemo le še do ene ugotovitve, da je vsa predstava vodena iz ozadja, igralci pa so poznali vzporedne scenarije suflerjev.

Bi sicer pripadniki Gibanja Svoboda pristali na to, da bodo poraženci volitev deležni enakih obravnav kot zmagovalci? Bi sicer v stranki Socialni demokrati vriskali ob svojem debaklu in Golobovem triumfu? Da so bili zmenjeni, priča še spomin na dogajanja v kampanji, kjer so KULčki vneto podpirali Goloba. Žal v vsem tem ni nič normalnega in žal si ne moremo obetati normalnega vladanja v naslednjem obdobju, ko bodo svobodnjaki s sateliti na oblasti.

Predsednik propadle Liste Marjana Šarca Marjan Šarec je ob izpadu iz parlamenta izrazil navdušenje, ker se poslavlja sedanja vlada. S tem dokazuje, da mu ni bilo nikoli mar za volivce in lastno stranko, ampak je marioneta na vrvicah veliko večjih igralcev, kot je sam. Zase ga ne skrbi. Mu bodo že kaj našli, čeprav je neumen kot moški spolni organ, kot je sam povedal. Sliši se, da bo postal celo minister za obrambo. Enako je za svoje osebne interese stranko žrtvovala Alenka Bratušek, ki se ji kot poraženki prav tako obeta ministrski položaj med zmagovalci. Prekleta izdaja.

Opeharjeno volilno telo
Volilno telo se tokrat najizraziteje doslej ni imelo priložnosti korektno seznaniti z rabotami novega obraza Roberta Goloba. V prevladujočih medijih so se namreč vestem o Golobovih finančnih malverzacijah  izogibali kot hudič križu. Ni mi sicer znano, koliko volivcev je gledalo soočenje na TV Slovenija, kjer je Golob nekoliko smešno in očitno v posebnem duševnem stanju ponavljal, da ljudje plešejo, domnevam pa, da tega ni gledalo vsaj 40 odstotkov volilnih udeležencev, ki so ga volili.

Pod vplivom medijev in večnega medijskega pumpanja javnosti mi je nekdo rekel, da ima Slovenska demokratska stranka odličen program in je odlično vodila vlado zadnji dve leti. Nato pa je dodal, da SDS ne bo volil, ker mu ni všeč Janez Janša. A si lahko bolj neumen? V mestu imaš odlično restavracijo, kjer dela odličen tim in strežejo vrhunsko hrano. Ampak, ker ti lastnik ni všeč , izbereš neko zakotno luknjo, kjer strežejo neokusno enolončnico, ekipa vanjo pogosto pljuva, postrežejo pa ti kot psu. Sliši se zelo neverjetno, ampak očitno so med nami tudi taki. Pravica pač. Tudi samomor ni kazniv.

V volilnem okraju, kjer sem kandidiral, sem krepko premagal Tanjo Fajon. Ona bo postala poslanka, jaz zaradi volilnega sistema pač ne. Jaz bi z izvolitvijo zasedel poslansko klop, ona pa bo s porazom dobila veliko več. Kot rečeno, zato je ploskala Golobu. Kolikšno nosilnost imajo nitke, na katere so pripete lutke? Počile bodo natanko takrat, ko se bo odločilna večina prenajedla slabe popljuvane čorbe. Največje sranje je v tem, da to brozgo servirajo tudi nam, ki je nočemo.

Davorin Kopše

Golobji eksperiment ni utemeljen, ustavitev vojne prioriteta

V dosedanjem delu in politiki se Robert Golob še ni izkazal. V politiko ga je zaneslo že v času, ko se je Janković poskušal prebiti v nacionalno politiko. Takrat je bil Golob podpredsednik Pozitivne Slovenije, ki se je danes ne spominjamo po rezultatih. Pozitivne Slovenije se spominjamo po velikem številu poslancev, med samim mandatom pa po razkolu v stranki. Razkol je povzročil izstope iz PS in ustanovitev nove stranke Alenke Bratušek, ki je danes prav tako na robu izpada iz DZ.

Politična stranka Pozitivna Slovenija je na volitvah leta 2011 osvojila 28 mandatov za poslance. To je tisto leto, v katerem Janković kljub svoji trenutni politični moči ni znal sestaviti vlade. Pokazala se je vsa beda natega volivcev, ki jim je Janković skupaj z mediji napovedoval med in mleko. Nazadnje je Jankovićeva Pozitivna Slovenija, kjer je bil Golob podpredsednik, leta 2014 prejela zgolj 2,97 %.

Kolumna preteklega tedna TUKAJ

Stranka s podpredsednikom Golobom je klavrno propadla
Za Goloba je Janković, kot je sam izjavil, kraljica na šahovnici, ki jo je treba čuvati in braniti, ker je neprecenljiva moč. Kakšna je ta moč zares, smo videli na mnogih njegovih nasedlih projektih tako v Sloveniji kot tudi v tujini (Srbija). V Sloveniji je seveda največji odsev sposobnosti Jankovića projekt Stožice, kjer še danes sameva kup zaraščenega in propadajočega betona.

Ob odvijanju politične zgodbe pred državnozborskimi volitvami bi morali imeti pred očmi dejstvo, da je bil ves čas Jankovićevih neuspehov ob njem Robert Golob. To je isti Golob, ki nam danes obljublja nov med in mleko. Na drugi strani prihaja na dan vse več mahinacij in Golobovega pridobitniškega početja pod mizo, kar je seveda nezakonito. Gre za Golobove milijonske zaslužke, za katere Finančna uprava (davkarija) ne ve. Pa bi morala vedeti. In Golob bi moral pred svoje potencialne volivce položiti odgovore na vsa vprašanja.

Po Golobovi zatrditvi, da nima nobenih bančnih računov v tujini, je bilo razkrito, da ti računi obstajajo. Golob se je odzval, da mu je verjetno kdo ukradel identiteto in odprl račun na njegovo ime. Pretendent za predsednika vlade tone vse globlje. Vrtinec bi moral vleči njegovo stranko Gibanje Svoboda na dno političnega prostora, dogaja pa se ravno nasprotno. Glede na pomembnost vprašanja bi se morali mediji prerivati in tekmovati, kdo mu bo postavil bolj neposredno vprašanje. No, pri nas se to ne dogaja. Glave rinejo v pesek in se sprenevedajo. Več kot očitno imajo jasna navodila.

Golob ne bi reševal problemov, le vladal bi
Vsa Evropa pričakuje posledice vojne v Ukrajini. Ker je ta država velika kmetijska pridelovalka, je logično pričakovati posledice. Logično se je na posledice tudi pripraviti in ukrepati. Medtem ko vse države iščejo možnosti za nadomestitev motenj s preskrbo iz Ukrajine, bi se Golob tega problema lotil inovativno.

Golob bi ob pomanjkanju mesa enostavno prepovedal uživanje mesa. In to dva dni na teden. Njega enostavno ne zanimajo izzivi. Problem bi posvojil in se mu prilagodil, namesto da bi okolje prilagajal svojim in našim potrebam. To je zelo ležeren pogled in pojasni, zakaj je imelo monopolno podjetje Gen-I v času njegovega vodenja zelo nizke dobičke. Primerljiva podjetja po svetu poslujejo z nekajkratnimi dobički glede na Gen-I. Tudi v Gen-I so se dobički po odhodu Goloba že povišali.

Če bi se Golob izognil pomanjkanju mesa tako, da bi zmanjšal porabo, se lahko sprašujemo, kako bi kot premier ravnal na drugih področjih. On bi lakoto iztrebil tako, da bi ponujal vse manjše porcije. Dokler vsega povsem ne zmanjka. Da to ni prava metoda, je v praksi empirično dokazal že Nicolas Maduro v Venezueli. Ko je nastopil svoj predsedniški mandat, je ljudi ves čas pozival k zmanjšanju porabe. To je počel vse do točke, ko je praktično vsega zmanjkalo in si ljudje dobesedno kuhajo travo.

Maduro po Golobovi poti bankrotiral Venezuelo
Nicolas Maduro se je po Hugu Chavezu v Venezueli povzpel na oblast s pomočjo sovražne propagande proti Združenim državam Amerike. Država se je najprej postopoma, potem pa vedno hitreje pogrezala v globoko gospodarsko krizo in pomanjkanje. Iz navideznega zunanjega sovražnika je prešel na iskanje krivcev znotraj državne politike, posledice pa lahko vidimo v današnji Venezueli, kjer vladajo lakota, revščina in kriminal.

Namesto prizadevanj za izboljšanje pogojev in povečanje produktivnosti ter izkoristek naravnih bogastev je Maduro ves čas pozival k prilagajanju, češ da bo bolje. To spominja na ljudsko pripoved o ciganu, ki se je odločil, da bo naučil konja živeti brez hrane. Ko ga je tega končno naučil, je konj zaradi lakote crknil.

Spominja tudi na Golobovo napoved, kako bi reševal problem morebitnega pomanjkanja mesa. Kot že rečeno, je v primeru pomanjkanja napovedal zmanjšanje porabe, kar je po njegovem zagotovilo, da bi ga bilo dovolj. Že vnaprej je predlagal dva brezmesna dneva v tednu. Nadaljevanje reševanja pomanjkanja si lahko sami predstavljamo. Manj mesa, več dni v tednu se mu odpovemo in ga bo spet dovolj. Nazadnje zmanjka mesa in dni v tednu – Venezuela. Si Slovenija res želi takega predsednika vlade?

Že volilna kampanja jih je razgalila
V času volilne kampanje lahko na različnih lokacijah v državi vidimo, kako Golobovi iz njegovega gibanja delijo moko. To je tista moka, ki je je v času vlade Janeza Janše na pretek. Je to njegov direkten namig, naj si naredimo zaloge, če se bo on povzpel v vlado?

Kot da Golob sploh razume, da je treba delati naprej in sodelovati v gospodarskih in solidarnostnih ukrepih celotne EU. Da je to naša možnost pri nemoteni preskrbi z energenti in nekaterimi drugimi dobrinami je dokazala že covidna kriza. Morda nismo optimalno zadovoljni z vsemi ukrepi na nivoju EU, ampak brez članstva bi nam šlo veliko, veliko slabše. Z Golobom pa očitno tudi.

Ker je tako energetska kot prihajajoča gospodarstvena kriza povezana z vojno v Ukrajini, je treba to vojno čim prej končati. Preden se bo končala, se bo omejila na ukrajinski vzhod. To pomeni dvoje. Manj beguncev in ob pomoči vsaj omejeno delovanje preostalega dela Ukrajine ter njenega gospodarstva in kmetijstva.

Ob zorenju ukrajinskih žit bo treba narediti vse za zaščito polj in žetve. Putinova soldateska je namreč dokazala, da ima zločinski um. Če bombardirajo stanovanjska naselja, šole in vrtce ter streljajo na živino, lahko pričakujemo tudi množične požige polj.

Aroganci in izključevanju je treba reči ne
V času spremljanja delovanja Goloba in njegovih, ki nastopajo v volilnih soočenjih, smo lahko videli zgolj njihovo aroganco. Ves čas poudarjajo všečne cilje, niso pa izdelali strategije. Ves čas nam sporočajo, da ne vedo, kako voditi Slovenijo. Želijo si le stare razmere, ki smo jih imeli pred nastopom aktualne uspešne vlade.

V zadnjih dveh letih smo preizkusili ekipo, ki je delala za nas. To smo občutili v gospodarstvu, kmetijstvu in svojih denarnicah. Izkazalo se je, kaj v Sloveniji potrebujemo. Če se bo naslednji Janševi vladi pridružil še kak koalicijski partner, toliko bolje za vse nas.

Širšega sodelovanja očitno tudi v naslednjem mandatu ne bo. Tudi zato je še toliko pomembneje, da se sestavi močna koalicija in močna vlada za naslednja štiri leta. Največ pričakujem od SDS, NSi in PoS. Če bo kaj več, toliko bolje.

Davorin Kopše

Eva Irgl In Davorin Kopše sta obiskala Nacionalni svet invalidskih organizacij

Predsednica parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide Eva Irgl in Davorin Kopše, oba tudi kandidata Slovenske demokratske stranke na parlamentarnih volitvah 2022, sta se dne 14. aprila 2022 srečala s predstavniki Nacionalnega sveta invalidskih organizacij NSIOS.

Udeleženci sestanka so se pogovarjali o vlogi invalidov v družbi in pomenu skrbi za ta del populacije. Pogovor je potekal v sproščenem vzdušju, kjer sta predstavnika Slovenske demokratske stranke predstavila do sedaj opravljeno delo na področju socialnega in invalidskega varstva, predstavniki invalidskih organizacij pa so predstavili najbolj pereče težave, s katerimi se srečujejo. Obe strani si želita še tesnejšega sodelovanja v prihodnosti.

Strinjali so se, da je bilo predvsem v zadnjem obdobju dveh let vlade Janeza Janše opravljenega veliko pomembnega dela na tem področju. Za invalide in njihove svojce še ni bilo nikoli narejenega toliko v tako kratkem času. Predstavniki NSIOS so se zahvalili za vse dosežke, ki lajšajo življenje in delo vseh vrst invalidov.

Kot dosežki so bili posebej izpostavljeni Zakon o osebni asistenci, Zakon o dolgotrajni oskrbi, nadomestila za izgubljen dohodek pri skrbi za invalide, delodajalce se je razbremenilo plačila prispevka zavarovanca in plačila prispevka delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delavce v delovnem razmerju, povišale so se najnižje invalidske pokojnine, pravica do invalidnine, urejena je pravica do obnovitvene rehabilitacije, športnih aktivnosti in še veliko drugega. Med drugim so bila v času epidemije izplačana nadomestila in pomoč tako invalidom kot tudi njihovim družinam.

V nadaljevanju je pogovor tekel o pomenu nadaljnjega sodelovanja in potrebah invalidov na vseh področjih. Invalidom mora biti zagotovljena enakopravna vključenost in dostopnost, predvsem pa se pravice invalidov ne smejo zmanjševati, kar je zagotovljeno s Konvencijo o pravicah invalidov in ratificirano mednarodno pogodbo.

Obe strani sta se strinjali, da je mogoče narediti še veliko več. V tem duhu so se dogovorili za tesno sodelovanje pod geslom nič o invalidih brez invalidov.

Butasto lahko prekinemo na volitvah

Omejen, neumen, nespameten pomeni beseda butast. Da je vse to prisotno na levi strani slovenskega hrama demokracije, ne potrebujemo več dokazov. Potrditev je izkustveno več kot dovolj. Še dobro, da je konec mandata. Pa ne zaradi uspešne vlade, zaradi sramotne parlamentarne opozicije. Ampak pozor, če ne bomo šli na volišča oboroženi z dovolj spomina na to in zdrave pameti, se nam utegne zgodba ponoviti ali še poslabšati.

Od leta 2013 se nam burke v politiki kar vrstijo. Imeli smo vlado Alenke Bratušek, ki je med reševanjem Slovenije nanjo pozabila, uspelo pa ji je rešiti tajkunske banke. Prišel je cagavi Miro Cerar, kjer se je po besedah ministra Zdravka Počivalška veliko govorilo in malo naredilo. Po Cerarjevem odhodu tik pred rednimi volitvami smo dobili Marjana Šarca, ki so mu bili čevlji predsednika vlade preveliki, ne le za številko ali nekaj številk, ampak za vse številke. Izkazal se je za popolnoma nesposobnega, saj se je v njegovi vladi malo govorilo in nič naredilo.

Kolumno preteklega tedna lahko preberite TUKAJ

Izbrane izjave po Šarčevem odstopu smo lahko našli kot video na spletu. Bolj zgovorni ne bi mogli biti. Nekaj tega je vredno napisati.

Marjan Šarec: “Sem vodil vlado, sem ugotovil, da s to vlado ne morem zadovoljiti ljudi, ne morem upravičiti visokih pričakovanj …”
Luka Mesec: “Ta koalicija namreč ni imela več nobenega smisla, ukvarjala se je še z medsebojnim komolčenjem in kadrovskim kupčkanjem.”
Alenka Bratušek: “So področja, kjer pravzaprav nismo naredili veliko ali skoraj nič.” Omenila je zdravstvo.
Šarčev koalicijski partner Židan SD je na vprašanje, kdaj je izvedel za Šarčev odstop ogovoril: “Danes.”
Šarec nadaljuje: “Preveč je bilo nekih tudi potem amandmajev. Pa smo se zmenili za en amandma, pa smo se zmenili, da ga ne bo, pa je potem druga stranka vložila amandma”.
Mesec: “Nekaj se je zapisalo, izvedlo pa se ni.”
Šarec: “Je pa bil osnovni problem mogoče tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln …”
Bratušek: “In želimo si, da Slovenija čim prej dobi stabilno trdno vlado, ki bo znala delati kot tim. To smo pri tej vladi (Šarčevi) na žalost pogrešali.”
Šarec: “Veste, da sva imela z Alenko Bratušek problem že na začetku mandata.”
Mesec: “Za premierjevim odstopom najbrž tiči grenko spoznanje, da s to koalicijo ni bilo možno izvajati politike.”
Židan: “Najlaže je oditi in pustiti pomembne projekte nedokončane.”
Mesec: “Ta koalicija se je sesula sama vase.”
Šarec: “In to me je navdalo z dvomom po možnosti prihodnjega sodelovanja.”

Tako so sami povzeli dogajanje in občutke iz časa, ko so navidezno vladali. Bolje jih ne bi mogel analizirati noben politični analitik. Že ko so se sestavljali, sem sam napisal tvit, da bodo v prihodnosti pobiti, s čemer sem imel seveda v mislih njihovo potrtost. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni besedo pobitost; zapadel je v duševno otopelost in pobitost/moralna pobitost. Takrat sem torej napisal provokativni tvit, ki je bil vizionarski. Natančno to se je tudi zgodilo takoj po njihovem razpadu in traja še danes. Obup. Po volitvah pa nam obljubljajo vlado v enaki sestavi.

Niso delali ali sodelovali, še pogovarjali se niso
Šarčevi koalicijski partnerji so torej izvedeli za odstop istega dne kot javnost. Pomeni, da v tisti vladi ni bilo zaupanja, logična posledica pa je, da niso delali ali kako drugače sodelovali. Saj v teh razmerah se tudi ne da. Mesec je jasno povedal, da se ni dalo izvajati politik. Vse te ihtave izjave smo slišali takoj po odstopu in klavrnem razpadu Šarčeve vlade. Ampak tem političnim in najverjetneje tudi sicer diletantom se je zgodilo nekaj, česar niso pričakovali. Razpad. Kdo si sploh želi take politike?

Ker se je vse bolj bližala epidemija kitajskega virusa in ker jim je bilo mar za Slovenijo, so Janez Janša, Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec začeli intenzivne pogovore za sestavo nove koalicije. Kot je rekla Alenka Bratušek, Slovenija je potrebovala stabilno trdno vlado. To je prej naštetim uspelo, ampak zdaj to niti Alenki niti drugim med seboj sprtim ni bilo po godu. Zahtevali so takojšnje predčasne volitve, ki se, kot vemo, niso zgodile. Po dolgem času bomo imeli redne volitve.

Kasnejše dogodke in kolobocije poznamo. Iz pobitih po razpadu se je pojavila koalicija KUL, ki nam je ponujala zdaj enega zdaj drugega za novega predsednika vlade, ki bi ga postavili po predčasnih volitvah. Tako so še enkrat izstavljali račune brez krčmarja. Izstavljajo jih še danes, ko nam za po volitvah obljubljajo spet isto vlado, ki bi se ji pridružil Golob in bi si po svojem zmedenem obnašanju zaslužil tudi malo začetnico.

