V zdaj že skoraj preteklem mandatu smo lahko spremljali komisijo državnega zbora, ki je preiskovala politično vmešavanje v delo policije. Komisijo je vodil poslanec Liste Marjana Šarca Rudi Medved. Že ves čas njenega delovanja smo lahko ugotavljali, da je to ena bolj nesmiselnih komisij. Ukvarjali so se s kadrovskimi vprašanji v policiji in govoricami (v smilsu rekla kazala) ter s solzami službeno prerazporejenih.

Medvedova komisija je bila ena najbolj praznih in nesmiselnih komisij. Ob spremljanju dela te komisije sem dobil večkrat občutek, da niti sami člani ne vedo natančno, zakaj so tam in kaj je njihova naloga. Nejasno določeni cilji so povzročili to, da komisija ob koncu parlamentarnega mandata ni končala svojega dela. Sam Medved pa je ob predstavitvi poročila predlagal, naj komisija nadaljuje mlatenje prazne slame tudi v naslednjem mandatu, kar je najbrž nemogoče že zaradi dejstva, da Medved ni bil ponovno izvoljen za poslanca, njegova LMŠ pa je izpadla iz DZ.

Kolumno prejšnjega tedna lahko preberete TUKAJ

Policija kot podaljšana roka politike
Policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve je eno od državotvornih ministrstev. Seveda je kot tako eno izmed mnogih posrednih orodij politike za izvrševanje oblasti. Še več, policija je povsod po svetu, ne glede na politično ureditev, represivni organ. To pomeni, da je tam zaradi zagotavljanja zakonitega stanja, kar pa je tesno povezano z vladavino prava oziroma pravno državo.

Seveda je policijo mogoče tudi zlorabiti. O tem pričajo dejstva iz časov pred aktualno vlado. Policija ni niti trenila ob in po nastanku bančne luknje, ni se zganila ob milijardnem pranju iranskega denarja za teroristične namene in financiranje prepovedanega jedrskega programa, ničesar ni naredila ob izrečenih in pisnih grožnjah s smrtjo ipd. Kasneje je bilo nekaj primerov predanih tožilstvu, ki pa je svojo vlogo odigralo z zavrženji.

Seveda organi pregona v Sloveniji ne slovijo le po pasivnosti, ko gre za t. i. naše. Znajo tudi neusmiljeno udariti po nedolžnih. Znani so pregoni in obsodbe za neobstoječe kaznivo dejanje (Patria), serijska vlaganja kazenskih ovadb zoper mariborskega župana, na podlagi katerih ni mogoče izrekati obsodilnih sodb ipd.

En sam boj proti vladi
Že pred nastopom mandata še vedno aktualne vlade so se začela ulična zbiranja s parolami proti vladi, ki je šele nastajala. Epidemija se je v prvem valu hitro širila. Takrat še ni bilo na voljo cepiva in nihče ni vedel, kdaj ga bomo dobili, zato so nas množična zbiranja vznemirjala. V nekih trenutkih se je zdelo, kot da so vodenje policije prevzeli sindikati. Tudi zato so bile nujne nekatere očitane kadrovske menjave v skladu s kariernim sistemom.

Oba reprezentativna sindikata, ki delujeta v policiji, sta se ukvarjala z možnostmi vnašanja nemira in razklanosti v policijske vrste. Vsaj na začetku je ta taktika delovala, saj z nekaterimi policijskimi ukrepi nismo mogli biti zadovoljni. Policija je pogosto dopuščala kršenje javnega reda in miru ter blokade cestnega prometa vse do ljubljanske obvoznice.

Začetna neodločnost je dajala vedno več korajže protestnikom, na koncu pa je morala policija ukrepati proti metalcem granitnih kock in pirotehničnih sredstev. Če bi v določenih trenutkih policija pravočasno preprečila nasilnim protestnikom premikanje po mestu, tudi ne bi prišlo do večkratnih blokad vpadnic v Ljubljano in celo obvoznice. Takoj, ko je policija pokazala več enotnosti in odločnosti, so se začele sklicevati izredne seje z neosnovanimi očitki o grobosti policije, ki naj bi prekoračila svoja pooblastila.

