Leta 2003 smo v Sloveniji ukinili obvezno služenje vojaškega roka. Takrat je bila to trezna odločitev. Profesionalna vojska je obljubljala vitkejšo, bolje usposobljeno silo, ki bo hitreje dosegla NATO standarde. Prehod je bil nujen, če smo hoteli postati resen člen severnoatlantskega zavezništva. A kar je sledilo, je zgodba o sistematičnem uničevanju vojske. Danes smo zaradi tega soočeni z veliko večjim izzivom, kot bi bilo treba. V svetu je vse več napetosti in vojn, pri nas pa se še bolj kot Evropa soočamo z izzivom kako zagotoviti obrambno sposobnost. Sicer tudi sama nesposobna reševanja problemov, trenutna Golobova koalicija s stranko Levica, ki deluje kot črv lubadar, ni zaupanja vredna.

Po ukinitvi naborništva je vojska sprva kazala potencial. A kmalu je postalo jasno, da profesionalizacija brez denarja in vizije ne pomeni nič. Financiranje vojske je bilo miloščina v deležu komaj 1 % BDP ali malo čez. Medtem, ko je bil odnos do obrambe v drugih članicah NATO prav tako slab, je bil v Sloveniji na psu. Oprema se v zadnjem času nekoliko izboljšuje, je pa še vedno zastarela, infrastruktura ni vzdrževana, vojaki pa bežijo v zasebni sektor ali v tujino.

Profesionalna vojska

Usposobljenost je slaba, razen morda v nekem ozkem jedru, kar so potrdile zaporedne negativne ocene po Nato standardih. Slovenska vojska je postala bleda senca tistega, kar bi morala biti, saj ni sposobna delovanja v vojni. Družba, ki vojaka ne ceni, dobi točno takšno vojsko, kakršno si zasluži. V našem primeru je to šibka in demotivirana vojska, ki kot taka ne more biti ustrezno bojno pripravljena. Pomemben segment so tudi tehnične in vzdrževalne službe, ki so zaostale v poznavanju sodobnih tehnologij, zato so sposobne “pošraufat” le že kak ostanek tehnike iz juge.

Vzdrževanje v SV
Smo v času svetovnega zaostrovanja in eskalacije tako napetosti kot neposrednih spopadov. Od ruske agresije v Ukrajini, preko bližnjevzhodnih dogajanj, do kitajskih groženj, Slovenija panično lovi korist. Obljuba, da bomo do 2035 za obrambo namenili 5 % BDP, je ambiciozna in nujna, a hkrati smešna. Tukaj lahko vidimo zgolj prikimavanje zahtevam zahodne mednarodne skupnosti, ne pa tudi vizije razvoja. Denar sam po sebi ne bo rešil problema. Primanjkuje vojakov, kadra na vseh nivojih (predvsem tehnično strokovnega), ki ga v trenutnem sistemu ni mogoče primerno plačati, in vizije. Nihče še ni jasno povedal, kako bomo ta denar porabili. Nakup nekaj fancy oklepnikov in dronov? Brez zadostnega števila usposobljenih ljudi je to metanje denarja v brezno.

Naborništvo da ali ne

Ponovna uvedba naborništva se zdi kot desperaten poskus, a je nova slepa ulica. Ustava zagotavlja pravico do ugovora vesti, in glede na trenutno družbeno klimo in upravičenega nezaupanja v institucije ter splošen prezir do vojske, bi bili ugovori zelo verjetno množični. Nekateri od tistih, ki bi se na ta način vseeno znašli v bojnih enotah, ne bi našli motivacije, prisila pa je nesprejemljiva. Že aktualno usposabljanje kandidatov za vojaški poklic je medlo in polno spoštovanja kvazi človekovih pravic, dajejo pa se tudi popusti pri kriterijih. Majhna zaostritev vodi do pritožb, nezadovoljstva in zapustitve urjenja. Vojaški poklic v Sloveniji zaradi neurejenih razmer ni cenjen. Je tarča posmeha. Slabo stanje spodbujajo levičarske politike, ki že desetletja hujskajo proti vojski. Češ, vojske ne potrebujemo, da je oboroževanje »spodbujanje vojn« ipd. Ta logika je neumnost prve kategorije. Filozofija razoroževanja morda zveni plemenito, a druge vojske, še posebej agresorske, kot so ruska, kitajska ali iranska – se za naš pacifizem ne zmenijo. Prav one so problem, ne obrambne sile, ki skušajo zavarovati suverenost.

Prisega vojakov
Kdo je kriv za slabo stanje

Dejstvo je, da smo si sami skopali jamo. Desetletja smo ignorirali realnost in dejstvo, da mir ni samoumeven, obramba pa ni zastonj. Levičarsko naivno prepričanje, da lahko živimo v svetu brez vojsk, je trčilo ob kruto resničnost geopolitike. Desne vlade so vsakič, ko so prišle na oblast, stanje v vojski izboljšale, vendar ne dovolj, ker je izboljšanje proces, ki traja dlje od vladanja dosedanjih desnih vlad. Zdaj imamo, kar imamo. Vojsko, ki životari in levičarsko družbo, ki ji je vseeno dokler je še mir. Ko bo prepozno, bodo spet valili krivdo na druge ali morda izvedli revolucijo?!

Kaj storiti

Najprej ne voliti pregovorno škodljivih levičarjev.
Če želimo naborništvo, se je treba tega lotiti s prenovo in sodobno paradigmo pristopa. Zgolj prisila ne bo delovala, vojaka (nabornika ali profija) je treba motivirati.
Prvič; vojsko je treba narediti privlačno: višje plače, moderna oprema, dostojne nastanitve, družbene ugodnosti, kot so davčne olajšave in morda celo posebne trgovine znotraj vojaških baz (vojašnic).
Drugič; družba mora spremeniti odnos do vojske. Dokler bo vojak v očeh javnosti zguba, ki ni našla boljše službe, ne bomo nikamor prišli. Nujna je vojaška akademija, kjer se bo razvijalo vojaško in tehnično znanje po specialnostih. To ne bo le okrepilo bojne pripravljenosti, ampak bo dalo posameznikom močno strokovno podlago za morebitno zaposlitev v gospodarstvu. Tega se ne smemo bati. Namesto tega moramo vzgajati in izobraževati nov in nov kader.
Tretjič; potrebujemo jasen načrt, kako porabiti obljubljenih 5 % BDP. Brez tega bo denar zgolj zapravljen za birokratske neumnosti ali predrage projekte brez učinka. Vložki se morajo v obliki znanja in razvoja vojaške industrije vrniti v gospodarstvo.

Slovenija stoji pred resnim izzivom. Če hočemo obrambno sposobno vojsko, moramo nehati sanjati o razorožitvi in se soočiti z realnostjo. Vojska ni luksuz, je nuja. A brez volje, denarja in spoštovanja bomo še naprej capljali za drugimi in v kriznih časih bomo plačali ceno za svojo malomarnost. Čas je, da pripravimo trobente, izvedemo jutranjo telovadbo in se zbudimo.