Kaj nam obljubljajo poraženci
Najprej, še pred sestavo svoje nove neučinkovite vlade bi sprejeli nov zakon o RTV, ki bi bil podlaga za odstavitev kadrov in novinarjev, ki po njihovem mnenju niso ustrezni, na ključna vodstvena mesta in za novinarje pa bi postavili nove kadre. Seveda spet iz svojih vrst. Podivjani Marcel Štefančič, ki je nekoč vodil oddajo Studio City, je izjavil, da vedo, kateri so. Na RTV torej zahtevajo postavitev svojih družbenopolitičnih delavcev/novinarjev, kot smo jih poznali v bivšem režimu, kar je obelodanil Jože Smole v nekem javnem nastopu.

Nadalje nam Robert Golob obljublja koalicijo s civilno družbo. Povedal je, da bodo šli v koalicijo z nevladnimi organizacijami. To seveda niso kake dobrodelne organizacije ali kaj podobnega. Gre za tiste, ki se že nekaj čez sto tednov ob petkih potikajo po Trgu republike in v imenu njihove samoimenovane ljudske skupščine zahtevajo odstop trdne in uspešne vlade. S tem, da bo šel v koalicijo s civilno družbo, je Golob dokazal, da je popoln politični idiot (tisti iz stare Grčije, ki se ne zanima za politiko in je ne razume). Koalicijo, ki vodi državo, lahko namreč sestavijo le politične stranke, ki so na demokratičnih volitvah dobile svoje predstavnike v parlamentu.

Koalicija KUL nam obljublja vrnitev v stanje iz časa pred aktualno vlado. Kaj to pomeni, si lahko ogledamo na neskončnem spisku uspehov vlade Janeza Janše. V mednarodni politiki bi šli nazaj Rusiji in Putinu naproti. To je tistemu Putinu, kamor so hodili v času svojih vlad na romanja in po medalje ter priznanja za svojo prorusko držo, kjer se ljudi ločuje na naše in ne naše. Medalje za uspešno vzdrževanje pristransko levih medijev in sodišč od koder politika nikoli ni odšla. Tista njihova še iz časov juge seveda.  

Volimo zase
Volivec na svobodnih in demokratičnih volitvah se odloča po svoji vesti. Presodil naj bi, kdo je tisti predstavnik v njegovem volilnem okraju, ki bo najbolje zastopal njegove interese in iz katere stranke naj bo. Ko torej izvolimo svojega predstavnika, volimo zase in za svoje interese. Morda bo kdo volil po inerciji, ker je tako navajen, morda pa bo vendarle premislil. Nikoli doslej ni imel toliko realne podlage za odločitev. Vlada in koalicija zadnjih dveh let je praktično vsakemu državljanu in pravni osebi na dom dostavila različne oblike podpore in pomoči. Še nikoli ni v Sloveniji toliko ljudi delalo in še nikoli ni bilo tako dobrih pogojev za to, da so lahko ustvarili več. Obenem opozicija še nikoli ni bila tako bedna.

V opoziciji KUL imajo po scenariju globoke države še novega vodjo Goloba. Ti so ves čas in v vseh primerih glasovali proti interesom ljudi in splošnemu napredku. Nobenega razloga ni, da bi zdaj ti ljudje na volitvah glasovali za njih. Niti enega. Saj vendar nismo butasti. Razloge imajo Jenullovci in drugi alternativci brez vsebine, ki bi s KUL na oblasti znova le prejemali, delali pa ne.

Davorin Kopše

(Video) Zakon o dolgotrajni oskrbi je velik doprinos tudi za invalide

Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije je danes v ljubljanskem Koloseju organiziral soočenje političnih strank. S strani Slovenske demokratske stranke se je soočenja udeležil Davorin Kopše, kandidat za poslanca za volitve v državni zbor.
Sprva so vsem kandidatom političnih strank zastavili vprašanje, s kakšnimi težavami se po njihovem mnenju srečujejo invalidi v Sloveniji. Kopše je v svojem odgovoru dejal: “V SDS smo zelo občutljivi na vprašanja posameznih marginalnih skupin. Zanje znamo poskrbeti, ker smo skupaj z ostalimi koalicijskimi partnerji v vladi Janeza Janše v zadnjih dveh letih zanje tudi konkretno ukrepali.” Mislim, da je že bila tudi danes tukaj izpostavljena odločitev najnižjih invalidskih pokojnin, kar je velik dosežek za marsikoga. Dodal je, da se »invalidi že tako ali tako težje vključujemo v družbo, kar lahko povem iz lastnega primera. Po poškodbi sem potreboval nekaj let, ko sem se ponovno začel vključevati v družbene aktivnosti.» Mnogi invalidi so po mnenju Kopšeta socialno ogroženi, zato je nujno, da po vzoru nekaterih drugih evropskih držav, posamezne kategorije invalidov dobijo dodatek k pokojnini, kajti invalidnost je namreč povsod po svetu enaka.

V nadaljevanju soočenja so se dotaknili vprašanja dostopnosti grajenega okolja za invalide, dostopnosti oz. mobilnosti javnega transporta. Davorin Kopše je ob tem poudaril, da je javni prevoz pomemben za delovanje družbe kot celote. Vlada Janeza Janše pod vodstvom SDS je v zadnjih dveh letih naredila kar nekaj korakov pri posodobitvi železnic, torej smo se srečali z direktno realizacijo zastavljenih projektov. »Kljub temu bi rad povedal, da vse železniške proge še niso opremljene z ustreznimi peroni, do katerih bi lahko dostopali invalidi. Upam, da se bo tudi to čim prej uredilo.« Dodal je, da je v Ljubljani mogoča uporaba javnega prevoza z avtobusi s predhodno najavo. »Mislim pa, da moramo doseči stanje, da se bomo lahko z javnimi prevozi peljali kadar koli in kamor koli brez predhodne najave, » je povedal za zaključek te teme.

V okviru naslednjega sklopa vprašanj so uvodoma povedali, da so invalidi zelo veliko pridobili s sistemom osebne asistence, težava pa se še vedno pojavlja na področju dolgotrajne oskrbe za različne skupine invalidov. Kopše je poudaril, da prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi pa tudi o osebni asistenci veliko pridobitev, ne samo za invalide, ampak tudi za celotno družbo. »Ta dva zakona pravice nam invalidom, dodajata,« je nadaljeval Kopše. Izpostavil je tudi, da Zakon o dolgotrajni oskrbi pravzaprav prinaša razbremenitev za tistega, ki skrbi za invalida doma, saj se bo lahko sedaj tudi ta oseba vključila v aktivno družbeno življenje.

Zadnjemu delu soočenja so namenili veliko pozornosti zaposlovanju invalidov. Izpostavili so slabše zaposlitvene možnosti, diskriminacijo na trgu dela ipd. Davorin Kopše je dejal, da se morajo ustvariti pogoji, da imajo invalidi dostop do izobrazbe glede na svoje interese in sposobnosti. »Invalidi morajo imeti dostop do zaposlitve na enakopraven način kot vsi ostali člani te družbe; enakopravno morajo konkurirati tudi na trgu dela, torej za vsako delovno mesto, za katerega so usposobljeni.« Ob koncu je še dodal, da se bo s področjem invalidnosti potrebno v prihodnosti še veliko ukvarjati in prispevati k enakopravni obravnavi.

Uspehi vlade, nasproti pa nič

Koalicija KUL se je okrepila z zunanjim sodelavcem Robertom Golobom, ki je označil desno politiko za fašistično. Nič jim ne gre po načrtih, saj njihov hrup preglasijo vesti o uspehih vlade, ki je pri delu neumorna, ob tem pa najde čas še za obiskovanje regij. Stik z ljudmi je vsem rezultatom dodana vrednost. KUL, ki se je moral sprijazniti z Golobom, ima na voljo zvočnike večinskih medijev, ki pa vse bolj hreščijo. V pomoč jim ni niti vulgarno vpitje v obliki “jebeno več nas je”, kar si je privoščil Marcel Štefančič, saj je vse bolj jasno, katerih je več.

Od začetka volilne kampanje lahko spremljamo soočenja predstavnikov političnih strank, ki bodo sodelovale na volitvah. Izvenparlamentarne stranke nam večinoma demonstrirajo svojo praznost in s tem kažejo, zakaj niso parlamentarne stranke. Kljub temu, da tokrat kandidira manj strank, kot jih je kandidiralo na preteklih volitvah, so ambicije levih večje. Več strank pričakuje uvrstitev v Državni zbor, ob videnem pa lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da jih bo v naslednjem mandatu v DZ manj.

Kolumna preteklega tedna: klikni TUKAJ

Soočenja kažejo jasnejšo sliko od agencij
Javnomnenjske raziskave kažejo neverjetno visoko uvrstitev Gibanja Svoboda, ki doslej še ni ničesar pokazala, dokazala pa je, da nima vsebine razen kar nekaj spornih kandidatov, ki imajo polne nahrbtnike iz preteklosti. Vključno z Robertom Golobom samim, ki je samemu sebi v državnem podjetju izplačeval nezakonito visoke zneske. Kar ne gre verjeti, da bi kdor koli glasoval za ljudi, ki nam na soočenjih nimajo česa povedati. Razen da smo fašisti in da hočejo oblast, kjer bodo izključevali, Slovenijo pa vrnili v stare tirnice neuspeha.

V stranki Marjana Šarca so se odločili, da bodo delili kokice. Na njegove nastope je namreč najprimerneje izključiti delovanje možganov in zobati kokice. Na podobnem nivoju je stranka Alenke Bratušek. Njena predsednica Alenka Bratušek nam ob vsaki priložnosti razlaga, da je Slovenija najbolj zadolžena do zdaj, kar je čista laž. Uradni podatki nam namreč povedo, da je bila država v času njene vlade zadolžena za več kot 80 odstotkov BDP, v zadnjih dveh letih pa je ta padla na 74 odstotkov.

Videti je, da se bosta iz famozne koalicije KUL v parlament uvrstili le dve stranki. Torej Socialni demokrati in Levica, kar znese približno polovico te famozne izključevalne koalicije. Prej omenjeni LMŠ in SAB sta najverjetneje preteklost slovenske parlamentarne politike. To bo nedvomno pripomoglo k izboljšanju razmer in popolnoma praznega govoričenja o stvareh, na katere se ne spoznajo.

Golob prepolovil KUL
Koalicija KUL se je prepolovila tudi zaradi “okrepitve” tega dela politike. S prihodom Golobovega Gibanja Svoboda naj bi se levi politični blok okrepil, doživeli pa so kanibalizem. Če namreč Golob dobi več, dobijo kulčki manj. Bratušek in Šarec sta postala nezaželena politična akterja kreatorjev prihodnosti naslednikov Zveze komunistov, ki hodijo na politične mitinge v Dražgoše, v Stožice pa pet komunistične revolucionarne pesmi, kot je Bandiera rossa.

Ko spremljam politično sceno in medijski prostor, sem vsakič znova in vedno bolj razočaran zaradi nenehnega omenjanja tviterja. Ni soočenja, kjer ne bi trošili dragocenega časa z obravnavo tviterja, kjer naj bi se dogajale grozne stvari, istočasno pa tviter vsi uporabljajo. No, razen Goloba. Ta je zatrdil, da nima tviter profila in je obljubil, da ga nikoli ne bo imel, ker naj bi tam odrasli ljudje izražali svoje frustracije. Golob se želi na ta način seveda promovirati, češ da je boljši od drugih. Na njegovo žalost ostaja na ta način le osamljena ptica.

Poročila, debate, soočenja, okrogle mize, skratka vsak pogovorni javni dogodek se dotika tvitanja in ga v nekih delih obsoja. Ocenjujem, da so tudi ti dogodki nekakšno tvitanje, ki v prevodu pomeni čivkanje. Verbalno torej čivkajo o nesprejemljivosti pisnega čivkanja. Butasto, res. In nič jim ni nerodno. Smo ljudje, ki tvitajo in resno delamo, in so ljudje, ki v “resno delo” prinašajo tviter. Tviter mnogokrat prinaša novice, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Te novice in sporočila so tudi edini del dogajanja na tviterju, ki spada v dnevna poročanja medijev. Vse ostalo je zabavni program in zgolj še en resničnostni šov na velikokrat dolgočasnih slovenskih televizijah.

Projekti in delo aktualne vlade nimajo alternative
Na vladnih spletnih straneh lahko najdemo popis vseh vladnih projektov, ki so načrtovani, so v teku ali so načrtovani. Vse to v znesku 6,760 milijard evrov iz državnih virov in še 1,200 milijarde evrov iz evropskih skladov. Vlada s temi projekti vlaga sredstva na vsa področja, ki izboljšujejo kakovost dela, izobraževanja, zdravljenja, infrastrukture, energetike ter drugo. Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je vlada bistveno povišala povprečnine občin. Te omogočajo večjo soudeležbo ali lastna občinska vlaganja.

 Aktualna vlada dodatno dokazuje, da želi biti in je blizu ljudem. V zadnjih dveh letih je kljub kopici dela tudi zaradi epidemije in predsedovanju Svetu EU našla čas za regijske obiske. Na teh obiskih so imeli tako ljudje kot podjetniki ter župani vseh političnih opcij priložnost vlado seznaniti s konkretnimi zadevami, ki jih obremenjujejo. Vidimo torej, da je ves ta čas politika delovala v sožitju z ljudmi in prisluhnila potrebam povsod po Sloveniji. Tako velikega poudarka na skladen regionalni razvoj in decentralizacijo še nismo imeli.

Opozicija, ki bi rada na oblast in ne ve, kaj bi tam delala, se na drugi strani predstavlja s puhlicami. Polna usta so jih le obtožbe o fašizmu in diktaturi, ki naj bi napadala civilno družbo. Po butastih očitkih, da so bili ljudje kaznovani zato, ker so brali ustavo, jedli rogljičke ali burek, je zdaj na dnevnem redu njihov Inštitut 8. marec, ki ga vodi neka Nika Kovač. Ta inštitut se intenzivno ukvarja z levičarsko politiko in se je intenzivno vključil v volilno kampanjo.

Volilna kampanja je seveda povezana z materialnimi sredstvi in stroški. Namenjena je promociji političnih strank, zato morajo imeti te odprte volilne račune pri eni izmed slovenskih bank. Famozni Inštitut 8. marec tega nima in tudi ne more imeti, saj ni politična stranka. Denar, ki ga potrebuje Nika Kovač, očitno priteka po drugih poteh. Kovačeva zatrjuje, da so njihov finančni vir donacije, nikoli pa še ni pokazala dokazil. Obstaja torej utemeljen sum, da so financirani z gotovino neznanega, a skrajno sumljivega izvora. Morda jim ta denar prinaša znameniti Jaka Racman iz zgodbe o iranskem pranju denarja.

Tako imenovana civilna družba, ki se ukvarja s politiko in volitvami, je že pred časom predstavila 138 političnih zahtev. Ko so jih razglasili, so kot cucki pritekli predstavniki nekaterih strank brez lastnih idej in prevzeli kuverte. Čez nekaj časa so se vrnili na kraj sramote in potrdili, da bodo izpolnili večino bizarnih zahtev. Te so se nanašale predvsem na pravice iz dela tistih, ki ne delajo, na škodljive posege v ekološke standarde in še nekaj neupravičenega zastonjkarstva. Pomembna se jim zdi tudi odstranitev varovalne ograje na meji, ki kanalizira nezakonite migracije.

Kulčke in nekatere druge je bilo kar smešno gledati, kako so nebogljeno stali pred uličnimi politiki, ki ne želijo na volitve. Kasneje je Golob celo izjavil, da jim bodo oni pisali zakone, ko bo vladal KUL in on. Parlamentarne stranke, ki imajo ambicijo vladati, ne bo sama skrbela za nastajanje zakonov, ampak bo dala to delat na Metelkovo 6? To je tja, kjer ne plačujejo najemnin in elektrike, ker naj bi bila to njihova pravica, občasno pa se sprehodijo do bližnjega Ministrstva za kulturo in ga malo posprejajo. V zakulisju vsega tega pa deluje stranka Levica.

Ne verjamem, da smo tako nizko padli, da bi se ta »alternativa« sedanji vladi polastila oblasti. Vendarle imamo še vedno splošne demokratične volitve, kjer ljudstvo izbira. Ni ljudstva na svetu, ki bi izvrševalo oblast tako, da bi na oblast postavilo očitne parazite, ki se že pred volitvami sami razglašajo za nesposobne hlapce uličnih skupin Jenulla, Jarčeve, Kovačeve idr. Na tak način bi dobili nov Centralni komite na Metelkovi, vlada pa bi se ponovno imenovala skupščina delegiranih izbrancev. V nedeljo, 24. aprila, vzemimo na volišča pamet s seboj.

Davorin Kopše

Davorin Kopše: »Ljubljančani imamo ponavljajočih se protestov brez vsebine vse bolj poln kufer«

Piše: Mitja Grmovšek

O aktualnem družbenopolitičnem dogajanju smo se pogovarjali z Davorinom Kopšetom, ki je aktiven na družbenih omrežjih. Je dejaven član SDS in član AKOS ter Sveta za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Sloveniji.

Biografija

Davorin Kopše se je rodil leta 1963 na Ptuju materi gospodinji in očetu delavcu. Po osnovni šoli se je preselil v Ljubljano in živi v Šiški. Po srednji šoli je diplomiral iz organizacije upravnega dela, nato pa še iz menedžmenta. Njegova poklicna pot je šla skozi delo v policiji in Slovenski vojski. Po prometni nesreči z motorjem je postal invalid. Našel se je v političnem delovanju, kjer se kot pripadnik vojske ni smel udejstvovati. V prostem času piše kolumne in je navzoč na družbenih omrežjih, kar pa ni vse. Je aktiven v stranki SDS in je član AKOS ter Sveta za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Sloveniji.

DEMOKRACIJA: Gospod Kopše, prosimo vas, da za začetek poveste nekaj o sebi. Iz kašnega družinskega okolja prihajate? Ob kakšni vzgoji ste odraščali?

Kopše: Vzgajali so me v skromnem okolju, kjer so me učili spoštovanja in kritike tako sebe kot drugih. Obojega enako. Predvsem oče me je naučil ponosa, oba z materjo pa vsak na svoj način tega, kaj je prav in kaj narobe. Prve nasvete in nauke ves čas tkem v aktualna dogajanja. Zelo zanimiva se mi zdijo spoznanja v zrelih letih, ko ugotavljaš, kaj so ti pravzaprav govorili, ko so te vzgajali in ti dajali napotke za življenje. Človek na ta način vse bolj spoznava, da vzgoja ni namenjena le otroštvu, ampak celotnemu življenju.

Sem človek na realnih tleh. Imam svoj ponos in svoj prav, seveda pa zmote priznam in jih poskušam popraviti. Dobri argumenti me prepričajo, očitne zmote in predvsem vztrajanje pri njih pa me razočarajo. Mnenja zaradi mnenj, ki brez argumentov nasprotujejo vsemu in vsakomur, me odbijajo. Od takih ljudi se distanciram.

DEMOKRACIJA: Pred leti se vam je zgodila nesreča in ostali ste invalid. Lahko invalidnost vpliva na vaše življenje?

