Dvotretjinska večina je želja novega mandatarja Roberta Goloba že izpred volitev. Ker mu na volitvah to ni uspelo, se zateka k povolilni strategiji, ki naj bi ga do tega pripeljala. Ko se je soočil z volilnimi rezultati, je hitro ugotovil, da bi lahko sestavil stabilno vlado tudi z le eno koalicijsko partnerico. V tem smislu bi najprimernejša primerna stranka Socialni demokrati. Na poti do dvotretjinske večine pa nujno potrebuje tudi Levico. Trenutno mehča za zdaj opozicijsko Novo Slovenijo, ki pa tudi ne skriva ambicij, da bi se pridružila vladni koaliciji.

Levica je sicer najmanjša koalicijska partnerica, vendar jo je Golob sprejel v koalicijo iz taktičnih razlogov. Golob na glas govori o eksperimentu v zdravstvu, gre pa tudi za prikrit eksperiment, ki je veliko širši in v resnici še nevarnejši. Poskuša z bombončki, s čimer naj bi dosegel zadolžitev Levice in morda dolgoročnejše partnerstvo. Na to kažejo tudi nasprotujoče si izjave Goloba. Te se v izjavah v mnogočem razlikujejo od zapisanega v koalicijski pogodbi. S to taktiko iz dneva v dan spreminja svoja stališča do določenih vprašanj, ki se nanašajo predvsem na davke in gospodarstvo nasploh. S tem poskuša zabrisati sledi do apetitov skrajne Levice.

Moč Levice
Moč Levice vsekakor ni vsebinska oziroma programska. Njena moč je politična, ki bi lahko pripeljala do dvotretjinske večine. Gre za neznansko politično moč odločanja in spreminjanja moči v državi, ki bi jo lahko s to večino dosegli. Politična moč Levice je tudi v veliki podpori nevladnih organizacij, ki so sposobne na ulice pripeljati relativno veliko število ljudi, kar lahko ima s podporo medijev odločilno vlogo. Na mestu je omeniti zavezo Goloba, da bo upošteval večino od 138 zahtev tako imenovane Ljudske skupščine.

Tukaj so tudi sindikati, ki so v Sloveniji serijsko proti vsem spremembam, ki jih uveljavlja desna politična opcija. Spomnimo se izjave Lidije Jerkič, ki ni vedela, zakaj so proti povišanju plač delavcem, so pa vseeno proti. Ne nepomemben je tudi Sindikat vzgoje in izobraževanja, ki ga vodi bivši Kučanov zet Branimir Štrukelj in pripada prav Levici, na čigar listi je v preteklosti že kandidiral. Ne glede na širino obsega njegovega vpliva na razmere v šolstvu, je vendarle vpliven. Šolstvo pa je v političnem smislu na dolgi rok veliko pomembnejše od vpliva vojske ali celo policije, kar smo videli v zadnjih dveh letih na ulicah. Policija ima namreč zakonske omejitve, politika levice in njenih sindikatov teh omejitev nimajo. Njihov politični vpliv namreč z lahkoto obide vse formalnosti, kar jim omogoča sindikalna svoboda.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ 

Moč Nove Slovenije
Nova Slovenija se lahko brez zadržkov hvali z uspešnim delom v Janševi vladi. Ob tem pa je treba z enako gotovostjo trditi, da ta stranka ne bi bila enako uspešna v neki drugi vladi. Spomnimo, da so kot majhna stranka svoje uspešno delo v vladi reklamirali tudi z možnostjo vodenja prihodnje vlade. Tudi na ta način se je kazala močna želja po moči, čeprav politično gledano ta pristop ni sporen. Tonin je predsednik Nove Slovenije. Kot tak je postal podpredsednik Janševe vlade in minister. Kot minister na Ministrstvu za obrambo je delal dobro in mu ni mogoče ničesar očitati. S komer koli iz teh struktur se pogovarjam, je enakega mnenja. To je potrdila celo bivša ministrica za obrambo iz nasprotne politične opcije Ljubica Jelušič. Res pa je, da bi lahko bila njena pohvala Tonina kot ministra sestavni del snubljenja Nove Slovenije za sodelovanje pri uresničevanju višjih političnih ciljev.

Trgovanje se je že začelo. Na to kažejo mahinacije okrog vodenja delovnih teles. Trik je bil v odpovedi podpredsedniških mest, kar naj bi jim zagotavljalo pravico do dodatnega vodenja enega izmed teh teles, čeprav ob odpovedih tega na glas niso pogojevali. Politično trgovanje poznamo že iz leta 1996, ko je bila s spremembo ustave izničena neposredna ljudska volja, izražena na referendumu, kjer je bil izglasovan večinski volilni sistem. Takrat je pri tem asistirala Slovenska ljudska stranka. Verjamem, da je bila zavedena. Zato lahko iz konkretne izkušnje vemo, da je lahko zavedena celotna politična stranka, ki lahko dobro misli. Pa je bila takrat Slovenska ljudska stranka po velikosti veliko večji politični akter, kot je danes Nova Slovenija, zato je imela Slovenska ljudska stranka veliko večji samostojen vpliv. Kljub temu je podlegla.

