Model 80-90-100 je nova levičarska sanjarija o 80 % delovnega časa, 90 % plače in 100 % prispevkov. Gre za novo zablodo, ki je zavita v laž o napredku. Socialistične ideje vedno obljubljajo raj na zemlji, a v resnici vodijo v gospodarski in splošni kolaps, družbeni kaos in izdajo delovnih ljudi pod pretvezo njihove zaščite. Ta model je strup, ki bo uničil, kar je še ostalo od slovenske delovne etike in gospodarske stabilnosti. Ta model bi povečal potrebe po delavcih, levičarji pa bi jih znova in znova uvažali, kar niža vse standarde in kvalitete.

Skrajšanje delovnega časa na 80 % predvsem v panogah, ki delujejo 24/7, kot so bolnišnice, tovarne ali logistika, je čista norost. Če medicinska sestra ali voznik tovornjaka dela manj ur, bo to moral nekdo zapolniti. To ne bodo duhovi ampak bodo novi uvoženi delavci, ki jih Slovenija že zdaj premnožično uvaža, ker ne zna ali noče urediti trga delovne sile. Uvoženi delavci iz neraznitega sveta ne pridejo sami, ampak pripeljejo velike družine,

Včeraj je krogla iz avtomatskega orožja priletela na dvorišče stanovanjske hiše, kjer so se še nekaj minut prej igrali otroci. To ni prizor iz Gaze, za katero so slovenski skrajni levičarji neizmerno zaskrbljeni. Zgodilo se je v okolici Šentjerneja v Sloveniji, kjer nekateri cigani že mesece in leta terorizirajo prebivalce. Poslušali smo poročila o krajah, nasilju, pretepih, zdaj pa še o streljanju. Vlada z nesposobnim ministrom za notranje zadeve Poklukarjem si še naprej zdaj že očitno namerno zatiska oči. Namesto odločnih ukrepov nam prodajajo pravljice o vrtcih, šolanju cigančkov in integraciji, ljudje pa medtem živijo v strahu pred naslednjo kroglo.

Od pretepov, kraj in maltretiranja, do krogel

Seznam grozodejstev je dolg in srhljiv. Andrej Breček iz Šentjerneja, je bil brutalno pretepen, ker si je drznil opozoriti na kraje in vandalizem. Anton Čemažar, prav tako kmet, je doživel enako usodo med obdelovanjem svoje njive. Župan Šentjerneja Jože Simončič je bil napaden, ker je glasno

V času, ko se svet sooča z naraščajočimi geopolitičnimi napetostmi, je vprašanje članstva Slovenije v Natu znova v središču razprav. Nekateri zagovarjajo izstop in nevtralnost, češ da zavezništvo ne zagotavlja resnične varnosti in služi predvsem interesom velikih sil. Drugi vidijo Nato kot ključno varovalko za majhno državo, kot je Slovenija, v vse bolj nestabilnem svetu. Resnična potreba je pravilno zaznavanje realnosti. Lepe fasade na gnile stebre varnosti so kot privid, da ne rečem popolna slepa zabloda.

5. člen severnoatlantske pogodbe

Osrednja kritika Nata pogosto cilja na 5. člen Severnoatlantske pogodbe, ki napad na eno članico razglaša za napad na vse. Kritiki poudarjajo, da člen ni pravno zavezujoč, saj dopušča članicam, da ukrepajo po lastni presoji. Res je, da zgodovinski primer v ciprskem konfliktu leta 1974 malo poseben. Takrat je Turčija, ki je članica Nata, vojaško zasedla del Cipra pod nadzorom Grčije, ki je prav tako članica Nata. Primer kaže na omejitve zaveznic v notr

Varnost se poslabšuje, oblast pa zavrača ukrepe. Slovenija tone v kaos. Dnevne novice prinašajo zgodbe o drznih tatvinah, ropih in brutalnih napadih. Zadnji primer je napad štirih Ciganov na starejšega kmeta na njegovi njivi blizu Ljubljane. Župan Ribnice je deležen groženj, celo pretepli so ga, policisti so tarča fizičnih napadov, kriminal pa se širi kot nevihta. Golobova vlada z ministrom za notranje zadeve Poklukarjem ignorira dejstva, zavrača predloge opozicije in županov ter se raje ukvarja z ideološkimi obračuni. Policija je slabo vodena in ne izvaja niti osnovnih varnostnih akcij. Ciganska naselja so so znana zatočišča kriminalcev, orožja in nevarnih posameznikov, vladna koalicija pa si zatiska oči in ušesa.