Kopše: Pred nekaj več kot enajstimi leti sem bil na vrhuncu svojih življenjskih moči. Rekreativno sem se ukvarjal s športom. Rad sem smučal, redno sem tekel, lahko ste me srečali na rolerjih, občasno pa sem hodil v hribe in gore. Poleg tega sem bil tudi motorist, a zgodila se mi je nesreča, v kateri sem ostal hrom, in ker sem paraplegik, stalno uporabljam invalidski voziček.

Invalidnost vpliva na življenje in s tem se ne moreš nikoli sprijazniti. A moraš se prilagoditi in živeti naprej. Meni osebno je pomembno tudi, da sem zaposlen z delom in drugimi aktivnosti, zato se vključujem, kjer je le mogoče. Zadnja leta sem se našel v vlogi aktivnega državljana, sem v stiku z aktualno politiko in se v njej tudi udejstvujem. Delam stvari, ki jih je mogoče delati z glavo in rokami.

Medicina si prizadeva odkriti načine in metode, kako bi odpravili invalidnost, a je naloga družbe predvsem omogočanje dostopnosti. To je pomembno tako za invalide kot za ljudi, ki telesno ali drugače sicer niso ovirani. Življenje je lažje, če je dostopnost večja. Pri tem imam v mislih dostopnost do izobraževanja, dela in drugih vsakdanjih človekovih potreb. Arhitektonske ovire, na katere v zvezi z invalidnostjo najprej pomislimo, so le ena od ovir.

Kopše: Ko se oziram predvsem po Balkanu tudi zunaj držav nekdanje Jugoslavije, ugotavljam velikanske razlike. Slovenija je v tem smislu daleč pred vsemi. Novogradnje morajo imeti urejen dostop za invalide, invalidi se lahko šolajo in mnogi so zaposleni. Seveda pa je nujno izboljšati še veliko stvari. Pogosto omenim glavni vhod Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Tam je dostop z Zaloške ceste za invalide na invalidskih vozičkih brez spremstva zelo neprimeren in celo neuporaben. Upam, da se bo s tem kmalu kdo »pozabaval«. Tudi parkirnih mest za invalide imajo trgovinski centri bistveno več kot mnoge zdravstvene ustanove, vključno UKC Ljubljana. To precej preseneča in upam, da bo kmalu bolje.

Sicer pa se je znosnost življenja in kvaliteta bivanja v času aktualne vlade mnogim invalidom zelo izboljšala. Sprejeti so bili številni ukrepi in zakoni, ki invalidom omogočajo asistenco in boljši življenjski standard. Tudi zakon o dolgotrajni oskrbi ima velik pomen za invalide, ki nekatere oblike pomoči potrebujejo prej kot druga populacija ali pa celo vse življenje. Na ta način so razbremenjeni starši in drugi svojci, kar je po moji oceni velikega pomena tudi za družbo kot celoto. Posvečajo se lahko ustvarjalnosti in skrbi zase, kar med drugim povečuje tudi njihovo kakovost življenja. To veča produktivnost in posredno bruto družbeni proizvod. Bogatejša družba lahko bolje poskrbi za socialno ogrožene in za druge obrobne skupine. Nedavno povišanje najnižjih invalidskih pokojnin je v veliko pomoč družinam, ki imajo člana invalida.

DEMOKRACIJA: Veliko spremljate politične razmere v Sloveniji. Kakšna je po vašem mnenju slovenska politika?

Kopše: Slovensko politiko vidim kot izrazito bipolarno in na tej osnovi izjemno sprto in razklano. Na eni strani imamo konstruktivno, povezovalno in zato tudi uspešno politiko, na drugi pa zdraharje, ki si želijo na oblast, ne znajo pa povedati, kaj bi tam počeli za dobro celotne družbe. Po izkušnjah in v zadnjem času tudi po njihovih obljubah vemo, da se želijo vrniti v stare škodljive vzorce. Ob brezkompromisnih prizadevanjih, da bi se na kakršenkoli način znova dokopali do oblasti, je znano le to, da želijo restavrirati sistem prvo- in drugorazrednih. Za ta sistem so značilne elite, prisesane na državne seske, drugorazredni pa naj bodo tiho in pridno delajo za prve. Upam, da bodo Slovenci na volitvah v splošno dobro to drugo gladko zavrnili.

DEMOKRACIJA: Po odstopu Marjana Šarca je vodenje vlade prevzel Janez Janša. Kakšen voditelj je on?

Kopše: Janeza Janšo poznam po njegovem izjemnem delu in uspehih. Ker sem vrsto let delal v Slovenski vojski, lahko zatrdim, da je bil on najboljši minister za obrambo. Ko je moral po znani Kučanovi politični spletki, znani kot Depala vas, zapustiti ministrstvo za obrambo, je začela vojska padati in je po nekaj letih tudi na tej osnovi padla do točke nekajletnih negativnih ocen bojne pripravljenosti.

Že pretekli dve vladi, ki ju je vodil Janez Janša, sta bili v primerjavi z drugimi nadpovprečni, aktualna pa je tudi glede na razmere en sam presežek celo v evropskem merilu. Kljub epidemiji, ki jo je treba spremljati in obvladovati, in kljub nagajanju opozicije na vsakem koraku, v kar se rade vključujejo tudi nekatere institucije, Janez Janša vodi vlado v enotnem duhu in se posveča tudi drugim pomembnim nalogam. Dosežki so vidni na področju zaposlovanja, gospodarske rasti, varnosti in ne nazadnje na mednarodnem področju. Slovenija je pod njegovim vodstvom zelo uspešno predsedovala Svetu EU, kar je širše odmevalo. Doma žal ne dovolj. Videli smo primesi škodoželjnega zmanjševanja pomena ali celo molka medijev o dogajanju v zvezi s predsedovanjem.

Janšo sem bolje spoznal med kandidaturo za evropskega poslanca, ko sem leta 2019 kandidiral na skupni listi SDS/SLS. Na očitke, da je avtoritaren, se lahko le nasmehnem. Neposredno sem se lahko prepričal, da ima kot pravi vodja dogajanje pod nadzorom, o avtoritarnosti pa ni ne duha ne sluha. Lahko zatrdim, da je vodja, ki ljudi motivira s spodbujanjem. Da je treba delati, mu ni treba rohneti, saj za to daje osebni zgled.

DEMOKRACIJA: Ko smo šli skupaj v neko zgradbo z dostopom le po stopnicah, je brez pomislekov prijel za moj invalidski voziček in me pomagal nesti.

Kopše: Vsi, vemo, da je Janez Janša daleč najbolj izkušen slovenski politik. Mnoge njegove uspehe in uspehe njegovih vlad so poskušali politični nasprotniki zmanjšati, izničiti ali jih prikazati kot škodljive, vendar dejstva govorijo zase. V aktualnem mandatu vedo, da te metode ne bodo več zalegle, saj pozitivne učinke te vlade čuti praktično vsak državljan Slovenije. To je povzročilo paniko v vrstah leve opozicije in poskušajo zaostrovati celo v državnem zboru. Prizadevajo si povzročati nesklepčnost, blokirajo delo z izsiljenimi postopkovnimi zapleti med sejami, obstrukcijami, neutemeljenimi interpelacijami in brutalnimi primitivnimi izpadi med delom DZ.

Vse to je seveda uperjeno zoper uspešno vlado, ki jo vodi Janez Janša. Že sestavljanje te vlade je bilo po vseh cirkuških zapletih vladanja Marjana Šarca prava politična mojstrovina. Ko je vlada končno začela delati, pa jo je bilo treba kljub vsem polenom pod noge obdržati skupaj. To je Janši uspelo, kar je po moji oceni vrlina, ki jo zmorejo le največji.

DEMOKRACIJA: Veliko se govori o tem, da bodo letošnje volitve prelomne. Kaj lahko prinesejo slabega in kaj dobrega za Slovenijo?

Kopše: Na prihajajočih volitvah bomo bolj kot kadarkoli doslej volili predvsem dve opciji. Odločali se bomo med tistimi, ki si prizadevamo za napredek in kakovostnejše življenje vseh prebivalcev Slovenije, in tistimi, ki bi radi nazaj v čase enoumja in ločevanja na naše in vaše. Na izbiro bomo imeli torej politiko, ki gradi, na drugi strani pa politiko, ki ruši.

Volitve nam lahko po tej oceni prinesejo nekaj dobrega, če se bo tehtnica prevesila na stran tistih, ki gradijo in bodo delali za vse prebivalce Slovenije. Na drugi strani nam lahko politika znova ponudi državo z dvema kriterijema. Eden velja za prvorazredne, drugi pa za drugorazredne. Dobro bo, če bo zmagala opcija, ki zagovarja in zagotavlja pošteno družbo. Slabo pa bo, če zmagajo tisti, ki si ne predstavljajo življenja od lastnega dela in so navajeni na nepravične transferje iz proračuna na svoje bančne račune.

Dobro za Slovenijo bo, če zmaga opcija, ki se bo zbrala okrog aktualne koalicije in sestavila novo, še močnejšo vlado z Janezom Janšo. Vse drugo je glede na politične razmere za Slovenijo res slab obet.

DEMOKRACIJA: Velikokrat ste kritični, do t. i. opozicije KUL? Kakšni interesi prevladujejo tam?

Kopše: KUL želi na oblast in izključiti vse druge politične akterje v državi. Energijo in motive črpa iz enopartijskega sistema, ki ga zaradi tega ni sposobna obsoditi. Gre jim za oskubljeno oblast. Za oblast brez učinkovitega izvajanja nalog, ki jih prevzameš s prevzemom oblasti, ki ti jo dodelijo volivci. To je ozko orientirana skupina, ki želi zaščititi določene strukture in njihove privilegije, za katere so pripravljeni izčrpati vse družbene resurse. Njihova pot vodi natanko tja, do koder nas je pripeljal samoupravni socializem. Gre za propad vrednot in komponent, ki zagotavljajo obstoj nekega sistema. Ko zmanjka vsega tega, ostane le še bankrot, oblast pa se poskuša ohraniti s silo. Tako je končala Jugoslavija, ampak ta je temeljila na revoluciji. V demokratični Sloveniji se imamo priložnost tej politiki in posledično razpadu sistema izogniti. Za to imamo svobodne večstrankarske volitve.

DEMOKRACIJA: Deležni ste tudi številnih groženj zaradi jasnih političnih stališč in stališč do družbenih dogajanj ter žalitev na račun invalidnosti. Kako se odzivate na to?

Kopše: Že nekaj let sem zelo aktiven državljan. Delujem prek socialnih omrežij, pisanja kolumn in pojavljanja med ljudmi. Konsistentnost mi je prinesla kar nekaj prepoznavnosti. To mi potrjujejo ljudje, ki mi pišejo različna sporočila podpore in me pozivajo, naj vztrajam. Na drugi strani se občasno pojavijo tudi primitivni, nesramni in s tem tudi žaljivi. Imam vedno debelejšo kožo, kar zadeva napade, samozavest pa mi dajejo številne podpore.

Na prve se poskušam čim bolj redno odzivati z odgovarjanjem na sporočila. S tem krepim pozitivno energijo in povezanost. Tiste druge pa vse pogosteje ignoriram, saj je z njimi škoda izgubljati čas, energijo in Bog ne daj še živce.

DEMOKRACIJA: Živite v Ljubljani. Kakšno je mnenje povprečnih Ljubljančanov o protestih ter o delu in politiki te vlade?

Kopše: Znano je, da desne vlade v Ljubljani nimajo podpore, kot Ljubljančanu pa se mi zdi, da ima aktualna vlada glede na njeno delo in uspehe vendarle vse manj nasprotnikov.

Ljubljančani imajo/imamo ponavljajočih se protestov brez vsebine vse bolj poln kufer. Ti vplivajo na kakovost bivanja, saj ni prijetno vsak teden gledati in poslušati nekih posebnežev pod svojimi okni. Seveda so moteče tudi blokade cestnega prometa, zaradi česar morajo Ljubljančani prilagajati svoje aktivnosti in gibanje uličnim razgrajačem.

DEMOKRACIJA: Ste kandidat SDS za poslanca v državnem zboru. Menite, da se s svojo držo in pokončnostjo lahko uvrstite v parlament?

Kopše: Obeta se mi, da bom kandidat največje in dokazano najbolj konsistentne in najbolje organizirane politične stranke v državi. Gre za stranko, ki je ta čas tudi največja vladna stranka in je ves čas po prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji parlamentarna stranka, kjer igra pomembno vlogo, tudi če ni v vladi. Gre za stranko, ki jo ljudje čutimo in jo imamo za svojo. SDS je stranka, ki je bila ustanovljena na podlagi osamosvojitvenih vrednot in vrednot slovenstva, kar Slovenci nosimo v sebi.

Bom se pa osebno ne glede na to, ali bom postal poslanec ali ne, prek svoje stranke nedvomno uvrstil v parlament. Pravzaprav se bomo vsi, ki bomo volili SDS, na neki način uvrstili v parlament. Če bom izvoljen za poslanca, mi bo to v posebno čast in bom tak, kot sem, dal vse od sebe, da bom upravičil zaupanje volivcev.

Golob in KUL zlizani s civilno družbo

Bližajo se volitve, uradna kampanja se je začela, na televizijah se vrstijo soočenja in socialna omrežja so polna objav. Člani koalicijskih strank se lahko upravičeno hvalijo z dosežki zadnjih dveh let. Ti so neizpodbojni, na drugi strani pa lahko gledamo svojevrsten fenomen. Ker nimajo svojih idej, poskušajo izpodbijati dejstva in obljubljajo utopije, ki smo jih že videli v času revnega socializma. Scena ustvarja vtis, da imamo pred seboj dve skrajno različni poti. Ena je razvojna in vodi v digitalizacijo, druga pa je totalitaristično nasprotna, ki je celo proti gradnji sodobnih cest in bi nas najraje posadila nazaj v Zastave 101 in fičote.

Civilna družba je po definiciji skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese. So torej nevladne in kot take v večini primerov ne bi smele biti povezane z vlado in bi morale biti od nje tako finančno kot v vseh drugih smislih neodvisne. Pri nas seveda ni tako. Vrabci že čivkajo, Golob pa potrjuje, da so nevladne organizacije v Sloveniji zlizane z levimi vladami. Leve vlade jim ustvarjajo pogoje za lagodno življenje, jih izdatno financirajo, oni pa jim v zameno krepijo volilno telo.

Kolumna preteklega tedna: Kučanov kolesariat in Gibanje svoboda s podporo Jankovića – putinizacija

Zblojena civilna družba v Sloveniji in politika
V preteklih dveh letih je vlada Janeza Janše ubrala drugačno, tj. pravo pot. Nevladnim organizacijam, ki so doslej cuzale milijone sredstev iz proračuna, od njih pa ni nobene koristi, je odrekla neupravičeno finančno podporo. Zato je na Metelkovi 6, kjer imajo mnogi sedež, ob nastopu aktualne vlade završalo. Pravzaprav so se spuntali proti legitimni vladi že pred njeno izvolitvijo v Državnem zboru. Govorimo o znanih uličnih vstajah, kjer so zganjali norčije v smislu na pol striptiza in risanja s kredami po asfaltu, ob tem pa grozili s smrtjo, posluževali pa so se tudi nasilja v obliki metanja granitnih kock.

V Sloveniji torej že več kot sto tednov gledamo upor privilegiranih, ki so zaslutili, da bi se utegnili znajti v položaju ko bo treba denar zaslužiti. Njihov strah je bil upravičen. Nekateri kanali financiranja so že prekinjeni, kar je dobro za vse, le zanje to pomeni konec škodljivega in perverznega blefiranja na tuj račun. Organizatorji in vodje teh protestov so znani, najbolj redno dejaven pa je sin vrhovnega tožilca Jaša Jenull. Ta naj bi bil kulturnik, ker je nekoč po ljubljanskih ulicah poskakoval v gatah in temu rekel kulturna predstava. Ko govorijo, da gre za kulturo, govorijo tudi o ženski, ki v gledališki predstavi doji psa. Za pristno kulturo je sicer trenutna vlada povečala proračunska sredstva in poskrbela, da je v času koronavirusa preživela.

V ponedeljkovem soočenju političnih strank v okviru predvolilne kampanje za državnozborske volitve je Robert Golob izjavil, da bodo poleg štirih KUL strank sestavili koalicijo tudi s civilno družbo. Ja, s civilno družbo bi sestavil koalicijo, je rekel. Spomnimo še enkrat, kdo bo torej v njegovi koaliciji. Gre za štiri parlamentarne stranke (LMŠ, SD, Levica in SAB) plus civilna družba, ki ta čas po Sloveniji zanje izvaja volilno kampanjo. Potikajo se iz kraja v kraj, s seboj nosijo zvočnike in razglašajo, koga je treba voliti, da bo njim lepo. Golob torej obljublja, da bi združil vlado in civilno družbo, ki je po definiciji v imenu svojih lastnih interesov proti vladi. To bi seveda naredil, če bi bil izvoljen. Pa ne bo, ali pa smo res že v Sloveniji izgubili vso razsodnost. Koalicija KUL je celoten aktualni mandat, ki gre h koncu, glasovala proti vsem interesom ljudi in tako tudi delovala. Ljudi je hujskala, naj ne spoštujejo protikoronskih ukrepov in s tem širila zmedo, nagajala je pri sprejemanju novega zakona o nalezljivih boleznih in preprečila sprejem (in to v času razsajanja nalezljive bolezni), glasovala je proti paketom protikoronskih zakonov, proti zakonu o dolgotrajni oskrbi in glasovala je proti dvigom plač. Bo ta narod res zdaj glasoval zanje? To bi bilo naravnost frapantno.

Golob bi uzakonil levo RTV
Robert Golob je s pomočjo stricev iz ozadja in vzporednih mehanizmov, ki jim v nekem segmentu rečemo tudi večinski mediji ta čas, navidezni politični lider številka ena. Mediji so ga kot politika in Janševega tekmeca vabili pred kamere, še preden je ustanovil politično stranko. Predstavili so ga kot odličnega pretendenta za predsednika vlade in alternativo Janezu Janši. Ob tem dominantni mediji ne poročajo o njegovi nezakoniti plači v GEN-I, da je menedžer, ki je imel ves čas ekskluziven dostop do poceni električne energije iz državne jedrske elektrarne in kljub temu ni ustvarjal pričakovanjih dobičkov. Ne poročajo niti o visokih plačah drugih zaposlenih v tem podjetju in sumljivih ustanovitvah podjetij v tujini, ki ne prinašajo dobičkov, ampak so udobni fotelji za prijatelje.

Zaradi nekaterih kadrovskih sprememb na RTV Slovenija so se uprli nekateri novinarji dnevnoinformativnega programa in sindikat RTV. Nikakor se ne morejo strinjati s postavitvijo Jadranke Rebrnik, ki je postala odgovorna urednica informativnega programa, in Igorjem Pirkovičem, ki je postal v. d. odgovornega urednika Multimedijskega središča RTV Slovenija.

Voditelj skrajno levo orientirane oddaje Studio city na nacionalni televiziji Marcel Štefančič je pred dnevi na javni tribuni s peno na ustih pobesnelo hropel, da vedo, kdo so tisti, ki delajo spremembe na tej televiziji, in kako da je njih, ki temu nasprotujejo, več. Več kot očitno je namigoval na končni obračun, saj se je po njem oglasila še Helena Milinković, predsednica sindikatov na tej televiziji, ki je zatrdila, da bodo prevzeli RTV.

