Na začetku vojne v Ukrajini sem napisal kolumno, v kateri sem napovedal, da bo vojna relativno kratka. Očitno že zdaj ni tako, treba pa je upoštevati dejstvo, da je Rusija v prvih dneh vojne napadla praktično celotno območje Ukrajine. Če bi vztrajala na celotnem ozemlju, bi imel v napovedi najbrž bolj prav. Njen cilj je bil zrušiti ukrajinsko oblast, postaviti sebi naklonjeno oblast in na ta način Ukrajino priključiti Ruski federaciji, kjer ima Kremelj glavno besedo. To bi pomenilo, da je Ukrajina vsaj de facto del Ruske federacije. Putin bi si na ta način zagotovil možnosti nadaljnjega širjenja. Najprej na Moldavijo, kasneje pa morda tudi na Baltik in še kam.

Finska in Švedska v Natu zelo vznemirjata Putina. Agresijo na Ukrajino je namreč opravičeval z domnevno nevarnostjo širitve Nata v Ukrajini, ki meji neposredno na Rusijo. Z vstopom omenjenih držav v zvezo pa Putin dobiva dve novi državi članici Nata na svoj prag. Ne gre prezreti niti politike Srbije, ki poskuša krmariti med zlim in dobrim (Rusijo in Zahodom). Balkan je tudi zato žarišče, ki se pogreva, kar je v interesu Rusije, saj to slabi stabilnost Evrope.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Zgovoren je načrt obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Beogradu. Obisk se ni zgodil, ker Romunija, Bolgarija, Severna Makedonija in Črna gora niso dovolile preleta letala skozi njihov zračni prostor. Sporočilo pa je vseeno jasno. Vezi med Srbijo in Rusijo so močne in se še krepijo. In to v času, ko je ves svet zoper Rusijo uvedel obsežne sankcije. Sem lahko štejemo tudi Bosanske Srbe, ki želijo oditi iz kantonske Bosne.  V tem delu Balkana bi lahko prišlo na začetku do lokalnega vojaškega spopada, za zdaj pa ne vemo, kdo vse bi se vmešal in s tem povzročil širše posledice. Rusija nedvomno kaže ta interes, zagotovo pa ne bi bila edina.

Ker je obisk Lavrova v Beogradu propadel, iz Rusije že prihajajo grožnje. Direktor ruske vesoljske agencije Roscosmos Dmitrij Rogozin je na Twiterju zapisal, da Romuni in Črnogorci ne bodo mogli ubežati Sarmatu, kar je ime za medcelinsko balistično raketo. Lahko bi rekli, da gre le še za eno brezvezno in prenagljeno grožnjo v nemoči, a ob upoštevanju morebitne želje po prej omenjenem novem vojnem žarišču, bi se ta provokacija lahko zgodila. Države, ki so zaprle zračni prostor, so sicer članice Nata, a so pred tovrstnimi provokacijami za zdaj praktično brez obrambe.

Rusija se je slabo pripravila na vojno
Odločilno za rusko vojsko v Ukrajini je bilo to, da je izrazito slabo izvedla tako imenovano obveščevalno pripravo bojišča. Menili so, da si bodo Ukrajino podredili v nekaj dneh, kar se ni zgodilo, in vojna ni nikoli prešla v drugo fazo,  kot so načrtovali. Namesto tega so spremenili cilje in temu prilagodili tudi potek vojne. Po nekaj več kot stotih dneh se osredotočajo predvsem na vzhod Ukrajine. Težišče spopadov zdaj gravitira na zasedbo dveh samooklicanih republik znotraj Ukrajine Doneck in Lugansk, ki ju je Rusija tik pred vojno tudi priznala.

Do danes ima Rusija 20 odstotkov izgub v bojevanju, kar je zaskrbljujoč podatek za vsako vojsko. Če bo šlo v konvencionalnih vojaških aktivnostih tako naprej, se lahko bojimo stopnjevanja uporabe nekonvencionalnega orožja. Tega Rusija že uporablja. Uporaba s konvencijami prepovedanih kasetnih bomb ni nobena redkost, uporabili pa so že tudi beli fosfor, ki je množično ubijalski. Znan je po svojem delovanju. Vžge se ob stiku z zrakom in doseže do 1300 stopinj Celzija. Za človekovo življenje je nevaren zaradi gorenja globoko v tkivo, vdihavanja njegovega dima in zaužitja. V vojaško taktične namene je najkoristnejši za ustvarjanje dimne zavese.

