Nasprotovali so osamosvojitvi, ovirali so osamosvojitvene procese in se osramotili pred velikansko večino zavednih Slovencev, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev. Slovenija je postala samostojna država, kar ni bila njihova intimna opcija. Trideset let so živeli v sramoti in v lastnem obupu sanjali Jugoslavijo, ki je ni več. Popuščali smo jim, ker smo se odločili za drugačno pot in drugačen odnos od njihovega mnenja.Tistim, ki so zatirali človekove pravice in svoboščine, smo v imenu demokracije dovolili prosto pot spodkopavanja mlade države. Po več kot tridesetih letih se spet počutijo dovolj močne, da dvigajo glave, odpravljajo demokracijo in želijo ponovno vzpostaviti državno oblast z eno samo dovoljeno mislijo – njihovo.Vlada je na predlog skrajno levičarske ministrice iz stranke Levica Aste Vrečko potrdila predlog ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Levičarski trik po tem sramotnem dejanju je skrit v pojasnilu, da muzej ni bil ukinjen, ampak združen z Muzejem novej

Zoran Janković kot župan ne deluje v javno dobro. Na to kažejo empirična dejstva. Iz preteklosti najbolj izstopa nasedli projekt Stožice, kjer gledamo novogradnjo v ruševinah. Kljub eklatantnim nepravilnostim in prirejanjem dokumentacije ter obupanim podizvajalcem, eden je celo naredil samomor, se Jankoviću do zdaj t. i. pravna država ni postavila po robu. Zadnja leta gledamo gradnjo kanala C0 čez vodovarstveno območje in brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Z lastniki zemljišč obračunavajo tudi fizično. Z vsako oprostitvijo Jankoviću ali ignoranco njegovih rabot, je Janković bolj drzen, pravna država pa pada v brezno, iz katerega ni mogoče splezati brez dolgoročnih posledic.Janković se je na svoj balkanski način proslavil že v Mercatorju, kjer je bil brezkompromisen. To mu je omogočila politika, ki ga je postavila na vodstveni položaj. Na ruševinah starega Mercatorja in žrtvovanega konkurenta Emone je sicer krepil moč tega trgovca, a kolateralna škoda njegovih ravnanj so bili vedno

Moj poziv Asti Vrečko »poberi se« je v svojstvu veterana vojne za Slovenijo. Ob čakanju na odhod JLA iz države 25. oktobra 1991 smo pogovorno pogosto rekli naj se čim prej poberejo iz naše države. In so se pobrali. Tudi v primeru odločanja o Muzeju slovenske osamosvojitve ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Kdor tega ne razume ali nasprotuje ohranjanju slovenske identitete na spodoben način, naj se pobere. Samostojna Slovenija in osamosvojitveni procesi nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kot taki ne spadajo v noben skupni muzej. Še posebej ne spadajo v nekakšno enakopravno obravnavo tistih, ki so bili proti in tistih, ki smo bili za osamosvojitev.

Za obrambo samostojne Slovenije se je odvijala vojna 

Mnogi osamosvojitelji, vojaki, policisti in civilisti so v času osamosvojitvenih procesov in vojne tvegali svoja življenja, nekateri pa so jih izgubili. Sam nisem bil neposredno vpleten v vojaške spopade, sem se pa izpostavil. Večino časa vojne sem prebil s puško na rami, nekajkra

V predsedniško kampanjo se je kot kandidat za predsednika prikradel kandidat, ki je zaznamovan z mnogimi čudnimi okoliščinami. Milan Brglez je bil ustanovni član Stranke Mira Cerarja in se moral zaradi ostrih nesoglasij iz te stranke sramotno posloviti. Takratni predsednik SMC Miro Cerar ga je označil kot preračunljivca in skrajneža: ČLANEK. To potrjuje tudi pot do kandidature. Najprej se zanjo ni potegoval, ker se je kot član Socialnih demokratov ni čutil dovolj močnega in zase ni videl možnosti.

Po nekaj tednih je zaradi medijskih objav o svoji preteklosti od namere, da bi kandidirala odstopila podpredsednica Golobovega Gibanja svoboda Marta Kos. Kar naenkrat se je odprla možnost za političnega špekulanta, ki bi lahko zasedel njeno mesto. Že sama praznina je bila razpis za kandidata tipa Brglez, ki te priložnosti ni izpustil. Socialni demokrati so ga predlagali za predsedniškega kandidata, Brglez je to stremuško pograbil, seštevek obojega pa je izsilil podporo Gibanja svoboda. Na ta

Tanja se je iz političnega novinarstva na nacionalnem mediju povzpela med evropske parlamentarce. Slišalo se je, da ji je pri tem pomagal sam Borut, tihi glas pa pravi tudi, da mu je bilo kasneje večkrat zelo žal. Ves čas je kazala svoje visoke ambicije, plula pa je v nizkih vodah. Pri tem je zlasti na Balkanu pogosto trčila ob čeri. Opraskana, a še vedno ambiciozna, je nadaljevala z atakami in konstrukti, dogajanja in okoliščine pa je vsakič znova hote ali nehote narobe ocenila. V zadnjem obdobju je sama sebi vrgla lastno državo pod noge in jo, kot je znano, poskušala poteptati samo zato, ker je bil Janez na oblasti.

Dva moška tekmeca in žrtve

Tanja tekmuje z Borutom in Janezom. Opazovalec lahko hitro ugotovi, da prvega ljubi, drugega pa sovraži. Kljub temu tekmuje z obema sovražno. Njeno zadovoljstvo bi bilo popolno, če bi lahko presegla oba. Jasno je, da ne bo nikoli predsednica države ali predsednica vlade, kaj šele da bi kak tak mandat ponovila. Ključno vprašanje je kako združiti

V zadnjih dolgih vročih dneh smo spremljali grozljive prizore divjanja požarov na slovenskem Krasu, kjer je nastala velika materialna škoda, prebivalci teh območij so trepetali za svoje domove, gasilci, civilna zaščita, vojska in policija ter prostovoljci pa so se s skrajnimi napori spopadali z ognjem. Poker bleferju in igralcu biljarda (biljarderju), trenutno tudi poslancu Jonasu Žnidaršiču iz Socialnih demokratov pa je prišla na misel nora ideja, da bi požare gasila policija s specialnim policijskim vozilom (vodnim topom), ki je namenjen izključno za obvladovanje množic, ki kršijo javni red in mir v naseljih.

Aktualna politika s podporo medijev je idejo pograbila kot posebno populistično priložnost. Policijska “stroka” se je tej bedariji globoko priklonila in v kraške gozdove res poslala vodni top. Trapasta ideja posameznika iz zabavljaških vrst je lahko za koga še sprejemljiva, da pa jo posvoji državna politika s policijsko stroko vred, pa bi moral biti v vsaki normalni državi razl

V 102. členu ustave Republike Slovenije je kot temeljna opredelitev funkcije predsednika republike zapisano, da predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Znotraj tega določila ima tudi naloge: razpisuje volitve v državni zbor; razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpokliče veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo.

Preberite še kolumno preteklega tedna: Štiristo tisoč oslov 

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je biti predsednik naše države precej enostavna vloga. Ta zajema nekaj malo zahtevnejših uradniških nalog in predstavljanje države in to je to. Ko mnogi govorijo o predsedniški funkciji in njenem pomenu, največkrat izpostavijo pomembne naloge, ki so naštete v ustavi, ob tem pogost