Boj zagrizeno levih novinarjev in sindikatov na RTV Slovenija več kot očitno ni brez podpore v politiki. Predsednik Gibanja Svoboda, ki si lažno obeta vodenje vlade, je na ponedeljkovem soočenju izjavil: Še preden bo vlada, bomo skupaj s civilno družbo in KUL-om, verjamem, vložili nov zakon o RTV-ju, kjer bomo ne zamenjali njihove z našimi, ampak zamenjali tiste, ki tja ne sodijo z notranjimi, novinarji in zaposlenimi. Oni naj prevzamejo upravljanje z RTV-jem. In to je koalicija s civilno družbo, za katero se bomo zavzemali, je povedal.

Če torej združimo prizadevanja protestirajočih, ki se ne morejo sprijazniti z normalizacijo javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija in Roberta Goloba ter KUL, dobimo sliko, ki demokrata zmrazi. Še preden je tam dokončno vzpostavljeno uravnoteženje in profesionalno neodvisno novinarstvo, želijo prevzeti javno radiotelevizijo nazaj in nastaviti vodstvo, ki je po njihovi meri, da bi imeli večino ljudi še naprej na vajetih in za norca.

Radiotelevizija ni izjema. S prihodom nazaj na oblast bi socialistična politika, ki ji je podjetništvo trn v peti, vse dosežene spremembe na bolje vrnila v staro stanje. Podjetjem, posameznikom in kategoriziranim skupinam, ki so prejele pomoč in subvencije, se s prihodom KUL četverčka na oblast z novim šefom Robertom Golobom obeta vračanje vsega prejetega, kar jim je zagotovilo preživetje.

KUL in Golob sta vsekakor dolžnika civilni družbi in RTV-ju, saj so bili prvi ves ta čas glasna opozicija brez vsebine na ulicah, trenutno pa so najbolj dejavni v volilni kampanji, čeprav ne kandidirajo za mandate. Kot rečeno, oni kandidirajo za podaljšanje privilegijev. Drugi pa so bili ves ta čas namesto psov čuvajev, kot se včasih reče novinarjem, precejšnji čas lajajoči psi na vlado in koalicijo.

Vse to bi vlada KUL + en Golob po hitrem postopku transferirala nazaj k svojim promotorjem, na Metelkovo 6, ki si znova obetajo čase v plačanem brezdelju. V predvolilni obljubi so jasno povedali, da bodo razveljavili vse, kar je bilo dobrega sprejeto v zadnjih dveh letih. No, volivec ima 24. aprila v rokah svinčnik in glasovnico.

Davorin Kopše

Kučanov kolesariat in Gibanje svoboda s podporo Jankovića – putinizacija

Bližajoče volitve v Sloveniji in vojna v Ukrajini sta dogodka, ki sta razgalila vso bedo slovenske tranzicijske bande. Tako bizarnih dogodkov še nismo gledali. To ne čudi, saj je temelj njihove politične usmeritve in načina delovanja prav v Rusiji. Ni močnejše prisotnosti komunistične destruktivne miselnosti, kot je v Rusiji in Sloveniji. Nobenega dvoma ni več, ni pa to naključje. Slovenska komunistična partija ima svoje korenine globoko v ruski komunistični partiji. V Rusiji to vzdržujejo ostanki KGB, v Sloveniji pa ostanki Udbe.

V ponosni zgodovini slovenskega osamosvajanja in končne osamosvojitve je žal nekaj senc, ki še danes zlovešče segajo v demokratični prostor. So Milan Kučan in so njegovi podaniki in so ulični protestniki, ki nam že sto tednov nazorno kažejo, kakšno Slovenijo si predstavljajo. Na stotem mitingu svoje resnice se je jenullovanju pridružil prvi predsednik samostojne in neodvisne ter demokratične Slovenije. To je možic, ki je bil pred tem na najvišjem položaju diktatorskega Centralnega komiteja Zveze komunistov.

Kučan kot ulični protestnik
Pred njih, ki nam poskušajo dopovedati, da so ljudstvo, je torej stopil tovariš, ki je svoje življenje posvetil laži, zatiranju in političnemu terorju. Na vrhu partije je bil namreč tudi na čelu zločinske politične policije Udbe. Trenutek, ko je ta človek na Trgu republike stopil pred prevratniški mikrofon, lahko štejemo kot uspeh demokracije v procesu tranzicije. Človeček Kučan je sestopil s trona in pristal na govoričenje pod spomenikom revolucije, ki žal še stoji.

Kučan je ob zločinskem napadu Rusije na Ukrajino izjavil, da je krivda za to vojno na obeh straneh. Ob tem se velja spomniti na njegovo perfidno izjavo, da je berlinski zid padel na obe strani. Oboje priča o tem, da se Kučan vedno in ob vsaki priložnosti postavi na stran boljševikov in pogubne politike, ki izvira iz marksizma in Leninove za pol sveta pogubne revolucije.

Ko je škrat ugotovil, da njegova zadnja izjava ne gre v kontekst razmišljanja velike večine javnosti, si je navidezno premislil. Zdaj obsoja trpljenje in vojno, še vedno pa jasno ne pove, da je Putin zločinec, ki krši ženevske konvencije in mednarodno humanitarno ter vojno pravo. Ne pove tega, ker zagrizen komunist ne spreminja svoje smeri. On ohranja um, ki ruši. Če sam ne izvaja zločinov, jih pa podpira. Odkrito ali latentno.

Kučan je pohvalil petkove proteste in jim izrekel podporo v njihovih prizadevanjih ter prikazih, v kakšni družbi želijo živeti. Pozabil pa je spomniti na početje teh protestnikov ves ta čas. Nosili so transparente s pozivi k likvidacijam, po vzoru nacističnih pohodov v Nemčiji sredi tridesetih let so prižigali bakle, sredi trga so kurili poslanske stole, prikazovali so kamenjanje Janeza Janše, risali so nacistične znake na stavbo Ministrstva za kulturo, slačili so se na ulici, ležali so po cestah in ovirali promet, polivali so rdečo barvo, ki simbolizira kri idr.

Podprl jih je, ker je to njegov način. Ker ta način je poskus restavracije njihovega starega zatiralskega načina vladanja, kjer se denar deli na njihov način mislečim za nedelo, kjer je biti levičar dedni privilegij, oblast pa jim je položena v zibko. Zelo težko je verjeti, da se moramo več kot trideset let po uvedbi demokracije še vedno spopadati z načini, ki smo jih formalno nagnali z oblasti.

Bivši predsednik, ki je tudi zaradi tega sramota Slovenije, je obsodil terjatev Državnega odvetništva RS za povzročene stroške varovanja protestov. Tudi on torej meni, da lahko prvorazredni organizirajo proteste pod drugačnimi pogoji kot vsi ostali. Na prijavljenih protestih mora namreč organizator zagotoviti varnost z varovanjem, kar mora tudi plačati.

Levičarska avantgarda svojih organiziranih shodov noče prijaviti, da bi se izognila stroškom. Morda zato, ker jim zmanjkuje tujega denarja. Da so njihovi cirkusi organizirani, obstaja več kot dovolj dokazov. Eni in isti organizatorji že sto tednov zaporedoma pozivajo na proteste, imajo program in rekvizite, postavijo ozvočenje in nastopajoči se zvrščajo po vnaprej določenem scenariju. Ob koncu vsakega protesta organizator pozove zbrane, naj se udeležijo naslednjega protesta, za katerega jim pove, kdaj bo in kje.

Ker je dobil organizator Jenull položnice za poravnavo stroškov varovanja, poskušajo javnosti prikazati, da je to kazen za branje ustave. Po istem vzorcu, kot so trdili, da je bil nekdo, ki ni spoštoval ukrepov za zajezitev epidemije, kaznovan, ker je jedel burek ali rogljiček. Ali je nekdo, ki s sendvičem v roki vlomi v banko, res aretiran zato, ker je jedel sendvič? Klamfajo neumnost za neumnostjo.

Kolumna preteklega tedna TUKAJ

Golob pismonoša nam sporoča, da zahtevajo svoje čase nazaj
Kučanov prijatelj Zoran Janković je jasno podprl Roberta Goloba. Ta je novi sel globoke države in levičarskih političnih saboterjev, ki zahtevajo svoje čase nazaj. Zahtevajo tiste čase, ko so imeli ekskluzivno oblast in vzdrževali vzporedne mehanizme, ki so jim omogočali privilegije in lagodno življenje na račun delovnih ljudi, ki ustvarjajo dodano vrednost in sredstva za proračun. Njihova prizadevanja niso nič drugega kot zahteva po PIN kodi državnega bankomata.

Goloba smo najprej spoznali po retoriki, ki je enaka KUL opozicijski in Putinovi v Rusiji. Operirajo z obtoževanjem, da so kršeni demokratični standardi in da je temelj fašizem in diktatura. Tisto torej, za kar se sami zavzemajo, oni pa bi na kupu tega gnoja vladali.

Zoran Janković, odkrit podpornik Roberta Goloba in njegovega Gibanja svoboda si je s trdim zagovarjanjem in prilizovanjem Putinovega načina vladanja prislužil odlikovanje. Odlikovanje je prejel, ker ga je Putin prepoznal za prijatelja in podpornika njegovega režima, ki se je že takrat pripravljal na zločinski pohod nad samostojno in neodvisno državo Ukrajino. V Rusiji ob le majhnem dvomu v lojalnost režimu ne dobiš odlikovanja ali podpore.

Golobov podpornik Janković po zločinski Putinovi agresiji na Ukrajino noče niti slišati za to, da bi vrnil odlikovanje. In to kljub pozivom demokratičnega sveta in mestnih svetnikov Slovenske demokratske stranke v Mestni občini Ljubljana, kjer je Janković župan. Skoraj en mesec Putinova vojska v Ukrajini izvaja vojne zločine z napadi na vrtce, šole, fakultete, muzeje, cerkve, stanovanjska naselja in druge civilne cilje, Janković pa nič.

Povsem jasno je, da Janković s tem izraža podporo ruskim zločinom. Nezaslišano. Nezaslišano pa je tudi dejstvo, da goreče podpira Goloba, ki se skuša preriniti v slovensko državno politiko. Le kaj bi lahko bilo huje od tega. Preprosto, huje od tega je dejstvo, da Golob to podporo z vsem srcem sprejema in želi s to popotnico v parlament in celo v vlado. Pa spet ne moremo mimo ljudske modrosti, ki pravi, da gliha vkup štriha.

Na podlagi vsega napisanega lahko pričakujemo le še en absurd. Da bo morda Janković kot župan mesta Ljubljana odlikoval Putina. Sramota vseh sramot.

Davorin Kopše

Spoštovani gospod, spoštovana gospa, draga družina

Kot kandidat za poslanca Slovenske demokratske stranke na državnozborskih volitvah sem se odločil osebno nagovoriti vse volivce v okraju Dravlje, Koseze, Podutik (3. VE, 9. VO). Pisma bodo razdeljena vsem ali veliki večini gospodinjstev v okraju in tudi širše. Vse prejemnike prosim, da pismo pozorno preberejo in se na volitvah morda odločijo tudi na osnovi zapisanega v pismu spodaj: 

 

Za Putina kandelaber, bunker ali Haag

Pred leti je dopisnik iz Moskve Tit Doberšek napisal, naj se bojimo Rusov. Več kot očitno se jih mnogi še vedno bojijo. Bojijo se jih zaradi njihove brutalnosti in nekompromisnega vsiljevanja njihovega prav. Čas je, da obrnemo mišljenje in se jih nehamo bati. Torej kličem k paroli, ne bojmo se Rusov. Ljudje v Ukrajini ječijo zaradi zločinskih napadov ruske vojske na civilne cilje. Čas, da stopimo skupaj in Putinovi KGB soldateski jasno pogledamo v obraz in mu ukažemo umik iz Ukrajine.

Želja po vplivu je naravna značilnost človeka. Razlika med ljudmi je v tem, da želijo nekateri svoj vpliv vsiljevati, drugi pa to počnejo z argumenti. Razumno je, da argumente v svoj prid sprejmemo, razumna pa je tudi zavrnitev sile in upor nasilju. Demokratični svet sprejema demokratične standarde, kjer se odločitve sprejemajo kolektivno, sodeluje pa lahko vsak. Do tega je prišel skozi dolge procese. Ti procesi so bili žal v Rusiji pomanjkljivi.

Kolumno preteklega tedna preberite TUKAJ 

Rusija ni bila deležna vseh elementov demokratizacije družbe in uveljavljanja človekovih pravic. Njena pot je vodila od carske Rusije prek boljševistične revolucije do današnjega dne. Ko je ob koncu osemdesetih let padla železna zavesa, so to veliko in naravno bogato, a tragično nesrečno državo prevzeli posamezniki s svojimi osebnimi interesi. Na čelo države se je povzpel pripadnik politične policije KGB (Komite za državno varnost) iz časov Sovjetske zveze.

Na ta način je Rusija in zdaj tudi Ruska federacija preskočila pomemben del procesa do sodobne družbe, ki bi bila naravnana k lastnemu razvoju in enakopravnemu mednarodnemu sodelovanju. Po razpadu Sovjetske zveze v tem delu sveta niso izvedli še enega pomembnega procesa. Gre za očiščenje družbe komunizma. Ker to ni bilo izvedeno, je temelj njihovega delovanja še vedno iskanje zunanjih in notranjih sovražnikov. Vse v korist posameznikov in skupin, ki jim je edini cilj obdržati vpliv.

Na odločitev za napad Rusije sta torej vplivala dva osnovna dejavnika. Totalitarna miselnost, ki vidi povsod sovražnike, in želja po vplivu, ki ga taka miselnost vedno uveljavlja s silo. Putinov deformiran um iz časov komunizma deluje po natančno tem principu. V Ukrajini se mu prikazujejo fašisti in nacisti, ki jih tam ni, zato je angažiral brutalno vojaško silo.

Domišljija o fašizmu in nacizmu v Ukrajini, ki naj bi ogrožala Rusijo, seveda ni vzrok za napad na Ukrajino. To je le povod, ki je nujen za začetek vsake vojne. Spomnimo se atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ni bil vzrok za 1. svetovno vojno, ampak le povod za v ozadju že sprejeto odločitev o vojni. Politični vzrok za napad Rusije oziroma Ruske federacije na Ukrajino je izključno težnja po širjenju vpliva – oblasti. V ozadju se seveda skriva tudi močan ukrajinski potencial v naravnem bogastvu.

Putinova retorika je enaka retoriki KUL

Ko obravnavamo naraščanje problema zaradi zanemarjanja razgradnje komunističnega vpliva, ne moremo mimo Slovenije. Koalicijo KUL povezuje natančno to. Vsi po vrsti uporabljajo enako retoriko kot Putin in njegovi. Vse, kar je v nasprotju z njihovimi interesi, je fašizem ali nacizem. To je tudi retorika, ki brani komunizem, tretji totalitarizem prejšnjega stoletja. Trditev verificira glasovanje v slovenskem parlamentu, kjer so komunistično razmišljujoči zavrnili resolucijo o obsodbi vseh totalitarizmov.

Slovenija zaradi tega seveda v nobenem primeru ne bo izvedla vojaške agresije na katero od sosed. Ob krepitvi totalitarnega mišljenja pa bi bili izpostavljeni drugim oblikam nevarnosti. Gre za notranje pritiske na demokratične standarde in na kršenja človekovih pravic, kar gledamo v Rusiji. Prav politika, ki izraža Putinu enaka stališča do mnogih vprašanj, je v preteklosti odkrito koketirala z nedemokratično Rusijo. Slovenski levičarji so Putina častili kot vzornika in so hodili v Moskvo po odlikovanja in inštrukcije.

Danes se kljub temu, da so se slovenski rusofili malo potuhnili, kaže njihova nrav v dejstvu, da prejemniki Putinovih odlikovanj teh po vzoru demokratično razmišljujočih nočejo vrniti. Vrnitev odlikovanj seveda ne bi ustavilo vojne, bi pa imelo pomen. Kakorkoli, tudi zadržanost pri obsodbi agresije in »glancanje« odlikovanj simbolno veliko pomeni.

Omahovanje je strahopetno

Leta 2014 je Putin Rusiji na silo priključil Krim. To je bil nekakšen test zahoda. Že takrat je imel načrt podrediti Ukrajino, vendar se je odločil za postopnost. S podpihovanjem nacionalizma je povzročil nemire in vojno v Donetsku in Lugansku. Dogajanje, ki ga je sam povzročil, je uporabil kot povod za vdor v Ukrajino z vojaško silo. Še prej je tema pokrajinama Rusija priznala neodvisnost, kar izpostavlja kot podlago za vojaško posredovanje.

Pa spet ni tako. Če bi bilo tako, ne bi bilo nobenega razloga za napad na celotno sosednjo državo, kjer ji je cilj odstavitev legitimnega državnega vodstva in podreditev Ukrajine v celoti. Pred očmi se nam torej odvija strahotna vojna, kjer agresor ne izbira ciljev. Njegove tarče so stanovanjska naselja, vrtci, šole, bolnišnice … ta zločinski stroj ni dosegel vseh kopenskih ciljev, ima pa veliko premoč v zraku. Kljub dejstvu, da se v Ukrajini bije boj tudi za Evropo in obstoj demokracije, zahodne sile zavračajo zaporo zračnega prostora nad Ukrajino.

Če z empatijo pogledamo strahotno rušilno vojno, žrtve med civilisti in otroki ter reke beguncev, smo lahko v nekem trenutku enako kot na Putina jezni tudi na odzive. Enotne sankcije proti Rusiji so vsekakor učinkovite in dobrodošle. V nekem roku bodo celo zalegle in spravile Putina na kolena, ampak to ni dovolj. Mudi se, Putin mora pasti čim prej. Čakanje je sicer udobno, ampak je tudi strahopetno. Ko agresor rožlja z jedrskim orožjem, je to znak njegove nemoči in zavedanja, da bo vojno izgubil.

Seveda je igra nevarna. Nihče tega ne zanika. Nevarnost jedrske vojne vsekakor obstaja. Vedno je obstajala. Vendar je treba vedeti tudi to, da se je zanjo težko odločiti. Tudi če bi se Putin odločil za to samomorilno dejanje, tudi on vendarle ni edini, ki lahko tako vojno sproži. Od agresivnega samodržca ne moremo pričakovati, da se bo kar sam ustavil. Ko začne ubijati, bo vse bolj ubijal, če ne bo ustavljen. Ustaviti ga je treba s silo.

Podobno kot agresivnega nasilnika, ki se noče umiriti, policija ustavi s silo. Točno zato ima policija za to sredstva in pooblastila. Pravico do obrambe v 51. členu določa ustanovna listina Organizacije združenih narodov. Tako je in tako je prav. Prav pa ni, če cincamo, ko je ukrepanje nujno. Več bi dosegli že z drugačno retoriko. Izjava, da nikakor ne bomo posredovali, ruskega vojaškega stroja vsekakor ne bo ustavila. Če bomo šli po tej poti, je velika verjetnost, da bomo na koncu vseeno morali posredovati.

Nekatere analize torej kažejo, da bo Putin premagan na dolgi rok, druge na kratkega, vsi pa se pretežno strinjamo, da nima nobenih šans. Tudi on z vojno ne bo ničesar pridobil, vsi pa bomo izgubili. Kaj ga torej čaka. Dva diktatorja 20. stoletja sta bridko končala svoji avanturi. Adolf Hitler v nekem bunkerju, Benito Mussolini pa na kandelabru. Tudi za Putina sta ti dve poti odprti, obstaja pa še tretja. Miloševićeva pot vodi v Haag. Cilj akterjev te vojne je uničenje. Kolikšno bo, je odvisno od drugih (nas), ne od njega.