Razumen poziv k samozaščiti za koalicijo in medije nesprejemljiv

Poslanec Žan Mahnič in Janez Janša ter mnogi drugi zaradi očitne ogroženosti posameznikov pozivajo k legalni nabavi orožja za samozaščito. Če se vladajoča elita zgraža ob pozivu, ki je v skladu s slovensko zakon

Matej Rigelnik, poslovnež, kolumnist in samooklicani zagovornik prostega trga, se rad postavlja v vlogo kritika neučinkovite države, previsokih davkov in birokratskih ovir. Njegove kolumne v Časniku Finance in podcast Partners in Dime by Rigo so polne ostrih besed o vmešavanju države v gospodarstvo, a ko bi moral predstaviti konkretne rešitve, se njegov glas nenadoma zatrese in utiša. Rigelnikova stališča, ki pogosto presegajo meje njegovih poslovnih referenc, so zgolj površinsko kritizerstvo, ki ne ponuja poti naprej. Zdi se, da ne premore glasu razuma ampak se poslužuje retoričnega šuma tranzicijskega naslednika brez širine, ki jo potrebujemo za celovito razumevanje delovanja in vodenja države.

Potiskanje kuhanega špageta

Rigelnikova osrednja mantra je znana. Država naj se umakne, davki naj se znižajo, birokracija naj se poenostavi. S tem se je težko ne strinjati, saj se je povprečen Slovenec prisiljen spopadati z zapletenimi obrazci in davčnimi obremenitvami. Hecno je, da Rigelnikove

Genocid pomeni sistematično uničenje določene etnične, verske, rasne ali narodne skupine. V tem članku želim predstaviti uradno priznane genocide, njihovo časovno in geografsko razporeditev, ter pravni in politični kontekst.

Uradna definicija genocida po konvenciji OZN o genocidu, 1948

Genocid je definiran v 2. členu Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (sprejeta 9. decembra 1948), ki se glasi:
“Genocid pomeni katerokoli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči nacionalna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka:”

1. Ubijanje članov skupine;
2. Povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine;
3. Namerno podvrženje skupine življenjskim razmeram, katerih namen je njeno delno ali popolno uničenje;
4. Uvajanje ukrepov, namenjenih preprečevanju rojstev znotraj skupine;
5. Prisilno prenašanje otrok iz ene skupine v drugo.

Ključni element te definicije je namera, torej zavestna odločitev, da se neka skupina uniči kot taka, v celo

Golobu, je politika očitno španska vas

V času, ko se svet sooča z geopolitičnimi pretresi, ko se v soseščini odvija vojna in ko Nato ostaja ključni steber kolektivne varnosti, se vlada Roberta Goloba odloča za politične salto mortale, ki bolj spominjajo na cirkus kot na odgovorno vodenje države. Napoved referenduma o izstopu iz Nata, ki jo je premier vrgel v javnost kot otrok kamen v mlako, ni le nepremišljena. Je tudi nevarna, populistična in skrajno neodgovorna propaganda, ki se ne more zlahka uresničiti. Slovenska opozicija, ki je z glasovanjem za posvetovalni referendum o obrambnih izdatkih želela sprožiti resno razpravo o krepitvi naše varnosti znotraj Nata, si zasluži pohvalo. Golobova koalicija pa z vsakim korakom dokazuje, da ji primanjkuje vizije, odločnosti in razumevanja kaj pomeni voditi državo v kriznih časih.

