Po do zdaj znanih dejstvih in očitnih spletkah okrog javnih posnetkov o organiziranem kriminalu v Sloveniji in dejavnosih o reakciji vladajoče politike v spregi z institucijami – predvsem Sovo, lahko utemeljeno sklepamo, da je bila pred volitvami (in je še) Slovenska obveščevalno varnostna agencija (Sova) grobo zlorabljena v politične namene. Tega ni omogočila ustanova kot taka, ampak vodstvo in direktor, ki predstavlja agencijo in je edino pristojen za zastopanje Sove pred javnostjo. V prvem koraku je direktor Sove javnost obvestil preko državnega sekretarja za nacionalno varnost, ki je politik, da naj bi se preko nekih tujih obveščevalcev zgodilo vplivanje na volitve v Sloveniji iz tujine. Že iz tega uvoda lahko hitro ugotovimo, da je nekaj hudo narobe, ni pa narobe tisto, kar nam želijo prikazati kot narobe. Gre za politično akcijo, ki je v popolnem nasprotju s poslanstvom obveščevalne dejavnosti.
Največja napaka javne razprave je bila, da je poskušala vladajoča politika Roberta Goloba za svoje politične potrebe pred volitvami a priori vsiliti tezo, da so se tuje obveščevalne službe vmešale v volitve. Za to trditev do danes nismo dobili nobenega najmanjšega dokaza. Da bi bila drama še večja, je predsednik vlade Golob sklical še Sekretariat sveta za nacionalno varnsot, kar je najožja sestava znotraj Sveta za nacionalno varnost, ki izključuje opozicijo in še nekatere druge.

Politično eksplozivna vsebina brez epiloga
Javnost je bila preko socialnih omrežij seznanjena z izjavami vplivne odvetnice Nine Zidar Klemenčič, ki je med nekim tajnim snemanjem potrdila že dolgo znane zgodbe o 10% provizijah, ki jih za vpliv na posle pobira župan Ljubljane Zoran Janković. Poleg tega so posnetki razkrili vpliv na državna podjetja Gen-I in DARS.
Poglejmo še enkrat najbolj pomembna imena pričevalcev na tajno posnetih izpovedih:
• Nina Zidar Klemenčič (odvetnica) neposredno opisuje Jankovićevo koruptivnost in 10 % provizije.
• Dominika Švarc Pipan (nekdanja ministrica za pravosodje) govori o Jankovićevem vplivu, podpori Golobu in Jankovićevi imunosti na sodne postopke tudi z zamenjavo sodnikov, če je treba.
• V drugem delu so izjave Vesne Vuković (nekdanja generalna sekretarka Gibanja Svoboda). Vukovićeva se je na posnetkih sama pojavila v pogovorih (npr. s pomembnim članom Gibanja Svoboda Petrom Majerletom), kjer govori o notranjih zadevah stranke, sumih rovarjenja in drugih politikih (npr. o Alenki Bratušek in domnevni kraji 2,5 milijona evrov).
Janković je najavil tožbo zoper Nino Zidar Klmenčič, a kaj ko bodo glede na navedbe spet sodili izbrani sodniki, ki so Jankoviću naklonjeni. Kako bodo po tem scenariju sodili, je jasno že vnaprej. Hudomušno bi lahko rekli, da je sodba že napisana.
Objavljeni avdio in videoposnetki so nedvomno politično pomembni. Kažejo namreč na način razmišljanja dela slovenskega politično poslovnega okolja, v katerem se državna podjetja, vpliv in osebne povezave obravnavajo kot orodje za urejanje poslov. Že sama možnost, da visoki akterji govorijo o provizijah ali vplivu na infrastrukturne projekte, je legitimna tema javnega interesa. Posnetki so politično relevantni, saj močno poudarjajo sum kriminalnega delovanja po vzoru kriminalnih združb, korupcija pa je itak po definiciji že sam videz. Obravnavani primer pa je še bolj zanimiv zato, ker že leta »vrabčki čivkajo« vse to, kar so na posnetkih eden za drugim izpostavili tako imenovani insajderji.

Black Cube nič več kot konstrukcija indicov
Drugi del zgodbe je prihod predstavnikov izraelskega zasebnega podjetja Black Cube v Slovenijo pred volitvami. Obstoj obiskov in stikov načeloma ni sporen, čeprav tudi o tem nimamo podrobnosti, ki so vedno pomembne. Sporno ostaja ključno vprašanje ali obstaja neposredna povezava med tem podjetjem in nastankom spornih posnetkov, saj spet ni nobenih dokazov.
Javnosti doslej niso bili predstavljeni materialni dokazi, ki bi jasno pokazali naročnika, financiranje ali operativno izvedbo snemanja. Predstavljeni so bili časovni sovpadi, obveščevalne ocene in sklepi o verjetnosti na podlagi nekih domnev. Takšne ocene so v varnostnem svetu običajne in so pomembne za analitične obdelave obveščevalnih informacij, če postanejo del javnih razprav pa so politično zelo občutljive. Še posebej, če gre za čas pred volitvami. Ker so trditve nedorečene in nimajo nobenega temelja v konkretnih dokazih, je popolnoma jasno, da gre za politične manevre, ki so za državo veliko večjega pomena kot natolcevanje o nekih vplivih iz tujine.