Davorin Kopše

Slavnostna akademija SDS in predstavitev kandidatov za poslance v DZ

Slovenska demokratska stranka letos obeležuje 33 let svojega obstoja. Zrasla je na temeljih hrepenenja tisočerih slovenskih domoljubov in demokratov, z združevanjem idej in moči članov, podpornikov in simpatizerjev, skozi vzpone in razočaranja se je razvila v osrednjo politično moč slovenskega naroda in pri tem ves čas ostala zvesta svojemu programu, načelom parlamentarne demokracije in ustavnim vrednotam. Slovenska demokratska stranka je politična sila slovenske osamosvojitve, je politična sila sedanjosti in je politična moč slovenske prihodnosti.
Ob 33. obletnici obstoja Slovenske demokratske stranke in 90. obletnici rojstva očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala Slavnostna akademija SDS. Prireditve so se poleg predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše udeležila tudi evropska poslanca Romana Tomc in dr. Milan Zver ter številni poslanci Državnega zbora Republike Slovenije in ostali vidni člani stranke. Na prireditvi so bili prisotni tudi evidentirani kandidati in kandidatke na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Prisotni so na začetku slavnostne akademije, ki jo je povezovala poslanka Eva Irgl, prisluhnili slovenski himni v izvedbi Okteta Žetev. Sledil je uvodni nagovor gostitelja večera predsednika MO SDS Ljubljana in zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja, ki je prepričan, da se bo po sedmih letih vlade pod vodstvom Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke lažje zadihalo in da teh sedem let vključuje tudi spremembo v vodenju MO Ljubljana: »V Ljubljani je SDS glavna politična sila, ki preprečuje nespametne projekte župana Jankovića.« Logar je v svojem nagovoru tudi povedal, da je SDS Ljubljana na Občino Ljubljana vložila predlog, da se ulica, kjer stoji ruska ambasada, preimenuje v Ukrajinsko ulico.

V letošnjem letu se spominjamo tudi 90. obletnice rojstva očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika. Vlada Republike Slovenije je obletnico rojstva obeležila z odkritjem doprsnega kipa dr. Jožeta Pučnika na Brdu pri Kranju. Spomin nanj smo počastili tudi v Hiši dr. Jožeta Pučnika na glavnem tajništvu, kjer smo pripravili slovesnost in razkrili nov doprsni kip, katerega avtor je mladi slovenski kipar Lan Seušek. Preden je Eva Irgl predala besedo evropskemu poslancu dr. Milanu Zveru je citirala besede Draga Jančarja: »Dr. Jože Pučnik, ki je bil ena najhujših žrtev povojnega časa, se kljub vsem pregonom ni plašil kljubovati, obdržal je pokončno držo in ostal zvest svojim osebno-moralnim in družbeno-demokratičnim principom. Nase je vzel usodo, da je živel v navskrižju z najbolj nevarno državno oblastjo, v celoti podrejeno komunistično-policijskemu monolitu. Zato je, in to ne samo v slovenskih razmerah, ena najmočnejših osebnosti, kar jih je v Vzhodni Evropi lomilo oklep najbolj zablodelega projekta v 20. stoletju.«

Dr. Milan Zver je v uvodu nagovora poudaril, da se moramo počutiti ponosne, ker smo imeli v naši politični družini človeka, kot je bil dr. Jože Pučnik in v nadaljevanju predstavil nekaj dejstev iz Pučnikovega življenja. Zver je povedal, da je Pučniku vera v svobodo že v mladosti prinesla sitnosti: »V krogu literarnih zanesenjakov so tajno izdali bilten Iskanja z družbeno kritičnimi prispevki. Oblasti so reagirale tako, da so mu preprečile opravljanje mature po rednem postopku. To je bilo jasno sporočilo, da so meje svobode, ki jih je postavljal komunistični sistem, bistveno bolj skope, kot si je to predstavljal nadobudni mladenič.« Prispevek Naša družbena stvarnost in naše iluzije, ki ga je dr. Jože Pučnik spisal za Revijo 57, je bil dovolj za pogrom in zapor. »Obsodili so ga na 9 let strogega zapora zaradi združevanja zoper ljudstvo in državo ter sovražne propagande,« ob tem doda dr. Zver in nadaljuje, da so ga komunistične oblasti po pogojnem izpustu nato ponovno zaprle, v samici je preživel dve leti. »Odhod v tujino je ostala zanj edina izbira, ko so mu tudi na Udbi pojasnili, da zanj v Sloveniji službe ne bo! Kot da se je zanj domovina spremenila v en sam zapor,« pojasni Zver in pove, da je Pučnika v liberalnih 80ih domovina Slovenija klicala domov: »Pučnik se je najprej priključil Socialdemokratski zvezi. Še prej je sodeloval z Novo revijo, izdal knjigo Kultura, družba in tehnologija, ki smo jo študenti poskušali razumeti. Leta 1989 je od Tomšiča prevzel stranko in soustanovil večstrankarsko gibanje Demos, ki ga je kot nesporna avtoriteta opozicije tudi vodil.« Ob koncu nagovora je evropski poslanec povedal, da je dr. Jože Pučnik pustil neizbrisen pečat v naši stranki in Sloveniji. Za konec se je vprašal kakšno sporočilo nam je pustil dr. Jože Pučnik in podal svoje mnenje, kakšni bi bili njegovi nasveti: »Bodite kritični, aktivni in odgovorni državljani, državljani, ki vedo, kaj početi s svojo svobodo, ki ni prišla sama od sebe.«

Sledil je vrhunec večera, govor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Uvodoma je povedal: »Danes ob 90. letnici njegovega rojstva obujamo spomin na očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika. Obenem proslavljamo 33 let obstoja, dela in boja Slovenske demokratske stranke. 33 let ljubezni do Slovenije. Slovenska demokratska stranka se je rodila iz trnja in cvetja Slovenske pomladi. Vseh 33 let je imela pred očmi zgodovinski stavek dr. Jožeta Pučnika: ZA SLOVENIJO GRE.« Nato je nadaljeval, da smo v težkih trenutkih prevzeli odgovornost vodenja vlade in interes Slovenije postali pred politični interes stranke: »Ko je postalo nevarno, so drugi vrgli puško v koruzo. Zato smo mi reševali življenja, zdravje in državo iz kaosa. Nagajali so nam na vsakem koraku. Grozili so nam celo s smrtjo. Kljub temu smo šli naprej. In zdržali do konca. Povezali smo različno misleče. Spopadli smo se s pandemijo. Napolnili smo prazna skladišča zaščitne opreme. Zgradili smo nove bolniške kapacitete. Sprejeli smo 10 proti koronskih paketov in pomagali vsem. V spopadu s posledicami epidemije, ko gre za gospodarske posledice, smo končali med zmagovalci.« Predsednik Slovenske demokratske stranke ob tem doda, da je vlada, kljub epidemiji, v dveh letih obiskala vse slovenske regije, dokončala in izgradila več tisoč razvojnih projektov in da so se v tem času občutno dvignile plače ter pokojnine. »Slovenijo smo v tem času na vrnili na evropski in svetovni zemljevid, vrnili smo ji samozavest, dostojanstvo in ponos. Dokazali smo, da Slovenija zmore več, da to niso prazne besede, ki jih govorijo politiki, in dokazali smo, da Slovenijo nosimo v srcu«, še pove Janez Janša.

Predsednik Slovenske demokratske stranke je v nadaljevanju predstavil dopolnjen program, ki smo ga v veliki meri uresničevali že v tem mandatu. Povedal je, da na prvo mesto postavljamo ljudi, zato bomo v naslednjem mandatu bistveno okrepili napore za izboljšanje demografske slike Slovenije in mladim, družinam ter otrokom namenili še večjo pozornost. »Nadaljevali bomo z zeleno okoljko politiko. Vzpostavili bomo realne pogoje za zeleno in digitalno preobrazbo s ciljem povečanja inovativnosti, okoljske nevtralnosti, produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva,« je dejal Janez Janša in nadaljeval: »Vzpostavili bomo realne pogoje za zeleno in digitalno preobrazbo s ciljem povečanja inovativnosti, okoljske nevtralnosti, produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva.« »Zagotovili bomo sodoben in gratis medkrajevni javni potniški promet, urejeno prometno infrastrukturo, veliko se je naredilo, vendar je veliko projektov začetih. Vzpostavili bomo stabilno in cenejšo oskrbo z električno energijo, prepolovili bomo stroške za prvo pridobitev vozniškega izpita,« predstavi še nekaj točk iz programa predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Celotno predstavitev točk dopolnjenega programa si lahko preberete TUKAJ

V nagovoru se je Janez Janša dotaknil tudi aktualnih političnih tem in dogajanja v Ukrajini: »V teh dneh in tednih se v Ukrajini odloča, kakšna bo naša soseščina in kakšna bo Evropa v celoti v prihodnje. Od razpleta je v znatni meri odvisno tudi, kaj se bo dogajalo na drugem koncu sveta, v Pacifiku. Veliko je tukaj na kocki. Žalostno je, da se tisti, ki imajo instrumente v rokah tega ne zavedajo.« »Zavedajte se, če pade Ukrajina, v Evropi miru ne bo.«

»SDS je v 33 letih postala velika družina. Ustvarili smo Prostor akcije in sožitja vseh generacij. SDS je danes veliko drevo z mnogimi krošnjami in močnimi koreninami. Po celi Sloveniji. Iz nekaj sto smo narasli na nekaj deset tisoč članic in članov in podpornikov. Zmagali smo kar na 10 državnozborskih, evropskih in lokalnih volitvah. Danes bi lahko celo prireditev govorili o rezultatih, ampak bomo govorili ob koncu o tem, kako vidimo Slovenijo v prihodnje. Teh 33 let je šele začetek. Ko bomo obhajali štirideseti rojstni dan SDS, bo minevalo tretje leto drugega polnega zaporednega mandata vlade pod našim vodstvom,« je še povedal predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša in nagovor ob 33. obletnici Slovenske demokratske stranke zaključil z besedami: »Čez 7 let, konec drugega polnega mandata vlade pod vodstvom Slovenske demokratske stranke, se bo naša lepa Slovenija prebila na prvo mesto kot najbolj zaželena destinacija na svetu po kvaliteti življenja. Ker si to zasluži. Ker to zmoremo. ZA SLOVENIJO GRE!«

Celoten nagovor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janša ob 33. obletnici SDS in 90. obletnici dr. Jožeta Pučnika si lahko preberete TUKAJ

Besedilo: SDS.si

P. s.

Galerija slik je iz preddverja Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani, kjer sem se fotografiral z nekaterimi udeleženci. 

Vojna in begunci

Pišem: Davorin Kopše

V prejšnji kolumni sem pisal o tem, da želi Putin obnoviti Sovjetsko zvezo. Morda je njegov namen celo obnovitev carske Rusije in njenega imperija ali nova tvorba v nekem drugem obsegu. Ko danes gledamo rusko invazijo in pokole v Ukrajini, to niti ni preveč pomembno. Dejstvo je, da se Putin v trenutnem obsegu vpliva ne počuti dobro in želi več. Vsi smo bolj ali manj enotni, da je podlaga za dogajanja nekje v preteklosti. Za danes vzemimo bližnjo preteklost, ko so se začele napetosti med rusko politiko ekspanzionizma in ukrajinsko pravico do obrambe ozemeljske celovitosti in miru.

(Novica STA) Minsk, 12. februarja 2015 – Dogovor za rešitev krize v Ukrajini, ki so ga dopoldne po maratonskih pogajanjih v Minsku dosegli voditelji Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije, temelji na sporazumu iz Minska, sklenjenem septembra lani, in obsega 13 točk. Med njimi je prva in najpomembnejša prekinitev ognja v regijah Doneck in Lugansk, poročajo tuje tiskovne agencije.

V tem sporazumu je med drugim določilo o razmejitveni frontni črti. Menim, da je to tisto določilo, ki je nesprejemljivo za Ukrajino, zaradi česar izsiljen dogovor ni bil parafiran. V skoraj 14 dneh ruske brutalne vojaške agresije na Ukrajino je cenjeni analitik Bogomir Ferfila večkrat ponovil, da bi morala Ukrajina sprejeti določila sporazuma iz Minska in nekatere zahteve Rusije. Ker jih ni, pravi Ferfila, je tudi sama sokriva za ruski napad. Marsikaj slišimo, ampak obtožiti napadeno državo, da je sama kriva, pa se mi zdi preveč. Sliši se podobno, kot da je posiljena ženska sama kriva, ker je pač tako ali drugače izzivala.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Putinu ne gre zaupati
Rusija je šla v tem času še naprej. Zahteva razorožitev Ukrajine in celo umik vsega jedrskega orožja iz Evrope, medtem pa bi oni ostali oboroženi. Se ni to že zgodilo? Spomnimo se umika jedrskega orožja iz Ukrajine, v zameno pa obljube o ukrajinski ozemeljski nedotakljivosti. In še več, Ukrajini je bila zagotovljena varnost, zdaj pa že ob zahtevi po zapori zračnega prostora vsi gledajo stran. In ja, Putin je zato, ker ni jedrska sila, napadel Ukrajino in nedvomno bi napadel tudi Evropo.

Po mnenju Ferfile zapora zračnega prostora, ki jo vse bolj prosi/zahteva predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski, ni realna. Pravi, da je bilo to mogoče v Iraku in v Siriji, v Ukrajini pa ne, ker je napadalec velika svetovna sila Rusija. Slišati je tudi sicer redka mnenja, da bi morali ruskim zahtevam ugoditi, saj naj bi to zagotovilo mir in stabilizacijo regije. Figo bi, vsaj kaj malega bi se že morali naučiti o Putinu. Ima namen obnoviti neke vrste imperij, zato se ne bo kar tako ustavil. Že dosedanja ravnanja to potrdijo. V tako veliko vojaško avanturo se ne spustiš, da bi potem popuščal. Pa še nor je!

Nato naj ne bi posredoval, ker je tako rekel ameriški predsednik Joe Biden. Res je rekel, ampak on ni Nato. Prej ali slej bo nekdo moral posredovati. Ukrajini nedvomno zelo pomaga podpora, dobava orožja in mnoge obveščevalne informacije, vendar je to za odločilni preobrat na bojišču za zdaj premalo. Sam sem že napovedal, da Rusija ne more zdržati dolge vojne, ker je ekonomsko prešibka, svetovne sankcije pa so jo presenetile, kar je že povzročilo močan padec standarda Rusov.

 Slabše gre ruski vojski v tej vojni, bolj je brutalna in še bolj bo. Uporablja vse več balističnih izstrelkov, ki padajo na naseljena naselja. V času velike izgube ekonomske moči in ob sprevidenju, da ne bo šlo, bi se lahko zgodila celo uporaba taktičnih jedrskih konic ali vsaj osiromašenega urana, kar bi bila katastrofa z dolgoročnimi posledicami za okolje. Da o posledicah za zdravje ljudi sploh ne govorimo. O tem imamo izkušnje iz edine uporabe jedrskega orožja doslej in jedrskih nesreč.
 

Mednarodna skupnost se bo morala vmešati
Prej ali slej se bo morala mednarodna skupnost vmešati v to vojno. Nato sprejema odločitve s konsenzom, zato je tam skoraj nemogoče sprejeti odločitev intervencije te zveze, ki je obrambna in ni namenjena ofenzivnemu delovanju. Posamezne članice Nata bi se lahko povezale v koalicijo, ki bi pomagala ukrajinski vojski predvsem v zraku, od koder jim preti največja nevarnost, ker imajo Rusi tam veliko premoč.

Tovrstne koalicije ne bi bile nič novega. Iraka namreč ni napadla zveza Nato, ampak prav koalicija, sestavljena iz članic zveze in nekaterih drugih. No, članice severnoatlantske povezave imajo v 5. členu svoje ustanovitvene pogodbe zapisano, da pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, v skladu z 51. členom Ustanovne listine ZN pa bi zveza Nato zveza priskočila na pomoč napadeni članici.

Ob vsem navedenem si Rusija najbrž le ne bi drznila napasti države ali držav, ki bi se morda vojaško neposredno vključile v pomoč Ukrajini. Na dlani je namreč, da Rusija vojaško ne more parirati tej veliki obrambno vojaški sili. Če pa vendarle, potem ta situacija v povezavi z rusko agresijo ničesar ne spremeni. Šli bodo do konca, še posebej, če se jim ne bo uprl nihče razen Ukrajine. Poraz brez obrambe je najsramotnejši poraz. Putin in njegova soldateska pač ne razumejo drugega kot silo.

Humanitarna katastrofa
Pred očmi se nam odvija drama z begunci, ki je največja tovrstna drama po drugi svetovni vojni v Evropi. Humanitarni koridorji za prehod beguncev iz vojnih območij vsekakor niso celovita rešitev. S tem bi se reševala življenja, eksodus pa ne. Poleg tega je ruska stran v pogajanjih pristala le na tovrstne koridorje, ki bi vodili v okupatorski državi Rusijo in Belorusijo. Le kdo si želi iz vojnega območja pobegniti k napadalcu? Višek sprenevedanja in vehementne nesramnosti Putina in njegovih oprod.

Morda se Putinova banda norčuje, ker ve, da postavlja nemogoče pogoje. Njim življenja ljudi itak nič ne pomenijo, kaj šele, če niso Rusi. Druga možnost pa je, da bi na svojih ozemljih vzpostavili velika begunska taborišča, kjer bi bilo nekaj milijonov lačnih ljudi. S tem bi morda prisilili zahod v dostavo humanitarne pomoči. Izključeno ni niti to, da bi zahtevali odpravo sankcij v celoti, da bi rešili begunce, ki so jih sami spravili v beg.

Nihče noče biti begunec
Še o razliki med begunci iz Ukrajine in migranti, ki so se in se še prebijajo iz Afganistana, Eritreje, Pakistana, Sirije, Iraka in drugih držav v Evropo. Iz Ukrajine te dni prihajajo žene borcev, ki se borijo za svojo državo, mame z otroki in ostareli. Vsi po vrsti so obupani, ker morajo zapustiti dom in se bojijo za usodo svojih mož, bratov in očetov. Prav tako vsi po vrsti zagotavljajo, da se bodo vrnili domov, ko bo Ukrajina osvobojena. Prihajajo na mejne prehode in se podredijo pravilom v postopkih.

Tisti drugi, ki sem jih navedel zgoraj, so drugačni. Nočem jih ločevati po barvi kože, veri ali kulturi, čeprav gre tudi za to. V Evropo prihajajo že najmanj sedem let. Ne prihajajo na mejne prehode, v očeh imajo agresivnost in zahteve po boljšem življenju. Cilj imajo ostati in bolj ali manj zastonj uživati sadove dela generacij Evropejcev, ki so polnili različne sklade in državne proračune. S seboj prinašajo razmere, ki jih zapuščajo, kar imamo pravico zavrniti.

Nesporno gre torej za razlike med enimi in drugimi, zato jih ni mogoče enako obravnavati, kar nekateri že zahtevajo oziroma očitajo. Tisti torej, ki niso begunci, to hočejo biti. Na drugi strani imamo resnične begunce, ki pa to nočejo biti. Vsaj pol sveta je padlo na glavo.

