Članek

#Kolumna

Progresivci bi danes Adenauerja in druge proglasili za skrajne desničarje
Objavljeno Sep 27, 2023

Povsem jasno je, da se je današnja Evropska unija zelo oddaljila od prvotne zamisli, ki so jo zasnovali politični in mnenjski voditelji po drugi svetovni vojni. To so bili ljudje s ključnih področij takratne eksistence, ki so bili temelj sodelovanja in varnosti na sprti in po vojni potrti, lačni in obupani celini. Bili so pokončni politiki, kmetovalci, bankirji in vizionarji. Uspeli so poiskati skupne interese, ki so združili velike narode, tem pa so se kasneje pridružile še mnoge države, ki so v povezavah videle prihodnost, mir, razvoj in blaginjo. Evropa je danes v velikem delu še vedno združena v EU, ki pa je stopila na mnoge poti razhajanj. Posledica mehkih pristopov do nekaterih temeljnih veziv je vojna v Ukrajini, izmislili pa so si tudi nove apokaliptične poti, ki nas na novo delijo.

Posameznik, družina, nacionalni interesi in naravne značilnosti so postale osovraženi pojmi

V času vstopa Slovenije leta 2004 v EU je bila ta še zelo drugačna. To pomeni, da nismo vstopili v povezavo kakršna je danes. Zanimivo je, da se za osnovne vrednote zavzemajo in jih trdno branijo predvsem pridružene članice iz bivšega vzhodnega bloka, pri čemer najbolj vzorno izstopajo Poljska, Madžarska in Češka, sledijo pa tudi baltske države. Predvsem Poljska in Madžarskasta zaradi tega pogosto tarča razprav in obsodb v bruseljski administraciji, ki je vse bolj progresivna v prizadevanjih za uveljavitev načel kulturnega marksizma. Ta izvira iz Frankfurtske šole, ki je utemeljitelj krepitve institucij, te pa naj bi spremenile naravne značilnosti človeka v svoji osnovi. Posameznik naj se na tej poti podredi institucionalni volji, ki je formirana na osnovi ideologije spreminjanja njega samega, osnovne celice družbe, ki je družina ter vloge nacionalnih držav, kjer prva dva uresničujeta svoje osnovne potrebe.
Na ta način nismo več združeni v različnih interesih za skupno dobro, ampak poskuša prevladati interes nore prevlade birokratov. Postopni poseg v človeka kot takega, kar nekateri imenujejo genski inženiring je že na prvi pogled poguben, kar daje še posebej misliti. Uničevanje vsega dobrega in stopanje na pot v nasprotni smeri je namerno. Človek naj bi po njihovem postal nepomemben, njegovi notranji naravni občutki pa bi se izbrisali iz njegovega kolektivnega značaja in spomina, ki ga je oblikoval. Iz tega izhaja tudi ideologija o naravni spolni pripadnosti, s čimer lahko posameznik »postane« nasprotni spol ali celo izmišljen spol, v katere identiteti stopijo osebnostne motnje na sam vrh odločanja. V teh razmerah se znajdemo v situaciji kot da bi veter pospravljal nered.
Da bi bila zmeda še večja administrativne sile, ki so se mimo volitev povzpele na oblast, odločajo o migracijah, ki naj bi nas obogatile. Diktatura birokratov nas tako prepričuje, da so migracije stalnica človeštva, kar je čista demagogija. Migracije so se res ves čas dogajale, zgodovina pa nas uči, da so množične migracije v končni fazi vedno uničile civilizacije na določenem območju. Soočamo se z enormnim povečanjem nezakonitih migracij, kar kot dejstvo priznavajo tudi t.i. progresivne sile (beri kulturni marksisti), vse to stlačiti v stalnice pa je predrzno norčevanje iz inteligence.


Začetki evropske unije segajo v petdeseta leta, ko je bila podpisana Rimska pogodba, s katero so se združili interesi zahodnega sveta po drugi svetovni vojni. Zavest o nujnosti sodelovanja v gospodarskem razvoju je združila zahodno Evropo, kar je poleg izboljšanja standarda prebivalstvu prineslo tudi varnost, brez katere vse drugo zbledi. V tistem času je bila zelo pomembna jeklarska industrija, ki je bila temelj industrializacije. Da bi zagotovili delovanje tega sistema so potrebovali veliko energije, osnovo pa so videli v razvoju zmogljivosti izkoriščanja nuklearnega potenciala ter pridobivanje premoga, kar so zapisali v pogodbo.


Od takrat se je ta del Evrope (zahodni) hitro razvijal, dosežki pa so se odrazili v dosegu stopnje razvoja družbe v kateri je posameznik živel bolje kot kadarkoli prej. Tako je bilo dokler so bili večinsko v veljavi krščanski standardi. Osnova je ponižnost in hvaležnost, kar pa se je v zadnjem obdobju prevesilo v oholost in prevzetnost. Prav to pa je tisti moment s katerim so se začeli trendi obračanja Evrope v nasprotno smer.

Zahodni človek je postal domišljav

Zahodni človek si je začel domišljati, da lahko vpliva na naravo tako da omejuje in usmerja naravo in Boga. Namesto nadgradnje tehnologij v čistejše, se je birokracija domislila omejevanja in prepričevanja množic, da smo resurse za tekoče leto porabili že sredi poletja. Rešitev vidijo v omejevanju javnega prometa in industrije, ne v razvoju in izboljšavah tehnologij. To posledično pomeni zmanjšanje industrijske proizvodnje, kar bo oslabilo (je že) konkurenčnost evropskega gospodarstva in prevlado Kitajcev, ki so ubrali povsem nasprotno smer. Zdi se, da je njihov socializem dojel bistvo in namen ter uspeh Evrope nekoč. Kitajski razvoj je itak utemeljen na vohunstvu in plagiatorstvu, vendar Evrope od točke preloma dalje ne kopirajo več.
Očetje združene Evrope s Konrdom Adenauerjem, Robertom Schumannom in drugimi se s to politiko zagotovo ne bi strinjali. Prav tako se s tem ne strinja razumna politika, ki jo najdemo v glavnem na desni strani političnih polov. Politiki starega kova bi se zagotovo odločno uprli in vrnili Evropo na pot razumnega razvoja. Zato bi bili danes v Bruslju in medijih označeni za skrajne desničarje. Bruseljski možganski trusti namreč vsa nasprotovanja trenutnim pogubnim trendom označijo za skrajno desnico. To kaže na njihov značaj, ki v obrambo temeljnih vrednost uporabljajo jezik zastraševanja, kar je vse bolj tudi globalni problem.

Konrad AdenauerRobert Schuman
Še več, v nekaterih krogih so s tem povzročili celo podporo ruski politiki, ki se deklarativno upira tem norostim s svojimi lastnimi norostmi, ki so pripeljale do brutalne vojne v Ukrajini. Danes se postavlja vprašanje komu bo uspelo. Ali bo to ena ali druga napačna smer, ker se odriva prava pot, ki ima svoje temelje v rimski pogodbi. Evropske volitve bodo zato drugo leto zares prelomne. Za kompromise bo vse manj prostora. Pa ne zato, ker jih ne bi želeli sklepati, ampak zato, ker druga stran ni alternativa, ampak propad.
Davorin Kopše

#Adenauer #EU #Evropa #Kolumna #Politika #Schuman #Slovenija