Mediji povzročili percepcijo - kaj pa v resnici vemo?
Javnost zaznava, da so mediji več prostora namenili zgodbi o tujem vplivu kot vsebini posnetkov. Tudi če ta občutek ni enoznačno dokazljiv kot sistemska pristranskost, ima politične posledice: zmanjšuje zaupanje v institucije in ustvarja vtis, da se standardi kritičnosti uporabljajo selektivno. Ko mediji sprejmejo trhlo institucionalno razlago v španoviji s politiko, postanejo hote ali nehote del političnega okvirjanja zgodbe.
Sicer pa medijski fenomen pojasni tudi izpoved, da se da nekatere novinarje brez težav podkupiti za 8000,00 evrov. To je znesek, za katerega so ti novinarji pripravljeni poročati kar ti srce zaželi.
Kaj vemo:

• Vemo, da so posnetki objavljeni in politično obremenjujoči ter da nihče ne dvomi v pristnost.
• Vemo, da državne institucije govorijo o sumih tujega vpliva.
• Vemo, da dominantni mediji zgodbo s poudarkom na problem snemanja pumpajo do neba, medtem pa ne problematizirajo vsebine.
• Vemo, da Sova nima materialnih dokazov ali pa jih prikriva.

Ne vemo pa še:

• Kdo je naročil snemanja.
• Ali so obremenilni posnetki popolni in koliko jih še obstaja.
• Ali razkrivajo tudi realno izvršena kazniva dejanja in katera.
• Ali je bila operacija del politične strategije vladajočih kot je do zdaj precej očitno.

Slovenija tako plasirano (namerno se ustvarja zmeda) živi v prostoru med dvema verjetnostma. To je med tistim, kar med spremljanjem sami vidimo in slišimo in tistim, kar nam servirajo.
KNOVS ima ključno vlogo
Parlamentarni nadzor nad obveščevalnimi službami obstaja prav za takšne situacije, ko varnostna presoja postane politično relevantna. Naloga KNOVS ni potrditi ene ali druge politične zgodbe, ampak preveriti, ali je bila Sova pri obveščevalnem delovanju strokovna, zakonita in politično nevtralna.

Ključna vprašanja, ki bi jih moral KNOVS zastaviti Sovi:

1. Dokazna veriga
Ali obstajajo konkretni operativni dokazi (finančne sledi, komunikacije, materialni dokazi) ali zgolj analitična ocena verjetnosti, kar bi bil čisti nonsens.
2. Kdaj, če sploh je SOVA prvič s svojimi operativnimi metodami pridobila informacije o dejavnosti Black Cube?
Ali je bila časovnica javnega razkritja strokovno ali politično pogojena? Aktivisti Nika Kovač, Filip Dobranič in novinar Mladine Borut Mekina so afero predstavili javnosti pred Sovo, kar je nenavadno. Je mogoče, da je Sova črpala vsebino za prezentacijo od aktivistov?
3. Ali je obstajala neposredna povezava med operativci in nastankom posnetkov?
Če je trditev da, na podlagi katerih preverljivih elementovje je to mogoče trditi?
4. Ali je bila vlada seznanjena pred javno objavo in kakšna navodila so bila dana?
5. Ali je bila opravljena neodvisna pravna in politološka presoja, ali javno razkritje lahko vpliva na volilni proces?
6. Kako Sova razlikuje med legitimno zasebno dejavnostjo tujega podjetja in nacionalnovarnostno grožnjo?
7. Ali obstajajo še nerazkriti podatki, ki jih zaradi zaščite virov ali drugih razlogov še ni mogoče javno objaviti? Če da, morajo biti predstavljeni parlamentarnemu nadzoru, saj je prav to njegova funkcija in je lahko ključna informacija.

Sklep na osnovi trenutnih okoliščin
Afera leta 2026 ne razkriva le morebitne korupcije ali morebitnega tujega vpliva. Razkriva predvsem krhkost »neodvisnih« institucij in utrjevanje nezaupanja v politiko, medije in institucije. Ko predmet obravnave vsak razume po svoje, ker je povsod okrog ena sama megla, je porušeno zaupanje v institucije kot je osrednja obveščevalo varnostna agencija. Posledica je vpliv na volitve in na dolgi rok povzročena škoda, saj se z zlorabo moči oblasti prav ta oblast, ki je zlorabila svojo moč, da na osnovi zlorabe okrepi ali zadrži vpliv. Po domače gre za prevaro volivcev in celotne javnosti.
Resnična naloga demokratičnih institucij zato ni izbrati eno stran v zgodbi, temveč potrpežljivo in strokovno razjasniti primer. Kajti če posnetki držijo, gre za vprašanje integritete oblasti. Če pa je šlo za organizirano obveščevalno operacijo, gre za vprašanje zaščite demokratičnega procesa.
In dokler ne dobimo odgovorov, bo Slovenija ujeta v tekmovanju interpretacij. Eno pa si vendarle velja zapomniti; golobi niso nikoli naznanjali pomladi.