Rusko-kitajsko-beloruski pakt smrti in razdejanja

Piše: Davorin Kopše

V zgodovini poznamo mnoga osvajalska povezovanja, najbolj znan pa nam je trojni pakt iz bližnje preteklosti. To je bil politični sporazum iz septembra 1940 med Nemčijo, ki ga je podpisal Adolf Hitler, za takratno Kraljevino Italijo je bil podpisnik zunanji minister Galeazzo Ciano, v svojstvu imperija pa se je pridružila tudi Japonska. Za slednjega je pakt podpisal japonski veleposlanik Saburo Kurusu. Ob ruskem napadu na Ukrajino 24. februarja letos še ni jasno, kdo so podpisniki očitnega pakta med Rusijo, Kitajsko in pridruženo Belorusijo, nedvomno pa obstaja.

Rusija ni nikoli prebolela propada razpada “svoje” Sovjetske zveze, ki je temeljil na socialistično-komunističnem temelju in ruskem imperiju. Zanimivo je, da je k hitrejšemu razpadu Sovjetske zveze pripomogla ruska okupacija Afganistana (1979–1989), ki je Sovjetsko zvezo in Rusijo stala težke milijarde. Odkar je v Rusiji Putin na oblasti, se krepi ruska težnja po obnovi vzhodnoevropskega imperija, ki ga nikoli ne bi smelo biti. Ali bo po napadu na Ukrajino na temelju ekonomskega propada razpadla tudi Ruska federacija, bomo šele videli, prvi znaki pa že kažejo, da bo vojna Rusijo stala precejšnje denarce.

Kolumno prejšnjega tedna lahko preberete TUKAJ

Vladimir Putin je večkrat poudaril, da je bil razpad sovjetske zveze zgodovinska napaka. Prva realizacija večjih ozemeljskih apetitov se je zgodila l. 2014 s priključitvijo Krima Rusiji. Gre za ozemlje, ki po mednarodnem pravu pripada Ukrajini. Nadaljevanje smo gledali ob spremljanju dogajanja na vzhodu Ukrajine, kar je preraslo v vojno med tema dvema državama. V dveh ukrajinskih pokrajinah Lugansk in Doneck so se namreč pod močnim vplivom Rusije začele separatistične težnje in zahteve po priključitvi Rusiji.

V času priključitve Krima Rusiji l. 2014 Putin ni naletel na velik odpor Ukrajine in ostalega sveta. To je bilo tudi zaradi tega, ker so bile takratne varnostne sile Ukrajine v precej razsutem stanju, preostali svet pa je bil mnenja, da bo na tej točki Putin odnehal. Takrat je Ukrajina ugotovila, da je ogrožena in se je začela konsolidirati. Preoblikovala je vojsko in postopno uvedla standarde Nata. Od zahoda je dobila nekaj oborožitve, največ pa so naredili ameriški vojaški inštruktorji, ki so prevzeli breme preobrazbe vojske. Zato je Ukrajina te dni pričakala rusko vojsko v veliko boljši kondiciji, v času krize na njenem vzhodu pa se je krepila tudi domovinska zavest.

Meseci pred napadom
Mesece pred napadom na Ukrajino je Putin kazal vedno večjo nestrpnost. Sankcije proti Rusiji, ki so bile uvedene po nasilni zasedbi Krima in zaradi podpore ruskim separatistom na vzhodu Ukrajine, so slabile rusko gospodarstvo, v mednarodni politiki pa je izgubljal vpliv. Dodatno so ga začeli iz tujine gledati izpod obrvi, ko je po dvomljivi zmagi 2020 Aleksandra Lukašenka in močnim protestom stopil v bran temu diktatorju.


Danes nekateri komentatorji obsojajo zahodno politiko in diplomacijo zaradi domnevno pristranskega odnosa do Putina. Trdijo, da so mu odrekali pomen, kar je privedlo do vojaške agresije na Ukrajino. Resnica je drugačna. Putin se je odločil za agresijo, ker je podcenjeval preostali svet. Izkazalo se je, da je povsem narobe ocenil tako stanje v Ukrajini kot morebitno reakcijo sveta, ki se je tokrat enotno in odločno postavil na stran napadene države.

Putin je februarja letos začel s 400 vojaki izvajati vojaške vaje na ukrajinski meji. Število vojakov je hitro naraščalo in šlo kmalu v tisoče. Po nekaj dneh se je vključila še Belorusija in na svoje ozemlje spustila okrog 20 tisoč ruskih vojakov, kjer so skupaj nadaljevali aktivnosti. Tik pred napadom na Ukrajino je bilo na mejnih območjih že več kot 100 tisoč ruskih vojakov. Vojaškemu opazovalcu je bilo jasno, da se pripravlja nekaj velikega, pred tem pa so svarile tudi nekatere obveščevalne službe.

Vseeno je prevladovalo stališče, da Rusija ne bo napadla, kar je lažnivo zagotavljal tudi sam Putin. Večina je tem trditvam verjela, čeprav so bile ruske vojaške enote popolnoma bojno pripravljene v Črnem morju, na Krimu na meji s separatističnima območjema in v Belorusiji. Tudi tisti, ki so na koncu verjeli, da bo Rusija napadla, so predvidevali, da bo vkorakala zgolj v predhodno priznani separatistični ukrajinski »republiki« Lugansk in Doneck.

Spregledano je bilo dejstvo, da so ruske enote razporejene na veliko širšem območju. Morali bi predvidevati tudi uporabo ruskih enot, ki so bile v Belorusiji. Prav te enote so bile uporabljene za vojni pohod proti Kijevu. Če Putin ne bi nameraval Kijeva, svojih enot v Belorusiji ne bi potreboval.

Kaj kaže na novi tretji pakt
Po brutalni agresiji na Ukrajino se je sešel Varnostni svet Združenih narodov, kjer je bila predlagana deklaracija o obsodbi napada. Da bo Rusija vložila veto, je bilo pričakovano, pri glasovanju pa se je vzdržala Kitajska. Putin je že ves čas sankcij primoran gospodarsko sodelovati s Kitajci, vendar imajo od tega največ koristi predvsem slednji. V ruskem gospodarstvu imajo Kitajci vse večji vpliv, to pa poleg gospodarstva stiska za vrat tudi rusko politiko.

Kitajska ima velike globalne interese. Pri njihovem uveljavljanju ji na poti najbolj stojita Evropa in Združene države Amerike. Prav zaradi tega ji je svetovna kriza, v katero so vpleteni njeni največji tekmici, v strateškem interesu. V vseh teh in še nekaterih drugih kombinacijah v povezavi s kitajskimi interesi na Tajvanu je utemeljena trditev, da je Rusija napadla Ukrajino s privolitvijo Kitajske. Morda celo z dogovorom, zato je bil Putin tako samozavesten ob vkorakanju njegovih čet v sosednjo državo.

Tretja članica novega pakta je Belorusija. Ta je pridružena članica evrazijskega zavezništva, ki je dala na razpolago svoje ozemlje za napad na sosednjo suvereno in demokratično državo. Na koncu najbolj skrbi nedavni referendum v Belorusiji, kjer je bil izglasovan nov status države. Ta naj se na podlagi domnevne volje volivcev spremeni v jedrsko silo. Referendumska sprememba ustave je določila, da dovoljuje prisotnost ruske vojske na svojem ozemlju.

Prisotnost ruske vojske na ozemlju Belorusije pomeni to, da lahko na tem območju Rusija namešča svoje jedrske vojaške zmogljivosti. Že to dejstvo spreminja razmerja vojaških sil na evropskih tleh, če pride do realizacije, pa bo stvar situacijo dodatno postavila na nove obrambne temelje Evrope.

V vsej zgodbi je opogumljajoče dejstvo, da so se evropske in tudi svetovne države končno zbudile. Enotno so obsodile in odobrile sankcije proti Rusiji, kar bo pomagalo pri hitrejšemu umiku ruske vojske iz Ukrajine. Zelo spodbudno je dejstvo, da so praktično vse države privolile v povišanje vojaškega proračuna. Po pacifističnih držah je to morda največji miselni preskok, saj brez ravnotežja sil ni miru. Na podlagi vseh navedenih spoznanj so tudi najbolj zadržane države odobrile pomoč Ukrajini v orožju.

Na koncu lahko ugotovimo, da Putin ni neumen, je pa nor. Ker je nor, je treba to upoštevati in se ne zanašati na to, da nor človek ne bo uporabil uničujočega orožja. Če bo ocenil, da je v izgubljenem položaju, lahko stegne roko celo po tako imenovanem rdečem gumbu. Da tega ne bi storil, menim, da je treba ukrepati preventivno. Dejstvo je, da bo z njim prej ali slej obračunal ruski narod, obstaja pa resna bojazen, da bodo narod prehiteli dogodki in sam Putin. Preventivno pomeni nevtralizacija nevarnega norca iz Kremlja. Namig; pametno orožje ali kaj podobnega.

Podpora Ukrajini in pričakovanje

V času ruske agresije na Ukrajino in poskus okupacije sem trdno na strani Ukrajine in njenega prebivalstva, ki je enotno in močno v obrambi svoje domovine. 

Ruska vojska je naletela na nepričakovan splošni odpor Ukrajincev. Zgodilo se jim je podobno kot se je zgodilo JLA v Sloveniji, ko je poskusila enako pokoriti Slovenijo. Pričakujem podoben konec in umik osramočene ruske vojske nazaj v Rusijo. 

Slava Ukrajini! 

Davorin #StandWithUkraine 

Levičarščina

Piše: Davorin Kopše

Levičarščina je posebne vrste politični jezik. O njej ne obstajajo slovarji in ni jezikoslovca, ki bi se ukvarjal z njo. Gre za neskončno nakladanje o prelepi prihodnosti, ki prepoveduje pogled v preteklost, kjer bi lahko videli posledice njihovih govoranc in dejanj. Dejanja, ki sledijo obljubam v levičarščini, so opustošenje v gospodarstvu, sociali, zdravstvu, šolstvu, sodstvu, okoljevarstvu in na drugih področjih državnih podsistemov.

Neka pesem pravi, da sta na koncu dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Točno, levičarji vedno znova izberejo pot, ki je ni. Človek je v osnovi razmišljujoče bitje, zato ima vse možnosti, da izbere obstoječe in prav. Žal lahko um tudi zatava levo in izbira rešitve, ki to niso. Dolga doba miru, razvoja in vsestranskih možnosti pa tudi potuhe nas je pripeljala do lagodnega življenja. Vse to omogoča iskanje nečesa novega. Na vseh področjih. Ni pomembno, kako slabo je novo, pomembno je, da je in da se bo s tem nekdo proslavil. Natanko to potrebujejo novodobni levičarji.

Preberite tudi kolumno prejšnjega tedna: TUKAJ

Oblikovali bi socializem s človeškim obrazom
To se tako lepo sliši, da bi kar naslov posvojil. Ampak pod naslovom je vedno še vsebina. Socializem se je v vseh obdobjih njegovega pojavljanja izkazal za navadno blefiranje levičarskih sanjačev. Tem je edini cilj živeti na tuj račun. Dobesedno trobezljajo, iz njihovih trobent pa prihajajo nove in nove obljube o več socialnih ugodnostih in delavskih pravicah. Vedno se jim vse poruši, ker zmanjka denarja, tujega denarja. Vedno znova se namreč zatekajo k zatiranju kapitalizma in podjetništva, kjer se “dela” denar.

Socializem zato nima in nikoli ne bo imel človeškega obraza. Socializem je pojav, v katerem je vse od vseh, čeprav ni nihče lastnik. Ker je tako, nihče za nič ne skrbi in ni za nič odgovoren. Tako se obnašajo tudi slovenski novodobni socialisti, ki so se poenotili znotraj KUL, zunanje zaveznike pa so poiskali v svojih nevladnih organizacijah. Ti jim kar na ulici nizajo kozje molitvice, mehkužci brez strukture pa prikimavajo. Takih predstavnikov in članov vlade si preprosto ni mogoče želeti.

Nova stara koalicija (Foto: Zajetje zaslona)
Vsak Slovenec dvajset tisoč evrov kredita
Vse države tega sveta, ki imajo kolikor toliko zaupanja kapitala, so zadolžene. Stopnja zadolžitve se meri v odstotnem deležu bruto družbenega proizvoda. V času aktualne vlade je ta delež občutno padel. Država je v tem času reprogramirala nekatere dolgove. Ugotovimo lahko, da je država nominalno nekaj bolj zadolžena, kot je bila pred nekaj leti, kar pa ne drži v deležu BDP. Ta namreč raste bolj kot kadarkoli. Ker se Slovenija pod to vlado pametno zadolžuje (negativna obrestna mera), so anuitete odplačevanja dolga kljub nominalnem povišanju nižje.

V levičarščini se zadolženost države deli na število prebivalcev. Na ta način oni dobijo stopnjo zadolženosti na prebivalca. Gre za čisto politikantstvo, ki nima osnove. Če vseeno pogojno pristanemo na tovrstno predstavitev stopnje zadolženosti, imajo največji problem prav tisti, ki zadolženost računajo na ta zgrešen način.

Gre namreč za to, da je bila večina zadolžitve dosežena v času levih vlad. In to v času kriz, ko smo te kredite najteže vračali. Zelo pomembno je tudi za kaj porabiš najete kredite. Leve vlade so navajene kredite vlagati v svoje prebavne trakte (preprosto povedano jih hedonistično požrejo), desne pa investirajo in vlagajo v razvoj. Stara modrost ekonomije je, da je kredit upravičen, če sredstva vlagamo v dejavnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost.

Če torej pogojno govorimo o 20 tisoč evrski zadolženosti vsakega prebivalca Slovenije, je treba povedati še, da smo si najmanj 15 tisoč teh evrov sposodili ravno v času levih vlad. Morda bi bilo s stališča levičarjev o tem vendarle modro molčati. No ja, modrost ni lastnost levičarjev.

Naj mi kar crkne krava, samo da sosedu dve
Z novelo zakona o dohodnini se spreminja dohodninska lestvica, kar povzroča, višje neto plače. Ljudje različno zaslužimo in plačujemo različne akontacije dohodnine. Na podlagi tega je logično, da bi se s spremembo zakona v različnih kategorijah ljudem različno povečale neto plače. Še ena stvar v nizu, ki jo vsi razumejo, razen levičarjev. Ti si že od prve levičarske ideje prizadevajo za plačno uravnilovko, ker je dokazano protirazvojno.

Luka Mesec in Tanja Fajon sta v pretekli oddaji Tarča zavrnila podporo noveli zakona, ki zvišuje neto plače. Sta proti temu, da bi ob enakem izdatku delodajalca vsak zaposleni prejel višje izplačilo na svoj račun. Nasprotovala sta temu, da bi tisti, ki zaslužijo več, tudi prejeli več. Da ne bi bilo tako, sta v paketu proti temu, da bi se izplačila povečala tistim z nižjimi prejemki. Ob trditvi, da se zavzemajo za revščino, se v praksi zavzemajo za revščino.

Foto: zaslonski posnetek RTVS
Levičarščina je res čuden jezik. V njej se da povedati celo to, da je zniževanje davka na oddajanje stanovanj nekaj slabega. Lastniki stanovanj, ki jih oddajajo, naj bi bili neki izkoriščevalci, ki odirajo najemojemalce. Ob navideznem zavzemanju za reševanje stanovanjskih vprašanj seveda ne povedo, da ta čas prav najemodajalci stanovanj rešujejo prenekatera stanovanjska vprašanja.

Cene najemnin se v tržnem okolju seveda oblikujejo na trgu. Te so poleg povezave s ponudbo in povpraševanjem povezane tudi z davčno politiko. Na trgu je namreč nekaj povsem običajnega, da poskuša ponudnik prevaliti čim več stroškov na končnega odjemalca. V našem primeru je to tisti, ki najema stanovanje. Z znižanjem davkov bo prav ta profitiral, ker mu bo pač najemodajalec zaračunal nižki davek. Levičarska matematika in ekonomija te logike ne vsebujeta.

V levičarščini o kulturi
Med sprejemanje Nacionalnega programa o kulturi v DZ smo poslušali nastopaštvo levičarjev, ki niso pozabili povedati, da bodo po volitvah spremenili tudi odnos do kulture. Ta naj bi bila med drugim na napačni poti, ker so na državni proslavi nastopili popularni Čuki. Niso povedali direktno, ampak oni bi podprli ulične predstave, kjer se imitira kri politikov, kjer se riše in piše po fasadi Ministrstva za kulturo ipd. Ob tem sem zaslutil, da bi oni morda MK preselili kar na Metelkovo 6. Seveda pa bi morali najprej zmagati, kar se nedvomno ne bo zgodilo.

Primož Siter iz Levice je pojamral, kako slabo baje gre vrhunskim umetnikom, ker niso več financirani, kot so bili v času levih vlad. Menda jim celo dostavljajo pakete s hrano. Žal mi jih je, če je res. Ampak, ali so to vrhunski umetniki, če ne morejo preživeti, ali gre morda za vrhunsko sprenevedanje. Konkretnega namreč nismo nič slišali. Niti enega primera. Seveda, lahko bi ga analizirali in prišli do resnice, ki tam levo od sredine ni zaželena.

Primož Siter (Foto: Nova24TV)
Vse bodo spremenili, ko bodo zmagali na volitvah, so ponovno zagrozili. Bi z njihovim vladanjem na naslednjih državnih proslavah ponovno poslušali Zdravljico v arabščini, kot se je to že zgodilo? Najbrž, prepričan pa sem, da zmorejo še veliko več slabega, pohujšljivega, zlobnega, rušilnega … skratka protislovenskega. V nacionalnem programu je lahko le interes nacije, ali kako? Čigava je ta država, kdo plačuje davke in polni proračun ter različne sklade? Kdo bo zmagal na naslednjih volitvah? Vprašanja so ob znani rasti podpore vladi in Slovenski demokratski stranki seveda zgolj retorična.

Zdrava nacija postavlja sebe na prvo mesto (Bog je najprej sebi brado ustvaril), šele potem so na vrsti drugi. Če smo zase, nismo nujno proti drugim. Če smo najprej za druge, smo nujno proti sebi.

Predstavitev (video)

Sem Davorin Kopše, kandidat Slovenske demokratske stranke za poslanca v Državnem zboru. Rodil sem se leta 1963 na Ptuju materi gospodinji in očetu delavcu. Po osnovni šoli sem se preselil v Ljubljano in živim v Šiški. Sem ponosni oče dveh odraslih hčera, kar mi daje poseben smisel za vse, kar počnem. 

Po srednji šoli sem najprej diplomiral iz organizacije upravnega dela, nato pa še iz menedžmenta. Moja poklicna pot je šla skozi delo v Policiji in Slovenski vojski. Po prometni nesreči z motorjem pred enajstimi leti sem postal invalid, zato nisem več mogel opravljati zahtevnega poklica vojaškega častnika in sem se upokojil. Kljub temu, da sem prisiljen uporabljati invalidski voziček, sem ostal aktiven državljan. Med drugim sem se našel v političnem delovanju, kjer se kot pripadnik vojske zaradi ustavnega določila prej nisem smel udejstvovati.

Leta 2019 sem kandidiral za evropskega poslanca na skupni listi Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke. S to bogato izkušnjo se podajam v novo kampanjo, za katero sam verjamem, da bo uspešna in bom lahko uveljavljal svoja in strankina politična stališča v korist Slovenije in njenih prebivalcev neposredno v Državnem zboru. Po njih sem že dolgo prepoznaven v javnosti kot kolumnist na portalu www.Nova24TV.si (poobjave na tej moji spletni strani) in kot dokaj spreten uporabnik socialnih omrežij.