V predhodno omenjeni kolumni sem napisal, da bo Rusija oslabljena in poražena, bo pa pred tem nedvomno izvedla še vrsto močnih ofenziv. V teh bo nastala velika materialna škoda, mrtvih in ranjenih pa bo na deset tisoče ljudi. To gledamo. Zaradi sankcij je Rusija gospodarsko in posledično tudi vojaško oslabljena. To smo mnogi napovedovali. Eden izmed scenarijev je širitev nestabilnosti na druga območja po Evropi in s tem prerazporeditev resursov Nata in drugih obrambnih sil evropskih držav. Tudi sami vojni spopadi ali vsaj incidenti bi se lahko razmahnili na širše območje.

Slovenija je zaradi leve oblasti ogrožena politično in gospodarsko
V Sloveniji nismo povsem varni, čeprav smo v zvezi Nato in EU. Na oblast so se namreč povzpeli skrajni levičarji, ki za zdaj še deloma prikrivajo svojo prorusko držo. So tudi proti Natu in oboroževanju Slovenije. Ugibam, a lahko se zgodi, da bodo v državo ponovno povabili ruske diplomate, ki jim je Slovenija v času prejšnje vlade v okviru sankcij odrekla gostoljubje, čemur pa je sedanja ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon ostro nasprotovala. V tem primeru bi verjetno tudi EU precej dvignila roke od nas. Bojim se, da bo do tega prišlo že s samo negativno politično držo slovenske zunanje politike brez konkretnih dejanj.

Slovenija je covidno krizo in vse, kar je z njo povezano, v času prejšnje vlade uspešno obvladovala tudi zaradi solidarnostne EU. V Bruslju so nas spoštovali tudi zaradi odločnega odnosa do vojne v Ukrajini. Odmik od te politike obeta tudi odmik od naklonjenosti EU, kar nedvomno ne bo dobro v prvi vrsti za obvladovanje prihajajoče draginje in pomanjkanja energentov. Približevanje Rusiji bi Sloveniji nedvomno prineslo le škodo in nobenih koristi. Ne gre torej le za vojaško varnost, ampak tudi za ekonomsko in daljnoročno politično varnost.

V sedanji fazi je Rusija nevarna zaradi nepredvidljivosti
Vidimo torej, da Rusija v vojni ni dosegla svojega primarnega cilja. Zdaj poskuša doseči sekundarnega, ki je na ukrajinskem vzhodu in jugu. Delno ga je že dosegla z opustošenjem ukrajinskega juga in pobojem in izgonom prebivalcev. Ostaja še vzhod, kjer seje smrt in ruši vse pred seboj. Vseeno ji tudi na tem območju ne gre gladko, saj ukrajinske sile z močnimi protiofenzivami vedno znova pridobivajo zasedena ozemlja nazaj.

Dobava sodobnega orožja je dodatni dražljaj za grožnje Putina. Grozi z novimi napadi, če se bo oboroževanje Ukrajine za obrambne namene države nadaljevalo. Omenja celo nove cilje, ki jih do zdaj še niso izbirali. Ti bi lahko bili tudi izven Ukrajine. Morda je nekaj raket na Kijev po nekaj več kot mesečnem zatišju napoved česa takega. Govori tudi o tem, da bodo potisnili obrambne sile Ukrajine tako daleč od ruskih meja, da napadi z orožji dolgega dosega na Rusijo ne bodo mogoči.

Glede na opisano in več o situaciji na bojiščih lahko agresor le sanja o potiskanju obrambe daleč od meje. Ne s konvencionalnim orožjem. To bi lahko poskusili z uporabo še več že uporabljenega nekonvencionalnega orožja, balističnih raket, morda z bojnimi strupi, na koncu tudi s taktičnim jedrskim orožjem. Izključeno ni niti, da bi morebiti skušali dokazati svoj vojaški doseg do ozemelj držav, ki dobavljajo orožje Ukrajini, vendar menim, da je obramba v obliki raketnega ščita v tem delu Evrope dovolj močna.

Zaradi neuspehov in vse večjega uravnoteženja Ukrajine v oborožitvi so torej Putin in njegovi generali vse bolj živčni. Če mednarodne sankcije ne bodo umaknjene, si tudi nihče ne bo želel živeti v njihovem režimu. Niti v morebiti zasedenem Lugansku in Donecku ne. Zaradi vsega navedenega ima Putin ves čas prst na sprožilcih nevarnih orožij. Tudi če tega orožja ne namerava uporabiti in morda selektivno raketirati evropskih držav, so grožnje nekaj, kar je treba vedno jemati resno. In vse to so seveda več kot utemeljeni razlogi za trditev, da se varnostne razmere zaostrujejo.

Davorin Kopše