Pokvarjeni in izprijeni so ob smrti človeka sposobni razčlovečiti žive. Znano je, da je z živim dovoljeno narediti vse, če ga prikažeš kot pošast, ki ni vreden, da živi. Morda jim bo njihova hudobija prinesla zadovoljstvo, sreče pa zagotovo ne. Tudi, če jo trenutno čutijo. Umetno ustvarjeno javno podobo človeka, ki ga prikažejo kot da to ni, so v zgodovini že večkrat uporabili za eliminacijo in grozodejstva. Ta duh očitno še močno živi tako v podzavesti kot zavesti nekaterih ljudi, ki to kljub svoji sprevrženosti še vedno so. Tokrat so zaradi treh zapisanih besed ponovno kot hijene planili name.

Eden jebeno manj

Slovenski javnosti je znan izrek Marcela Štefančiča, ki si je s svojo škodljivo četico prizadeval prevzeti javno televizijo. Ta je v navalu besa izjavil, da je njih jebeno več, kar je pomenilo grozečo izjavo, da jim bodo njihova prizadevanja prinesla sadove. In so jim. Z unikatnim Zakonom o RTV so v svet tega zavoda imenovali sto procentov svojih privržencev, s čimer so popolnoma prevzeli Radiotelevizijo Slovenija. Za enega izmed članov sveta so na ta način imenovali tudi Saša Hribarja, ki je pihal v njihov rog.

Nekaj ur po novici o smrti satirika Saša Hribarja sem na svoji Facebook strani napisal objavo, da je eden jebeno manj. S tem nisem napisal nič o Sašu Hribarju, zgovorno pa sem povedal, da je z njegovo smrtjo v Svetu RTV eden manj. Samo golo dejstvo in nič več.

V splošnem imam do smrti realen odnos. Jemljem jo kot nekaj naravnega in neizogibnega za vse nas. Ob smrti mi je za mnoge žal, smrt nekaterih pa gre mimo mojih osebnih čustev. Tako pač je. S precejšnjo gotovostjo trdim, da je tako pri vseh ljudeh, kar je povsem normalno. Nikoli pa se nisem veselil nobene smrti. Tudi Hribarjeve ne! Tudi pieteta je nekaj, kar ljudi loči od živali. Verjetno jo imamo vsi, a kot rečeno jo čustveno z žalovanjem doživimo v omejenem obsegu. Zdi pa se, da je pogosto odnos do mrtvih močnejši od odnosa do živih. Žal je to pogosto le navidezno in zato hinavsko. Točno taki so tisti, ki so sposobni živim prizadejati zlo, na drugi strani pa so jih polna usta pietete. O mrtvih nič slabega, naj pa ne bo po smrti prepovedano govoriti o delu umrlega, ko je še živel. O dobrem in o slabem. Če smo poglobljeni, lahko s tem delamo sebe boljše.

Sašo Hribar je v slovenski satiri zagotovo pustil veliko sled, za seboj pa je pustil tudi mnogo na umu skromnih oboževalcev. Prepričan sem, da jih tudi sam Hribar ne bi bil vesel. V tem smislu ima srečo, da za njih ne bo nikoli izvedel. Osebno ne verjamem, da je bil hudoben kot so oni. Svojo hudobijo so dokazali vsi tisti, ki so negativno in skrajno žaljivo komentirali moj zapis, razumeli pa ga niso. Skoraj mimo mene so šli komentarji, da moj zapis ni pieteten, da je neprimeren ali da sem kreten. Nekaj povsem drugega pa je, če doslej novinarka Janja Klasinc napiše, da nisem človek, to pa z velikim zanosom objavi Reporter (morda je že ali še bo tudi kdo drug). Za vzorec prilagam v sliki še nekaj pošte, ki sem jo prejel.

Reporter: Človek Janja Klasinc o človeku, ki zanjo ni človek

Glasbenik in mož Alenke Gotar Anže Šuštar na nizki intelektualni ravni plus komentarji kaj si nekateri mislijo o njem

Primitivec, ki o sebi misli, da ni dober človek

Moralist Dušan Klukej, FB

Razumem sovraštvo, ki je eno izmed čustev, sam pa ga v sebi ne nosim. Nikoli ne sovražim ljudi in tega tudi ne izražam. Sem pa pogosto nestrpen do hudobnih in totalitarno naravnanih. Prizadevam si, da bi ljudje videli dogajanja in dejanja z več zornih kotov in si ustvarili svoje mnenje. Zavedam se, da tega nikoli ne bomo dosegli, je pa vredno vztrajati, da bi jih spregledalo čim več. In ja, tudi sam bom nekoč omagal. Tega se zelo zavedam. Zato vsem tistim, ki mi pogosto s svojim bogatim besednim zakladom želijo naj crknem sporočam, da bo zagotovo prišla tudi moja smrt, a prišla bo tudi njihova. Morda je to najbolj pravična stvar na svetu, ki se ji nihče ne more izogniti. Ima pa tudi uravnoteženje. Rojstva zagotavljajo, da bo človeštvo še obstajalo. Nekateri rojeni bodo postali dobri, nekateri slabi in nekateri nekje vmes.
Name Hribar za časa svojega življenja ni nikoli naredil pozitivnega vtisa, a okusi so različni. Kljub temu želim, da najde svoj mir med pokojnimi, med živimi ga ni. Tudi drugim ni dal miru, kar ni narobe. Tak je pač bil. Nihče ni vsem všeč, večina pa si tega niti ne želi. Jaz že ne.

Davorin Kopše