Glas razuma v kaosu

Opozicija z SDS in Nsi v DZ je ob zmedi v koaliciji z jasno podporo posvetovalnemu referendumu o deležu BDP za obrambo pokazala, da razume resnost

Povsem jasno je, da se je današnja Evropska unija zelo oddaljila od prvotne zamisli, ki so jo zasnovali politični in mnenjski voditelji po drugi svetovni vojni. To so bili ljudje s ključnih področij takratne eksistence, ki so bili temelj sodelovanja in varnosti na sprti in po vojni potrti, lačni in obupani celini. Bili so pokončni politiki, kmetovalci, bankirji in vizionarji. Uspeli so poiskati skupne interese, ki so združili velike narode, tem pa so se kasneje pridružile še mnoge države, ki so v povezavah videle prihodnost, mir, razvoj in blaginjo. Evropa je danes v velikem delu še vedno združena v EU, ki pa je stopila na mnoge poti razhajanj. Posledica mehkih pristopov do nekaterih temeljnih veziv je vojna v Ukrajini, izmislili pa so si tudi nove apokaliptične poti, ki nas na novo delijo.

Posameznik, družina, nacionalni interesi in naravne značilnosti so postale osovraženi pojmi

V času vstopa Slovenije leta 2004 v EU je bila ta še zelo drugačna. To pomeni, da nismo vstopili v povezavo

Pokvarjeni in izprijeni so ob smrti človeka sposobni razčlovečiti žive. Znano je, da je z živim dovoljeno narediti vse, če ga prikažeš kot pošast, ki ni vreden, da živi. Morda jim bo njihova hudobija prinesla zadovoljstvo, sreče pa zagotovo ne. Tudi, če jo trenutno čutijo. Umetno ustvarjeno javno podobo človeka, ki ga prikažejo kot da to ni, so v zgodovini že večkrat uporabili za eliminacijo in grozodejstva. Ta duh očitno še močno živi tako v podzavesti kot zavesti nekaterih ljudi, ki to kljub svoji sprevrženosti še vedno so. Tokrat so zaradi treh zapisanih besed ponovno kot hijene planili name.

Eden jebeno manj

Slovenski javnosti je znan izrek Marcela Štefančiča, ki si je s svojo škodljivo četico prizadeval prevzeti javno televizijo. Ta je v navalu besa izjavil, da je njih jebeno več, kar je pomenilo grozečo izjavo, da jim bodo njihova prizadevanja prinesla sadove. In so jim. Z unikatnim Zakonom o RTV so v svet tega zavoda imenovali sto procentov svojih privržencev, s čimer so popolnom

Janković je že večkrat vehementno zatrdil, da bo fekalni kanal C0 zgrajen do konca leta pa če se vsi na glavo postavimo. Pri tem zagotavlja, da ga v zvezi s tem mirni protesti ne motijo in da jih lahko Ljubljančani nadaljujejo v kakršnem obsegu želijo. MOL z Jankovićem na čelu bo torej kanal zgradil in dal v uporabo tudi, če bo vsa Ljubljana mirno protestirala. Poudarek je seveda na mirno. To si lahko privošči zaradi pakta z Golobovo vlado. Obema skupaj ne zmorejo nasprotovati niti pristojne službe na ministrstvih. Zdaj se že vsi okrog famoznega samodržca Jankovića izgovarjajo na pravnomočna gradbena dovoljenja, ki pa so glede na nekatera že izražena dejstva izdana protizakonito.

Janković in podrejena Golobova vlada

Gradbeno dovoljenje je upravna odločba, ki jo je mogoče izpodbijati
Na to je že opozoril ugledni ustavni pravnik, profesor doktor Tone Jerovšek, ki je tudi bivši ustavni sodnik in predsednik Ustavnega sodišča. Zoper gradbeno dovoljenje, ki je po svoji naravi upravna odločba,

[Kolumna]

Paranoični oblastniki so jih oboroženi in nasilni naložili na kamione in odpeljali v neznano. Mladeniče, starke, ženske, noseče ženske in otroke so porinili čez robove v brezna. Mrtvi, poškodovani in prestrašeni so eden čez drugega ležali na dnu globeli, se znašli na drugi strani zidu v rudniškem jašku , obležali pod streli okrutnega povojnega »partizana« in omahnili v tankovski jarek ali jamo, ki so si jo žrtve pogosto same skopale. Izjemoma so jim hitro sodili tako, da so jim brez možnosti obrambe prebrali sodbo na katero se niso mogli ali imeli kam pritožiti.

