Model 80-90-100 je nova levičarska sanjarija o 80 % delovnega časa, 90 % plače in 100 % prispevkov. Gre za novo zablodo, ki je zavita v laž o napredku. Socialistične ideje vedno obljubljajo raj na zemlji, a v resnici vodijo v gospodarski in splošni kolaps, družbeni kaos in izdajo delovnih ljudi pod pretvezo njihove zaščite. Ta model je strup, ki bo uničil, kar je še ostalo od slovenske delovne etike in gospodarske stabilnosti. Ta model bi povečal potrebe po delavcih, levičarji pa bi jih znova in znova uvažali, kar niža vse standarde in kvalitete.

Skrajšanje delovnega časa na 80 % predvsem v panogah, ki delujejo 24/7, kot so bolnišnice, tovarne ali logistika, je čista norost. Če medicinska sestra ali voznik tovornjaka dela manj ur, bo to moral nekdo zapolniti. To ne bodo duhovi ampak bodo novi uvoženi delavci, ki jih Slovenija že zdaj premnožično uvaža, ker ne zna ali noče urediti trga delovne sile. Uvoženi delavci iz neraznitega sveta ne pridejo sami, ampak pripeljejo velike družine, za njih pa pričakujejo zdravstvo, šole in socialno podporo. Slovenski sistem, ki že zdaj diha na škrge, bo pod tem pritiskom implodiral.

Levičarji, ki sanjarijo o vključujoči družbi, bi nam radi zatisnili oči pred dejstvom, da vsaka pravica do združevanja družin pomeni novo breme za davkoplačevalce. Ti ljudje niso ničesar prispevali k izgradnji sistemov, koristijo pa jih dokazano več kot avtohtoni prebivalci, ki so ga gradili več generacij.

Model je nov pogubni levičarski eksperiment
Ko potrebe po uvoženih delavcih minejo, ti ljudje ne odidejo kot odide keramičar, ki nam položi ploščice. Oni ostanejo kot trajna obveznost, ki sesa sredstva iz naših žepov. In kaj je s to idiotsko idejo o 100 % prispevkih ob 90 % plače? Ideja o 100% prispevkih ob 90% plače za 80% dela je naravnost norčevanje iz delodajalcev in zdrave pameti. Podjetja, ki se že zdaj borijo z birokracijo in visokimi stroški dela, bodo morala plačevati polne prispevke za delavce, ki delajo manj. Razliko naj bi pokrila država, ki bo za ta cilj še bolj dvignila davke, kar je serijsko uničevanje malih podjetij. Vse to za nek nov pogubni levičarski eksperiment.

Tuji delavci
Skrajno levičarska sodrga nam dopoveduje, da delavci na svojih delovnih mestih izgorevajo. Skrajševanje delovnega časa naj bi to odpravilo, a gre za novo finto, s katero bodo pripeljali še več tujcev, ki jih v osnovi ne potrebujemo. Še posebej ne, če bo družba še naprej zastrupljena s trenji in sovraštvom, ki ga proizvaja skrajna levica. V sodobnem času ljudje izgorevajo tudi v prostem času, ker jih bremeni borba za preživetje. Izboljšati je treba pogoje bivanja in dela, česar z delavci iz tretjega sveta, ki pogosto ne znajo delati in se ustrezno vključiti v družbo, ne bomo dosegli.

V resnici gre za recept za izgorelost, stres in uničeno zdravje tistih, ki dejansko vlečejo voz. Te levičarska politika po eni strani sovraži, po drugi pa jih izžema do onemoglosti. Nismo silicijeva dolina, kjer programerji ob kavi v štirih urah napišejo kodo, ki jim prinese milijone. Naše gospodarstvo je odvisno od trdega dela v tovarnah, bolnišnicah, na cestah, kjer je učinkovitost in produktivnost še vedno pod povprečjem razvitega sveta. Skrajševanje delovnega časa v takih sektorjih je kvečjemu sabotaža, ne napredek.

V resničnem svetu ta model pomeni višje cene, manj storitev in družbo, ki se bo utopila v lastni naivnosti. Najhujše pri vsem tem je hinavščina. Zagovorniki 80-90-100 mahajo z zastavo "dobrobiti delavcev", a v resnici delavce potiskajo v past. Več uvoženih delavcev pomeni večjo konkurenco za službe, nižje plače in manj priložnosti za domačine. Več prispevkov in davkov pomeni manj denarja v žepu tistih, ki garajo. In več družinskih članov, ki živijo na račun sistema, pomeni manj za naše otroke, naše upokojence, naše bolnike.

Namesto napredka izdaja
Če hočemo učinkovite rešitve, potrebujemo trezen pogled na realnost. Vlaganja v tehnologijo, izobraževanje domačega kadra in migracijsko politiko, ki ne bo vsem na stežaj odpirala vrat. Model 80-90-100 naj ostane v levičarskih pamfletih, ki nimajo stika z resničnim svetom, nikoli pa naj se ne uresniči. Slovenija si zasluži boljše, ne pa vedno več skrajno levičarskih nebuloz.

V celoti se seveda ne moremo izogniti uvozu delavcev, a najprej bi morali doma izčrpati možnosti. Trenutni sistem na eni strani teži k višanju starosti, pri kateri bi se delavci upokojili, na drugi strani pa omejuje te iste delavce pri želji po delu po upokojitvi. Ko delavec izpolni pogoje za upokojitev, naj se upokoji in prejema pokojnino. Če je sposoben in želi, delodajalec pa ga potrebuje, naj se na novo zaposli in poleg pokojnine prejema še polno plačo. Od nje naj plačuje prispevke, kar pomeni, da vsaj delno v realnem času pokriva izplačila svoje pokojnine.

Združevanje družin
No, delavci migranti pa naj imajo delo dokler jih trg dela potrebuje. Ko jih ne potrebuje več, naj po poštenem plačilu odidejo domov k družinam. Pravico do združevanja družin je treba nemudoma ukiniti, saj množičnost duši socialne, zdravstvene, šolske in druge sisteme države. Delavci migranti naj delajo tisto za kar so prišli, otroke pa naj delajo doma v svoji izvorni državi.