Spregledati ne gre niti dejstvo, da pri glasovanju na odborih poslanci Nove Slovenije niso pokazali opozicijske drže in niso vedno glasovali proti izbiri ministrskih kandidatov nastajajoče Golobove vlade. To seveda za zdaj vsebinsko še ne pove veliko, v političnem smislu pa bi lahko bila zgovorna napoved. Lahko bi celo špekulirali, da gre za špekulacijo v pričakovanju povabila v vlado ali vsaj k projektnemu sodelovanju. V prejšnjem mandatu smo lahko videli, kakšna je vloga nadkoalicijske stranke. V aktualnem času sicer ne gre za obstoj vlade, ampak za zagotavljanje dvotretjinske večine.

Čaka nas torej pestro politično dogajanje, kjer lahko upamo, da se ne bodo ponavljale stare napake. Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka sta namreč tako sorodni stranki in sta na podlagi tega “obsojeni” na sodelovanje. Da je to sodelovanje plodno, je pokazal čas zadnjih dveh let in pol vladanja. Na nevarne pasti opozarja predvsem predvolilno dogajanje, kjer so se v koaliciji KUL pridušali, da ne bodo sodelovali s strankami, ki so v Janševi vladi. Na političnem polu se pogosto izrazito kaže sovraštvo do Cerkve in s tem krščanstva, kar je izrazito slaba popotnica za Novo Slovenijo, če se jim bo pridružila. To stranko namreč mnogi povezujejo s Cerkvijo, čeprav to ni povsem res. Ta stranka namreč gradi na krščanskih vrednotah, kar je značilno tudi za slovensko demokratsko stranko.

Slovenija potrebuje sodelovanje, da bi v teh turbulentnih časih in z nastajajočo vlado vsaj obdržala svojo stopnjo razvoja. Žal nova koalicija za dosego tega minimalnega cilja ne kaže močne želje. Že znotraj sama sebe namreč kaže precej različnih interesov. Opozoriti je treba na njihove nasprotujoče si izjave po predstavitvi koalicijske pogodbe. Tam vidimo zapisano eno, govorijo pa že zdaj drugače. Pri tem so mi najbolj padli v oči sam Robert Golob in vsaj trije kandidati za ministra.

Golob poskuša s spremembami izjav v javnosti blažiti brutalne namene višanja davkov in uvajanja novih. V nekaterih delih so celo nekateri kandidati za ministre na zaslišanjih razkrili, da ne nameravajo spoštovati zapisanega v koalicijski pogodbi. Tako so se izjasnili predvsem trije: Matjaž Han iz Socialnih demokratov, ki bo minister za gospodarstvo, Danijel Bešič Loredan iz kvote Gibanja Svoboda, ki bo minister za zdravje, in Aleksander Jevšek iz Socialnih demokratov, ki bo minister za kohezijo in črpanje evropskih sredstev.

Han se upira višanju davkov (vsaj deklarativno) in suspendiranju tistih delov zakona o dohodnini, ki omogočajo višja neto izplačila plač zaposlenim. Loredan je spoznal, da ne morejo takoj ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja, kar zahteva Levica, dokler ne zagotovijo nadomestnih sredstev v višini 600 milijonov. Ta ukrep zavija v meglo z izjavo, da morajo najprej zagotoviti ta sredstva iz drugih virov. Pri tem se izogiba izjavi, da je edina rešitev v novih davkih in dodatni obremenitvi plač. Prav tako je Aleksander Jevšek spoznal, da nova pogajanja o uporabi sredstev za okrevanje in odpornost niso možna, saj so zaključena.

Nova koalicija se je torej znašla v labirintu, iz katerega nihče ne vidi izhoda, vendar zaradi višjih ciljev vztrajajo. Iz vsega tega razberem le poskuse z željo po krepitvi vpliva. Ustavna večina je privlačna slaščica vsake oblasti, ki bi se s tem polastila mehanizma za temeljit obrat v ustavni ureditvi, kar je najvišja raven utrjevanja oblasti. Žal pri tem ni nujne transparentnosti, so pa pasti, v katere se lahko v okviru tega procesa ujame le Nova Slovenija. Z uporabo razuma lahko le upamo, da ta stranka na to mino ne bo stopila.

Davorin Kopše