Črtanje spomina na žrtve komunističnega nasilja

Slovenija se je znašla v veliki sramoti pred domačo in svetovno javnostjo, predvsem pa pred svojo vestjo. Po več kot tridesetih letih samostojne države in odprave enopartijskega sistema je lani vlada Janeza Janše kočno razglasila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja na tleh današnje države. Za ta dan je razglasila 17. maj, za osnovo pa je določila revolucionarni po

Nasprotovali so osamosvojitvi, ovirali so osamosvojitvene procese in se osramotili pred velikansko večino zavednih Slovencev, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev. Slovenija je postala samostojna država, kar ni bila njihova intimna opcija. Trideset let so živeli v sramoti in v lastnem obupu sanjali Jugoslavijo, ki je ni več. Popuščali smo jim, ker smo se odločili za drugačno pot in drugačen odnos od njihovega mnenja.

Tistim, ki so zatirali človekove pravice in svoboščine, smo v imenu demokracije dovolili prosto pot spodkopavanja mlade države. Po več kot tridesetih letih se spet počutijo dovolj močne, da dvigajo glave, odpravljajo demokracijo in želijo ponovno vzpostaviti državno oblast z eno samo dovoljeno mislijo – njihovo.

Vlada je na predlog skrajno levičarske ministrice iz stranke Levica Aste Vrečko potrdila predlog ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Levičarski trik po tem sramotnem dejanju je skrit v pojasnilu, da muzej ni bil ukinjen, ampak združen z Muzejem novej

Zoran Janković kot župan ne deluje v javno dobro. Na to kažejo empirična dejstva. Iz preteklosti najbolj izstopa nasedli projekt Stožice, kjer gledamo novogradnjo v ruševinah. Kljub eklatantnim nepravilnostim in prirejanjem dokumentacije ter obupanim podizvajalcem, eden je celo naredil samomor, se Jankoviću do zdaj t. i. pravna država ni postavila po robu. Zadnja leta gledamo gradnjo kanala C0 čez vodovarstveno območje in brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Z lastniki zemljišč obračunavajo tudi fizično. Z vsako oprostitvijo Jankoviću ali ignoranco njegovih rabot, je Janković bolj drzen, pravna država pa pada v brezno, iz katerega ni mogoče splezati brez dolgoročnih posledic.

Janković se je na svoj balkanski način proslavil že v Mercatorju, kjer je bil brezkompromisen. To mu je omogočila politika, ki ga je postavila na vodstveni položaj. Na ruševinah starega Mercatorja in žrtvovanega konkurenta Emone je sicer krepil moč tega trgovca, a kolateralna škoda njegovih ravnanj so bili vedno

Moj poziv Asti Vrečko »poberi se« je v svojstvu veterana vojne za Slovenijo. Ob čakanju na odhod JLA iz države 25. oktobra 1991 smo pogovorno pogosto rekli naj se čim prej poberejo iz naše države. In so se pobrali. Tudi v primeru odločanja o Muzeju slovenske osamosvojitve ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Kdor tega ne razume ali nasprotuje ohranjanju slovenske identitete na spodoben način, naj se pobere. Samostojna Slovenija in osamosvojitveni procesi nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kot taki ne spadajo v noben skupni muzej. Še posebej ne spadajo v nekakšno enakopravno obravnavo tistih, ki so bili proti in tistih, ki smo bili za osamosvojitev.

Za obrambo samostojne Slovenije se je odvijala vojna 

Mnogi osamosvojitelji, vojaki, policisti in civilisti so v času osamosvojitvenih procesov in vojne tvegali svoja življenja, nekateri pa so jih izgubili. Sam nisem bil neposredno vpleten v vojaške spopade, sem se pa izpostavil. Večino časa vojne sem prebil s puško na rami, nekajkra