V prostem času torej pišem kolumne in sem prisoten predvsem na Twitterju in Facebooku pa tudi na Instagramu, kar pa ni vse. Udeležujem se pomembnih dogodkov po Sloveniji, ki obeležujejo slovenske osamosvojitvene procese in drugo, sem aktiven v stranki in sem član Sveta za elektronske komunikacije Republike Slovenije Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) ter Sveta za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO).

Moja odločna neposrednost v okviru dostojne komunikacije je zagotovilo, da bom v primeru izvolitve najbolje zastopal svoje volivce in interese Slovenije. Če bom izvoljen, si bom tudi v mandatu prizadeval za ohranjanje stika z življenjem in delom prebivalstva. Na ta način bom lahko realne probleme najbolje upošteval pri iskanju ustreznih zakonodajnih rešitev, čemur je Državni zbor tudi namenjen.

Povezave na socialna omrežja: 

Twitter: https://twitter.com/DKopse 

Facebook: https://www.facebook.com/kopse/ 

Instagram: https://www.instagram.com/dkopse/ 

Enotni smo močni in najboljši,

Davorin Kopše

Bobnanje

Piše: Davorin Kopše 

Tatjana Bobnar je v uvodnem nagovoru povedala, da je prinesla v DZ glas vseh tistih, ki so zadnji dve leti v policiji šikanirani. Bobnarjeva trdi, da je bila policija v njenem času uspešnejša in je imela večjo podporo javnosti. Seveda je pozabila povedati, da je v njenem času policija delala v levičarski slogi in se o notranjih problemih sploh ni razpravljalo.

Policijski okostnjaki so začeli padati iz omar v zadnjih dveh letih, ker so se v policiji začele dogajati pomembne pozitivne spremembe. Narejene so bile analize, kako je policija delovala v preteklosti in zakaj so ostajali pomembni primeri na dnu predalov. Eden eklatantnih primerov je milijardno pranje iranskega denarja v Novi ljubljanski banki za potrebe terorizma. Drug tak primer je bančna luknja, kjer je dokaze o odgovornosti in kaznivih dejanjih ugotovila Logarjeva preiskovalna komisija.

Da se je pa policija intenzivno ukvarjala s spremljanjem drugače mislečih politikov, imamo dokaze. Primer so številni seznami vpogledov v evidence takrat opozicijskih poslancev in drugih (npr. Jožef Horvat, NSi). No, takrat je policija tudi redno poročala ministru Boštjanu Poklukarju o operativnih aktivnostih vključno z osebnimi podatki, do katerih minister ni upravičen. Ob nastopu funkcije ministra Hojsa je bil ta način dela policije ukinjen. Do podatkov je upravičen le tisti, ki jih potrebuje v zvezi z opravljanjem svojega dela.

Ključni odgovorni za nezakonita in dvom vzbujajoča dejanja v policiji so bili postopoma zamenjani. Kar naenkrat leva politika nima več odprtega dostopa do dogajanja v policiji, zato so to poimenovali šikaniranje. Kar naenkrat je postal problem, ker so bili njim politično lojalni prerazporejeni na delovna mesta, ki so sicer še vedno pomembna in primerna glede na njihovo usposobljenost, nimajo pa več dostopa do operativnih evidenc policije. Tudi o tem je Bobnarjeva pojamrala pred Medvedovim dobrohotnim nasmeškom.

Ko vse to pronica v javnost, je povsem normalno, da je zaupanje v policijo padlo. Drugi razlogi so tudi v tem, da tako Tatjana Bobnar kot tudi drugi njeni levi somišljeniki delajo vse za to, da bi prikazali delo policije kot slabo, ker oni niso več glavni. Nenehno zagovarjanje sindikalistov, ki se želijo politično vmešavati v delo policije, ne pripomore k zaupanju v delo policije. In Bobnarjeva je na komisiji še enkrat storila prav to.

Celo ponovila je laž, da je minister Hojs zmerjal policiste z lenuhi in mevžami. Na ta način je stopila v bran tistih nekaj policistom, ki v zavetju sindikata ves čas mečejo polena pod noge, nočejo pa operativno delati v okviru izvajanja policijskih nalog. To so evidentno lenuhi, ki si glede na ne/delo prilaščajo nepripadajoč status. Seveda se ob tem niso pripravljeni odreči dodatkom, ki pritičejo pooblaščenim uradnim osebam – policistom.

Govori se in govorice se ponavlja se pred komisijo
Bobnarjeva se je na Medvedovem ramenu zjokala še o govoricah. Po besedah bivše generalne direktorice policije naj bi se govorilo (govori o govoricah), da nek poseben sodelavec preiskuje njeno preteklo delo z namenom ugotavljanja morebitnih napak in nezakonitosti. Poleg tega, da je infantilno na preiskovalki govoriti o govoricah, je tudi smešno oporekati pregledu tvojega preteklega dela, če meniš, da je vse v redu. Za nameček je o domnevah in govoricah obvestila še posebno skupino tožilcev. Ljubi Bog.

Zastopnica Antolovića in Gantarja
Priča pred preiskovalno komisijo je izpovedala, kako težko je nekdaj zaposlenemu na oddelku gospodarske kriminalitete Davidu Antoloviću, ker je bil odstranjen s položaja. Povedala je, da omenjeni trpi zaradi omenjanja v tvitih in ker je bila zoper njega na tožilstvo poslana kazenska ovadba z naznanitvijo nevestnega dela v službi, ki je bila prej kot v enem mesecu zavržena. Če kdo trpi, je to poslušalec Bobnarjeve, ki ni Medved.

Poslušalec trpi, ko bivša direktorica policije pred preiskovalno komisijo DZ poudarja, kako strahoten pritisk na delo policije je globa nekega bivšega politika Pavla Gantarja, ker je javno oznanil, da je policija tolpa, ki po Ljubljani spušča solzivec. Na komisiji seveda ne povedo natančno, kaj je ta gospod napisal. Povedo le, da je bil oglobljen, ker je kritiziral delo policije. Zaslišanje je tudi v nadaljevanju potekalo v znamenju političnih interesov levičarjev pred volitvami in jokcanju hlapčkov te politike.

Bobnarjeva ne pozna zakona o javnih zbiranjih
Seveda niso mogli mimo ravnanja policije ob nasilnih protestih v Ljubljani, kjer je policija uporabila vodni curek, solzivec in druga prisilna sredstva. Bivša direktorica policije Tatjana Bobnar je zagotovila, da bi policija ravnala drugače, če bi bila ona še vedno direktorica. Bobnarjeva je povedala, da bi morala policija po zakonu o delu in nalogah policije prenehati z aktivnostmi, ko prenehajo kršitve.

Res tako piše v zakonu, zajec pa je v nekem drugem grmu. Policija je ugotovila, da je prišlo na protestih do množičnega kršenja javnega reda in miru ter do blokad javnega cestnega prometa. Po zakonu o javnih zbiranjih je v takih primerih dolžna pozvati k prenehanju kršitev. To je tudi storila. Ker protestniki niso prenehali s kršitvami, je policija skladno z zakonom razpustila shod in pozvala udeležence, naj zapustijo prizorišče. To je zakonit ukaz policije, ki ga morajo vsi navzoči brez ugovarjanja upoštevati. Tudi tisti, ki niso metali kock.

Ker navzoči niso upoštevali zakonitega ukaza policije, je ta še naprej uporabljala prisilna sredstva,  potrebna za izvršitev ukaza. Kršitev torej ni prenehala s prenehanjem metanja granitnih kock, ampak se je nadaljevala, ker udeleženci protesta niso upoštevali zakonitega ukaza. Očitek je bil tudi, da je policija uporabila solzivec na mestih, kjer ni bilo ljudi. No, včasih je treba narediti tudi to, če obstaja nevarnost, da se bodo nasilni protestniki po umiku vrnili. Kolikor je znanega, so bili ves čas razjarjeni in blizu.

Udbaš na preiskovalki
Že dan prej, ko je bil pred isto komisijo zaslišan minister za notranje zadeve Aleš Hojs, je bil tam prisoten tudi bivši delavec Udbe Jakob Demšar. Minister ni želel pričati pred udbašem, zato je vprašal, ali je bil Demšar res sodelavec Udbe. Predsednik preiskovalke Rudi Medved ni dovolil odgovora, češ da se to zaslišanega ne tiče. Ob tem je pojasnil, da je Jakob Demšar strokovni sodelavec komisije.

Tudi na dan zaslišanja Tatjane Bobnar je bil ta gospod prisoten, kar je neobičajno. Vse priče pričajo pred preiskovalno komisijo in ne pred strokovnimi sodelavci, zato ti med zaslišanjem v dvorani nimajo kaj iskati. Gre za zlorabo in pritisk na pričo, ki dobi s tem občutek, da se mora v DZ izrekati pred nekimi neznanci, ki niso poslanci ali člani preiskovalne komisije, so pa vsaj v nekaterih primerih obrazi bivše politične policije. Na ta način se človeku zazdi, da se zgodovina vsaj v nekaterih segmentih ponavlja. Precej dela nas še čaka.

V Šiški predstavitev knjige Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države

Nocoj smo imeli v Šiški predstavitev knjige Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države. Dogodek je organizirala in vodila @mojcaskrinjar.
Dogodek je bil ob spoštovanju #PCT zelo dobro obiskan in s prenosom v živo preko socialnih omrežij. Širimo sporočilo te knjige.

Upam, da javnost vidi zlorabo preiskovalne komisije, ki s političnimi pritiski zapleta razmere v policiji.

Padec zaupanja v policijo je posledica razkritij iz preteklosti, ko je šlo vodstvo policije z roko v roki s politiko. Zamnjani so skupaj odločali koga preganjati in koga ne.

Vsi za enega (Goloba), vsak za sebe (KUL)

Poznamo tisto krilatico vsi za enega, eden za vse. Ampak slovenska opozicija obrne vse na glavo. Tudi ta čas jim zelo dobro uspeva. Lahko bi tudi rekli vsi proti enemu (Golobu), vsak proti vsem (v KUL). V vrstah opozicije namreč nič ne štima, temu pa se vse bolj uspešno pridružuje Golobovo Gibanje Svoboda, kot ga je neposrečeno imenoval. Posrečeno je le v primeru, če ima v mislih svobodo, kot so nam jo zagotovili s t. i. zmago v 2. svetovni vojni, kjer se je iz ilegale in zle opozicije osvobodila zgolj Komunistična partija.

Po volitvah leta 2018 so poraženci volitev iz odpadlih drobcev sestavili vlado, ki ni bila operativna. Koalicijska stranka LMŠ, ki je bila nosilka vlade s predsednikom Marjanom Šarcem, je na volitvah zbrala manj kot polovico glasov zmagovalne SDS. Kdor je takrat rekel, da iz tega testa ne bo kruha, je imel še kako prav. Gledali smo nastope predsednika vlade, ki niso imeli vsebine, če pa je vsebina le bila, pa je bila kuharska ali lovska. Saj se vsi spomnimo tistih izjav o prehlajenih krofih in zajcu v gozdu ob prižganem žaru. Ko smo pričakovali vrhunec njegovega političnega potenciala ob nastopu v Evropskem parlamentu, pa je Šarec sporočil, da tam ne bo nastopil. Tega si ob vsej svoji nesposobnosti vendarle ni drznil. 

Našim krajem se je že decembra 2019 začela bližati epidemija uničujočega virusa, ki je kasneje prekrila ves svet. Za čudežnega Marjana, ki je bil po pripovedovanjih v evropskih institucijah hitrega koraka, da ne bi bil ogovorjen, je bilo to preveč. Nastale razmere so ga ob nekompatibilnih koalicijskih partnerjih začele stiskati za vrat. Ker mu je zmanjkovalo zraka, je konec januarja 2020 nepreklicno odstopil.

Zaradi konstituiranja nove vlade ni prišlo do predčasnih volitev, kot je pričakoval Šarec. Zaradi tega so se sprti v propadli vladni koaliciji združili v opozicijsko koalicijo. Poraženi in ranjeni od medsebojnih ran so začeli razglašati svojo enotnost in začeli pozivati k takojšnjim volitvam, čeprav sta DZ in vlada učinkovito delovala. Želeli so postaviti nazaj nedelujočo vlado z istimi komponentami. S sprtimi ekipami, brez vsebine in brez organizacije.

Enotni v izključevanju
Torej smo bili priča skoraj dvoletnemu ponavljanju zahtev KUL po predčasnih volitvah. Pri tem niso bili uspešni niti v parlamentu, niti pri interpelacijah, ne na ulicah, ali z medijskimi pritiski. Glede na nepremostljive razlike v karakterjih in tudi zaradi različnih programov niti njihovo medsebojno sodelovanje tudi v prihodnje ni mogoče. Ostane jim zgolj ponavljanje večne mantre, da jim je ednini cilj zmaga na volitvah in prevzem oblasti.

Foto: STA

KUL je ves ta čas gradila le na sovraštvu do Janeza Janše in permanentno poskušala škodovati vladi. Neprestano nasprotovanje vsemu na vseh nivojih brez lastnih idej kako bi določene stvari sami reševali. Poslušali smo prazne floskule, kako bi oni “drugače” in z ustrezno komunikacijo. Glasovanja proti paketom ukrepov, ki so omogočili mnoge pozitivne trende ter prizadevanja, da sredstva pomoči ne bi prišla do ljudi, so jih povsem razgalila.

 

Izkazalo se je, da populistične akcije ob pomoči nekaterih NVO ne pomagajo. Njihovemu razpoloženju ne koristijo niti ponarejeni rezultati javnomnenjskih raziskav. Dobro namreč poznajo pravo razpoloženje med ljudmi. To jim ni naklonjeno. Vse to že povzroča dilemo med podporniki levih političnih opcij ali iti na volitve in voliti za stranke, ki so trenutno na oblasti, ali sploh ne iti na volitve. Tistih, ki bi v tem trenutku volili člane KUL, je vse manj, saj so se prevečkrat osramotili ali izkazali kot nasprotniki interesov ljudi.

Po vsej tej prazni politiki izključevanja se je tik pred volitvami pojavila še ena interno leva opcija proti Janezu Janši in uspešni slovenski vladi. Najprej so iz ozadja izstrelili Roberta Goloba, ta pa je z nakupom že obstoječe nevidne stranke, ki jo je preoblikoval v Gibanje Svoboda. Golobov prvi gib k svobodi je bil dvignjen kazalec in napoved, da bo izgnal vse fašiste. Namišljene, seveda. To se sklada s famo, da je vse, kar je proti njim, fašizem. Še več, fašizem je celo vse tisto, kar ni z njimi. Povejmo direktno. Gre za mišljenje, da je treba politične nasprotnike in drugače misleče tako ali drugače odstraniti.

Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana. Razglasitev Delove osebnosti leta 2012, ki je po mnenju Delovih bralcev najbolj zaznamovala preteklo leto. Nominiranec Robert Golob. Foto: Nebojša Tejić/STA Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana. Razglasitev Delove osebnosti leta 2012, ki je po mnenju Delovih bralcev najbolj zaznamovala preteklo leto. Nominiranec Robert Golob. Foto: Nebojša Tejić/STA

No, mantro o fašizmu in radikalne poskuse rušenja uspešne vlade so Kulci ponavljali dve leti, potem pa se je pojavil Robert Golob, ki je to izjavil le enkrat in takoj prevzel primat levici. To se je lahko zgodilo le zato, ker je ta steber tako krhek in votel. Golob s svojim gibanjem tudi po lastnih izjavah nima programa in ne kadra, da bi se lahko pogovarjal o vsebinskih zadevah. Po sestanku s Kulci so vsi ponavljali le, da so se dogovorili za dialog.

Že znotraj same KUL opozicije ni zaznati navdušenja enega nad drugim, nazadnje pa so jim strici iz globoke države in z vzporednimi mehanizmi vsilili še Goloba. Tako so postali eden drugemu sovražna konkurenca v izražanju sovraštva do vlade in vladajoče koalicije. Enotnost v izključevanju se torej krepko zajeda v njihovo notranjo enotnost in povzroča kanibalizem. Ljudožerci pozivajo k veganstvu in pozabljajo, da so na meniju tudi užitne jedi.

Ukazi so jasni in jih je treba izvrševati
Golob je torej s svojim gibanjem prevzel vodilno vlogo. Vse je odvisno od tega kako mu bo šlo. Če bo dovolj uspešen, članov KUL Šarčeve LMŠ in Bratuškove SAB ne potrebuje. Tema dvema bivšima ljubljenčkoma stricev bo ostala samo pridružitev golobovcem ali propad. Levica in SD sta po vseh ocenah dovolj močna, da obstaneta, se jima pa že približujejo novi temni oblaki. Ustavno sodišče bo razsojalo o ustavnosti njunega obstoja in delovanja. Eni in drugi se nočejo distancirati od totalitarnega komunizma eni pa bi izvedli novo razlastninjenje.  Obravnava bo morda še pred volitvami. Javno.

 

Izključevalci
Kakorkoli, ukazi so izdani in jih je treba brezpogojno spoštovati. Dosedanji KUL izključevalci bodo morali vključiti novega igralca in si z njim deliti že tako majhen kolač. Razklana KUL mora podpirati Golobovo Gibanje Svoboda, temu gibanju pa ni treba podpirati njih. Vsem je edino, da so brez vsebine, zato ne morejo tekmovati z najboljšimi, ki so trenutno na oblasti. Tekmujejo lahko le v radikalnosti, v tem pa imajo tekmece le med seboj. Vsi za enega pomeni torej, da morajo vsi podpreti Goloba, vsak za sebe pa pomeni, da se bo vsak sam boril proti vsem ostalim. Živčnost in potrtost ima svoje ozadje in v takih razmerah se ni lahko boriti za obstoj. To vsekakor niso kombinacije, ki bi šle na roko levemu političnemu polu. Ta čas gre za nov prelom v Sloveniji po osamosvojitvi. Takrat je bila opravljena večina dela, po nekaj več kot tridesetih letih pa imamo priložnost dokončati tranzicijo ali vsaj preiti v sklepno fazo.
 

Pravo večstrankarsko demokratično Slovenijo lahko pričakujemo po prečiščenju znotraj levice same. Čas, v katerem jim je oblast pripadala, se neizogibno izteka. Prisiljeni bodo v konsolidacijo in izbiro smeri, ki bo sodobna in bo ustrezna demokratična protiutež že ustrezno formirani desnici. Na teh volitvah tega sigurno še ne bo. Močan poraz zadnje bitke Kučanovih klanov bi postavil dobre osnove za dokončno oblikovanje demokracije na slovenskem, ki je značilna za najrazvitejši svet.

Foto: STA<br> Foto: STA

Po pravih ocenah in po informacijah s terena lahko vidimo, da ima trenutna koalicija veliko podporo in da ima Slovenska demokratska stranka največ ugleda. Če bo na volitvah uspelo še vsaj kaki novi stranki, si lahko obetamo močno desnosredinsko vlado, ki bo nadaljevala delo trenutne koalicije in jo še intenzivirala.

Pomembno bo, da pridejo na volitve vsi tisti, ki v to verjamejo. Ostati doma v prepričanju, da bo njegova opcija tako ali tako zmagala, bo tokrat večja napaka kot kadarkoli. Pomembna ne bo le zmaga, ampak moč zmage na volitvah. Nujno potrebujemo to demokratično moč.

