V Sloveniji kot samooklicani "sončni strani Alp", kjer sonce pravosodja še vedno ni obsijalo, še kar smrdi po socialistični birokraciji in nepotizmu iz časa komunistične Jugoslavije. V normalni demokraciji bi moral sam sistem zaznati luknje za zlorabe in jih dokončno zakrpati. Predstavljajte si, da nekdo vloži odškodninsko tožbo, sodišče mu prisodi denar in sodba postane pravnomočna. Obsojeni se pritoži na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki ugotovi, da je bil postopek kršenje Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), tožnik pa kljub temu obdrži denar, ki mu ga je sodišče nezakonito prisodilo.
Pogosto pride do kršenja EKČP zaradi pristranskosti sodnikov ali direktne ter namerne kršitve pravice do poštenega sojenja. Slovenija, kot članica Sveta Evrope, po odločitvi, da je prišlo do kršenja EKČP, krivično obsojenemu plača odškodnino, povrne stroške in vrne znesek, ki ga je ta plačal tožniku. Vse to krivično obsojenemu seveda pripada, problem pa je v tem, da tožnik obdrži iztožen znesek, čeprav mu ne pripada. Gre za eklatantno zlorabo sistema, ki je pomanjkljiv in zaradi tega omogoča privilegirancem tožbe, ki ne pijejo vode, sodniki pa v duhu Bavconovega prava zatirajo posameznika, ki je proti sistemu izrazito šibkejši. Toženi je na ta način najprej na "žaru" slovenskih sodišč potem pa čaka na pravico še iz Strasbourga, ki traja 3 do pet let.
Gre torej za sistematično zlorabo, ki kriči po namernem discipliniranju tistih državljanov, ki si drznejo kritizirati oblast ali privilegirance, ki so del te oblasti. Ta ureditev, zapisana v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), kjer sodba ESČP ne šteje kot razlog za obnovo civilnega postopka (394. člen), je kot relikt iz časov, ko je bila partija nad zakonom. V kazenskih zadevah je obnova postopka možna po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, 410. člen), kar je vsaj delno v skladu s priporočili Sveta Evrope. Ampak v civilnih zadevah, kjer gre pogosto za odškodnine zaradi žaljivk, defekacije ali drugih "zločinov" proti vplivnežem, je to »urejeno« v njihovo korist.
V Sloveniji je krivična sodba sveta krava
Izgovor za stanje je, da bi obnova ogrozila res judicata – pravnomočnost sodbe – in interese "bona fide" tretjih oseb. V resnici gre za zaščito sistema, ki privilegirancem omogoča, da si z državnim aparatom napolnijo žepe, medtem ko davkoplačevalci nosimo breme dvojnih izplačil. Krivično obsojeni prestaja muke, saj mora najprej po krivici seči v žep, morda še huje pa je prestajanje čustvenih in socialnih stisk, tožnik pa se medtem na ves glas smeji in uživa v svoji finančni pridobitvi in zlobi.
Sistem smrdi po namenu
Sistem je naravnan k discipliniranju uporabnikov pravice do izražanja in kritike. V državi, kjer so sodniki še vedno imuni pred odgovornostjo za očitne kršitve (125. člen Ustave RS), kljub temu da Slovenija vodi po številu kršitev pred ESČP zaradi dolgotrajnih postopkov in drugih nepravilnosti, krivično sojenje ostaja orodje za "zakonito" utišanje posameznikov.
Kritika politika ali drugega vplivneža je v Sloveniji vse večje tveganje za tožbo. Istočasno je vse večje tveganje, da bo sodišče z vsemi močmi stopilo na stran prvorazrednega privilegiranca v družbi, ki se je odločil za tožbo, ker je vnaprej vedel (se morda dogovoril) kakšen bo izid sojenja v Sloveniji. Po pravnomočni krivični obsodbi ostane edina tvegana in draga pot še na ESČP v Strasbourg, kjer Slovenija serijsko izgublja in plačuje odškodnine, privilegirancem pa denar ostane. To ni pravica, to je mafijski dogovor, kjer se proračunski denar preliva v zasebne žepe na račun namerno povzročenih muk nedolžnim.
Poglejmo drugam po Evropi
Po primerjavah ostane Slovenija kot zaostala provinca. Rekomendacija Sveta Evrope Rec(2000)2 iz leta 2000 priporoča ponovno odpiranje postopkov po sodbi ESČP, zlasti za dosego restitutio in integrum, kar pomeni vrnitve v prvotno stanje.
V kazenskih zadevah to velja v skoraj vseh 46 članicah Sveta Evrope. V civilnih zadevah se žal v nekaterih državah še vedno ne loči zrnja od plevela. Žal je Slovenija med njimi. V približno polovici držav, kot so nekatere bivše socialistične države; npr. Hrvaška, Severna Makedonija, Grčija, Romunija, Srbija in celo Rusija (pred izključitvijo), je ponovno odpiranje civilnih postopkov možno neposredno na podlagi sodbe ESČP.
Hrvaška z Zakonom o kazenskem postopku izrecno dovoljuje obnovo civilnih postopkov, če ESČP ugotovi kršitev. V Severni Makedoniji so to uvedli leta 2005, da bi zaščitili žrtve kršitev. V Grčiji se postopki ponovno odpirajo v kazenskih, upravnih in delno civilnih zadevah. Te države so razumele, da brez obnove ni prave pravice – in da je treba zaščititi žrtve, ne pa privilegirance.
V drugih državah, kot so Nizozemska ali Velika Britanija, je obnova omejena, ampak vsaj obstaja razprava in praksa, ki upošteva sodbe ESČP kot potencialni razlog za vrnitev denarja ali razveljavitev. V Sloveniji o tem ni dopustna niti razprava, pristojnih pa so polna usta pravne države, človekovih pravic in neodvisnosti sodišč, ki pa na ta način niso neodvisna ampak se sodnikom dopušča samovolja.
V urejenih državah se ne skrivajo za "pravnomočnostjo", ampak tehtajo interese. Če je kršitev očitna, se postopek odpre, denar vrne, sodniki pa odgovarjajo. V Sloveniji so sodniki še vedno svete krave, ki se jim kljub eklatantno nezakonitim sojenjem ne zgodi nič. Sistem ščiti samega sebe, sodniki uživajo imuniteto, kljub ponavljajočim se kršitvam (Slovenija je med vodilnimi po pritožbah na ESČP).
Nujen razmislek v Sloveniji
Najprej nujno:

1. sprememba ZPP, da sodba ESČP postane izrecni razlog za obnovo civilnih postopkov, kot v sosednjih državah.
2. Uvedba materialne in disciplinske odgovornosti sodnikov za očitne kršitve, ker je dovolj zgrešene "funkcionalne imunitete", ki ščiti nesposobne ali pristranske sodnike.
3. Mehanizem za vrnitev nepravično izplačanega denarja po pravilih neupravičene obogatitve (Obligacijski zakonik, 190.–199. člen), brez izgovorov o tretjih osebah.
4. Transparentna objava vseh primerov, kjer je ESČP ugotovil kršitev (register), in javna razprava o tem, zakaj privilegiranci obdržijo denar, medtem ko država plača iz naših žepov.

Dokler v Sloveniji tega ne naredimo (ena temeljnih domačih nalog na področju pravosodja), bomo ostali komunistična vukojebina na sončni strani Alp, kjer se oblast in njeni zavezniki z zlorabo sistema okoriščajo s torturo nad posamezniki. Čas je za temeljito revolucijo v pravosodju, sicer bomo še naprej plačevali za zlorabe prvorazrednih, medtem ko se nam oni smejijo v obraz.