Davorin Kopše

Masleša drži pravno stroko v pat poziciji

Po vseh kolobocijah, ki spremljajo sodniško kariero Branka Masleše, je širša javnost v zadnjih dneh izvedela, da je ta sporni sodnik tudi šahovski mojster. To bi lahko pojasnilo njegova ravnanja in odnos do vsega, s čimer je povezan. Pravi šah v posamezni partiji se po mnenju strokovnjakov začne šele po izčrpanih kombinacijah iz literature. Nerazčiščen izobrazbeni status Masleše kot vrhovnega sodnika se je po doslej videnem premaknil v polje, ki ga predpisi ne predvidevajo. Kdo bo v nadaljevanju boljši, Masleša ali stroka?

Če ne bi bil absurd, bi lahko rekli, da je Branko Masleša genialen, saj mu nihče nič ne more. Po pokazani tretji verziji svoje diplome in potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu so nekateri pravni veljaki začeli celo prikimavati. Iz same nemoči so začeli priznavati, da so listine najbrž pristne. Morda so res pristne, vendar pa ostaja nepojasnjeno, zakaj je Masleša oziroma vrhovno sodišče javnosti posredovalo tri različne kopije. Dvom torej ostaja, ta pa ne krepi zaupanja.

Maslešo nedvomno spravlja v zadrego tudi dejstvo, da je dvoletno pripravništvo opravil v enem letu. Masleša je v času Jugoslavije postal sodnik v Sloveniji na podlagi pravosodnega izpita, ki naj bi ga opravil v Bosni, ta pa v drugih jugoslovanskih republikah ni veljal.

Na nujni seji Odbora za pravosodje pretekli petek se je tudi uradno pokazala beda sodnega sveta, ki je samega sebe prepoznal kot impotentnega. Predsednik sodnega sveta Vladimir Horvat je v državnem zboru izjavil, da sodni svet ni pristojen za ugotavljanje, ali ima Masleša diplomo in pravosodni izpit ali ne. Ob tem je treba povedati, da je sodni svet razdeljen na tri področja dela: komisijo za etiko in integriteto, disciplinske organe in volilno komisijo. Postavlja se vprašanje, na podlagi česa presoja v drugih primerih, če se izgovarjajo, da postopki preverjanj ne obstajajo.

				Predsednik Sodnega sveta RS Vladimir Horvat (Foto: STA)			Predsednik Sodnega sveta RS Vladimir Horvat (Foto: STA)

Menda ta komisija ja ne misli, da je odziv Masleše na dvom o njegovem izpolnjevanju pogojev za zasedbo sodniške funkcije etičen. Ali se jim res zdi, da je izjava, da mu je izpod časti pokazati svojo diplomo, izraz človeka, ki se ponaša z visoko stopnjo integritete? Glede na vse okoliščine dosedanjega dogajanja je nujno, da se zadevi pride nesporno do dna. Nazadnje pokazana dokumentacija je namreč sporna že zaradi časovne distance od zahteve po predložitvi do razgrnitve tretje verzije.

Napad na pravosodno vejo
Naravnost neverjetno je, kako hitro so nekateri sposobni obsojati. Na odboru se je Maša Kociper iz stranke SAB zgrozila nad tem, da nekateri zahtevamo ustrezna pojasnila in nedvomno potrditev, da Masleša izpolnjuje vse pogoje za zasedbo tako pomembne funkcije, kot je vrhovni sodnik. To je Kociprova takoj označila za napad na pravosodno vejo oblasti. Kot da so tam sami svetniki in so nedotakljivi, kar se tiče bilo česa.

				Poslanka SAB Maša Kociper (Foto: Nova24TV)			Poslanka SAB Maša Kociper (Foto: Nova24TV)

Po mnenju Maše Kociper je razčiščevanje statusa sodnika in ali je sploh upravičen biti tam, vmešavanje v delo tretje veje oblasti. Če želi Kociprova, da bi imeli sodnike, v katerih integriteto dvomimo, je s tem početjem na dobri poti. Ta poslanka ni niti pomislila na to, da ima Masleša pravico ovreči vse sume. Pri tem ima tudi proceduralne pravice. Podobno kot obtoženec na sodišču, ki ima pravico do poštenega sojenja. Ampak najprej mu morajo soditi sodniki brez sence dvoma v njihovo integriteto, kar za Maslešo pač ne velja. Problem naj bi bil tudi v presojanju državnega zbora. To seveda ni res, politika pa mora pokazati interes, da se sporne zadeve razčisti.

Maši Kociper se je pridružila še po svojem mnenju eminentna pravnica, ki je slučajno tudi poslanka, Tina Heferle iz stranke LMŠ. Ta poslanka je za Kociprovo tudi sama napovedala obstrukcijo, ker se pač o problemih v pravosodju noče pogovarjati. Pohvalila se je, da na ta način v LMŠ branijo nivo pravne države in nivo zakonodaje. Karkoli že to v obravnavanem kontekstu pomeni. Dodala je še, da na ta način ne bo sodelovala v razpravi, čeprav bi bilo to še kako potrebno. Razumimo, če lahko, če ne moremo, pa se nasmejmo.

				Foto: zajetje zaslona			Foto: zajetje zaslona

Predsednik sodnega sveta je izpostavil, da se mu zdi nenavadno, da na sejo ni vabljen obravnavani Branko Masleša. Morda ima malo prav, sicer pa je Masleša sam izjavil, da se mu zdi glede na njegovo funkcijo/položaj izpod časti pojasnjevati okoliščine v zvezi z njegovo izobrazbo. Vemo, da je doslej dal izjave le medijem, ki so mu izrazito naklonjeni. Nihče ga doslej še ni vprašal, kako to, da je lahko sodnik v Sloveniji s pravosodnim izpitom iz Bosne, ki v Sloveniji ne velja. Morda je to tudi najpomembnejše vprašanje, saj prav zaradi tega obstaja močan sum, da ga je zaradi posebnih interesov že v bivši državi nastavila politika (CK ZK).

V nadaljevanju je predsednik sodnega sveta primer Masleša zavil v temo. Po njegovem mnenju niso pristojni, ker ni določen postopek preverjanja dokumentov. Morda to res ni določeno, vendar bi se morali kot organ, ki obravnava moralna načela in integriteto, opredeliti, ali je negotovost sprejemljiva. Poleg tega se je po vsem tem, kot navajam že zgoraj, treba vprašati, kako ravnajo v drugih primerih. Sicer so v sodnem svetu res izrazili pričakovanje, da Masleša pokaže dokumentacijo, kar je ta tudi storil, ampak … izkazalo se je, da so vsa ta tipanja zaradi upravičenih dvomov neučinkovita.

Eden za drugim se pravzaprav izgovarjajo, da niso pristojni, da ne morejo ničesar storiti in podobno. Kdo bo torej rešil problem? Morda čas? Masleša se namreč odpravlja v pokoj. Ali je mogoče, da poskušajo vsi skupaj zavlačevati, da bi se problem rešil po naravni poti? Tudi, če Masleši uspe oditi v pokoj, to ne bo odpravilo sence, ki je s tem primerom padla na Vrhovno sodišče RS in na pravosodje kot celoto. Ali za sodnike ne velja, da morajo izpolnjevati tudi delovnopravne pogoje, da lahko zasedejo delovno mesto?

				 Kolumnist Davorin Kopše			Kolumnist Davorin Kopše

Glede na to, da je Masleša po vseh predhodnih lansiranjih različnih dokumentov pokazal dokumente iz lastnega arhiva, se postavlja vprašanje, ali delodajalec (Vrhovno sodišče) nima te dokumentacije. V fdržavnem zboru je bilo tudi omenjeno, da je šel Masleša skozi več postopkov imenovanj. Pri tem ga je obravnavala mandatno volilna komisija DZ. Po mojem vedenju vsak organ v postopkih odločanja proučuje določeno dokumentacijo in jo po odločanju tudi arhivira. To je nujno zaradi morebitne kasnejše potrebe po pojasnitvi svojih odločitev.

Kaj prikrivajo?
Po vsem navedenem je nemogoče, da so dokazila o Masleševih pogojih za zasedbo mesta vrhovnega sodnika nedosegljiva. In to komerkoli. Res neverjetno in nerazumljivo. Imamo dejstvo, da je Masleša tam, kjer je, na drugi strani pa, da nima nihče dostopa do njegove personalne mape, kjer bi lahko ugotovili, ali tam manjkajo ključne stvari. Kaj prikrivajo? Preveč je vprašanj v zvezi z Maslešo, da bi šli kar tako mimo.

Če se vrnem k šahovski partiji; Masleši bi moralo zmanjkovati časa, videti pa je, da bo urna zastavica padla na nasprotni strani. Trenutno Masleša vse na drugi strani šahovnice drži v pat poziciji. Ne moremo ne naprej in ne nazaj, ker je zmanjkalo potez »by the book«, Masleši pa je prav to cilj. Pri celi zadevi se vsiljuje misel, da dejansko velemojster igra z diletanti. Igra se je namreč prevesila v fazo, ko vsem zmanjkuje materialnih podlag, Masleša pa jih prav zaradi tega ne potrebuje.

Davorin Kopše

Razdeljen svet in poskusi opozicije KUL za omejevanje poslovanja s Tajvanom

V mednarodnem prostoru smo priča največjim, najhujšim in najširšim svetovnim napetostim po hladni vojni. Evropejci to v najširšem smislu spremljamo predvsem v odnosu do Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske. Pomembni so tudi zapleti med ZDA in Rusijo, na drugi strani med Kitajsko in ZDA in umetno zavezništvo med Rusijo in Kitajsko. Vse kombinacije so prepletene z ideološkimi in ekonomskimi interesi, močan dejavniki pa so tudi zgodovina in zamere.

V tridesetih letih samostojnosti se lahko Slovenija pohvali s pomembnimi dosežki. V primerjavi s prejšnjo državo smo močno povečali bruto družbeni proizvod in z okrog 50 milijardami daleč presegamo vse države, ki so bile nekoč jugoslovanske republike. In to ne le na prebivalca, ampak absolutno. Osamosvojitev je bila torej pravilna odločitev, kjer je šlo za uresničitev stoletnih sanj Slovencev, da si sami pišemo sodbe. Da bi sanje uresničili, se je vedno treba najprej zbuditi, vidimo pa, da se najdejo taki, ki še globoko spijo ali vsaj dremajo.

Slovenija se je v času svoje samostojnosti priključila pomembnim mednarodnim integracijam, za katere je ocenila, da gojijo enake vrednote kot Slovenci. Cilji teh organizacij so plemeniti, ohranjajo svetovno ravnotežje in mir, zagotavljajo človekove pravice in splošen razvoj, katerega cilj je človeku permanentno lajšati življenje. Najpomembnejše tovrstne organizacije so zagotovo Združeni narodi (OZN), Organizacija za varnost in sodelovanje (OECD), Evropska unija (EU) in Zveza NATO.

Morda nas najbolj neposredno, predvsem pa najbolj vidno zaznamuje članstvo v slednjih dveh. Ni Slovenca, ki ne bi vedel, da smo člani EU in vojaške zveze NATO. Za priključitev obema smo izvedli referenduma, ki sta z visokima odstotkoma potrdila legitimnost odločitve. Po dolgoletni agoniji v okviru dveh Jugoslavij, kjer smo zaradi zgodovinske preteklosti in drugačne čuteče duše trpeli, smo se priključili novim povezavam. Vojaški zvezi smo se priključili z lastno vojsko, Slovenija pa v paktu odloča enakopravno in samostojno.

Zveza NATO nas še ni razočarala, čeprav bi ji nekateri radi obesili različne napačne odločitve in zahtevajo izstop. To so pač tisti, ki ne razumejo, da to ni napadalna organizacija, ampak je zgrajena izrazito za obrambne naloge, ki jih tudi uspešno izvaja. V okviru Nata smo pripravljeni svoje vrednote in razvojne pridobitve braniti z vojaško silo, kar je neodtujljiva pravica.

Prav te pravice poskuša Rusija odvzeti Ukrajini, ki želi postati članica Nata. Rusija meni, da jo širitev Nata ogroža, ampak naj spomnim na že navedeno, da je Nato obrambna organizacija. Ogroža le napadalce. Če Rusija torej ne napade, nikakor ni ogrožena. Vsaj ne od Nata. Ampak Rusija ima težnje po širjenju svojega ozemlja in svojega neposrednega vpliva. To je dokazala z zasedbo Krima in podporo ruskim separatistom na območju ukrajinske regije Doneck, kjer so se ruske manjšine z izdatno pomočjo Rusije uprle uradni oblasti. Podobno kot se je to dogajalo v devetdesetih na Hrvaškem in v BiH.

Oris svetovnih dogajanj v sferah interesov
Na tem mestu se ne morem spuščati v podrobnosti, a če se sprehodimo po svetu, naletimo na mnoge interese, ki jih povzročajo različni mednarodni igralci. Pri tem se zdi, da Evropa kot že mnogokrat v zgodovini ni enotna, ampak nasprotno. Pogosto so vidni močni interesi posameznih držav, predvsem Nemčije in Francije. V tem kontekstu nas bo morda moralo kmalu zaskrbeti tudi za zvezo Nato, kjer ob navedenem dejstvu ne bo mogoče sprejemati odločitev. V tako Evropo in Nato Slovenci nismo vstopili, zato si je treba prizadevati, da ustavimo te trende.

Evropa se je v zadnjem dobrem desetletju začela upirati vodilni vlogi Združenih držav Amerike, ki je vsaj od vključitve v drugo svetovno vojno stabilizator svetovnega miru in ravnovesja sil. Na eni strani posamezne države EU iz ekonomskih interesov popuščajo avtoritarni Rusiji, po drugi strani pa EU ni bila v stanju skleniti trgovinskega sporazuma z ZDA, ki bi največ prinesel prav EU gospodarstvu, gospodinjstvom ter posameznikom.

Bivši ameriški predsednik ZDA Donald Trump ni popuščal niti mogočni Kitajski, za katero nekateri trdijo, da se vzpenja na svetovni prestol. Trenutno so ZDA glede tega v odnosu do Kitajske šibkejše. Trump je vedel, da je močna Kitajska s svojo politično ureditvijo grožnja svetu, saj se tam ne spoštuje človekovih pravic, pri razvoju gospodarstva pa ne spoštujejo osnovnih pravil, ki veljajo v pošteni konkurenci. Od plagiatov industrijskih proizvodov so prešli na način kibernetskih vdorov in kraj patentov, kar jim omogoča hiter nadaljnji razvoj. Njeno gospodarsko rast je pospešila še preveč intenzivna globalizacija. Selitve proizvodnje na Kitajsko so njim prinašale koristi, ostalemu razvitemu svetu pa odvisnost.

				 Kolumnist Davorin Kopše			Kolumnist Davorin Kopše

Ker je Kitajska vse močnejša, se je nanjo zelo navezala tudi Rusija. Ta prek njenih trgov amortizira škodo, ki ji jo povzročajo gospodarske sankcije ZDA in deloma EU. Kitajska postaja vse bolj vplivna v Rusiji tudi zaradi kapitalskih prevzemov. Vse bolj so prisotni v ruskih gospodarskih družbah in energetskih gigantih. Brez tega dogajanja bi bila Rusija že zdavnaj gospodarsko na kolenih, kar bi posledično pomenilo tudi bistveno manjšo vojaško moč.

S krepitvijo svoje gospodarske in vojaške moči si Kitajska privošči povzročanje napetosti na Daljnem vzhodu, Rusija pa na mejah svojih evropskih sosed. Vendar se je treba kljub vsemu zavedati, da je v svetovnem obsegu grožnja Kitajske v Pacifiku veliko večja, kot je grožnja Rusije Evropi. Kitajska ima predvsem apetite dominirati, zato poskuša s podporo Severni Koreji slabiti Južno Korejo, z Japonsko pa nima urejenih ozemeljskih vprašanj. Te so močno prisotne tudi na Tajvanu, ki je na nek način del Kitajskega ozemlja, Tajvan pa ima kljub temu tudi vse lastne atribute države.

Vprašanje Tajvana je zgodovinsko precej zapleteno. Kitajska dinastija Qing ga je enostavno priključila Kitajski, nekaj časa pa je de jure spadal celo pod Japonsko, ki ga je izgubila kot poraženka v 2. svetovni vojni. Tajvan je samoupravna enota, ki ima uradno znotraj Kitajske atribute države in visoko stopnjo neodvisnosti. Ima svojo zakonodajo, svojo predsednico (predsedniški sistem) ter svojo valuto, zato jo lahko mirno označimo kot državo. Tajvan je doživel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarski razcvet (t. i. gospodarski čudež), takrat pa so se začeli večati apetiti Kitajske po popolni priključitvi oziroma vzpostavitvi unitarne oblasti.

Veliko vprašanje je, kaj bi se dogajalo na Daljnem vzhodu, če ne bi bile v Pacifiku že desetletja prisotne močne mornariške enote ZDA, Kanade, Avstralije, pa tudi Anglije in Nove Zelandije. Tam že leta izvajajo vsako leto največje vojaške vaje na svetu RIMPAC – Rim of the Pacific Exercise (pomorske vaje v Pacifiku). V današnjem času pa se je treba zavedati, da vojne niso omejene na nek teritorij, ampak zadevajo praktično ves svet.

Pobuda za okrepitev sodelovanja s Tajvanom
Vse, kar sem napisal, je bilo tudi s ciljem, da bi pojasnil svoje videnje nedavnega intervjuja slovenskega premierja Janeza Janše za indijsko televizijo, kjer je med drugim izjavil naslednje: “Če se bodo svobodno, brez prisile, vojaškega posredovanja, izsiljevanja ali strateškega goljufanja, kot se trenutno dogaja v Hongkongu, odločili, da bi bili radi del Kitajske, bomo to podprli. Če pa tajvansko ljudstvo želi živeti neodvisno, pa jih bomo podprli tudi pri tem.“

To je osrednji stavek, ki je zmotil predvsem slovensko opozicijo KUL, na pomoč pa so ji priskočili mnogi mediji. Kitajska politika, ki sem jo na kratko opisal zgoraj in je nedemokratična, se je odzvala s kratko izjavo, da ji to ni všeč. Logično, da ji ni. Pa kaj, tudi svobodo mislečim in zagovornikom vrednot, ki zagotavljajo človekove pravice, ni všeč politika Kitajske.

Izjava je pač povsem skladna s slovensko in zunanjepolitično usmeritvijo EU, česar mnogi žal ne razumejo. Predvsem je za nepoznavalce značilno, da takoj skočijo v zrak s kritikami, kasneje pa se praviloma izkaže, da je Janša po razmišljanju, pristopu in izvajanju politike daleč pred njimi. Tudi v tem primeru bo nedvomno tako. EU je namreč pred kakimi tremi meseci podprla okrepljeno sodelovanje s Tajvanom. Premierjeva napoved odprtja slovenskega predstavništva na Tajvanu je torej povsem skladna s politiko in cilji EU in Slovenije. Taka predstavništva ima že več kot polovica drugih držav članic.

Mediji so poročali, da so že nekaj dni po intervjuju nekatera podjetja izgubila posle s Kitajsko, nihče pa ni navedel, katera. Kaj pa, če so se po intervjuju javila tista podjetja, ki so si želela poslovati s Kitajsko, pa jim to ni uspelo in jim je intervju prišel prav, da so opravičili svoje neuspehe? Morda bodo kmalu razkrite, nedvomno pa gre v največji meri le za še en prazen politično motiviran pomp.

Davorin Kopše