Cilj je bil dokazati nasprotno od resnice
Medvedova komisija je poskušala dokazati ravno nasprotno od tistega, kar se je zares dogajalo. Dokazati je skušala, da je policija pod pritiski politike ravnala preveč represivno. Žal je resnica ta, da je bila policija na operativnem nivoju na začetku očitno slabo vodena. To je bilo z nekaj kadrovskimi menjavami v veliki meri odpravljeno.

V poročilo so vnesli svojo ugotovitev, da bi slovenska policija morala predstavljati servis varnostnih uslug za državljane in ne orodja za doseganje političnih ciljev vladajoče politike. Pravijo, da izjave posameznih prič pred preiskovalno komisijo nakazujejo, da ni tako, saj da je notranji minister Aleš Hojs zahteval revizijo petih kazenskih primerov.

Gre za naslednje primere klasičnega bančnega kriminala in kriminala v zdravstvu:

• revizijo preiskav v Banki Slovenije iz leta 2012,
• revizijo primera domnevne zlorabe prevladujočega položaja družbe Pro Plus pri televizijskem oglaševanju,
• revizijo lani zavržene kazenske ovadbe bančnikov iz NLB v primeru Farrokh,
• revizijo primera domnevne korupcije v zdravstvu pri nakupu žilnih opornic ter
• revizijo primera preiskave sumov nepravilnosti na otroški srčni kirurgiji.

V Sloveniji imamo torej politiko, ki bi rada prizadevanja za razčiščenje navedenih primerov prikazala kot vmešavanje politike v delo policije. In to kljub temu, da gre za revizije že zaključenih primerov. Sam bi si vendarle želel boljše presoje o tem, ali se je mogoče vmešavati v postopke, ki ne tečejo. Seveda bi si želel tudi, da bi bili tako pomembni primeri sprovedeni. Pet navedenih primerov je očitno politika pometla pod preprogo.

Medvedova komisija poskuša dokazati politično vmešavanje v delo policije celo s tem, da očita sprejem novele policijske zakonodaje. Najbrž je popolnoma jasno, kdo je tukaj nor, saj je bila novela sprejeta po točno določnem postopku v točno za to pristojnem organu, ki mu rečemo državni zbor. Popolnoma zmešan moraš biti, da odločitev državnega zbora označiš za politični pritisk na kar koli in na kogar koli.

Problem imamo, ker politika tudi iz policije ni odšla
Na koncu se v poročilu znajde še trditev, da je policija svoj ugled gradila dolga leta. Morda se ga je res trudila graditi, vendar lahko le še enkrat ugotovimo eno samo dejstvo. Tako kot iz pravosodja tudi iz policije leva politika nikoli ni odšla. Teh dveh področij in deloma šolstva po osamosvojitvi nismo uspeli konsolidirati. Z zamenjavo politične ureditve bi morali že takrat na ključna mesta postaviti kompetentne kadre, ki bi svojo vlogo poleg strokovnosti tudi dobro in pravilno razumeli.

Gre za vloge, ki jih imajo policijski šefi v demokratičnih družbah. Ti se morajo ukvarjati z vodenjem, strokovnostjo in krepitvijo kohezivnosti kolektiva. Ko je treba preganjati kriminalce, je povsem vseeno, katera politična opcija je na oblasti. Policija mora ukrepati pravočasno, zakonito in učinkovito, pri tem pa ji nima nihče pravice metati polen pod noge. Niti v obliki formiranj nekih samih sebi namenjenih komisij, kar je Medvedova komisija vsekakor bila.

V zadnjih dveh letih se je torej izkazalo, da ima policija nek svoj levi ritem. Ima svoje politične zakonitosti, v katere se ne sme drezati. V zadnjih dveh letih je policiji morda res nekoliko padel ugled, to pa se je zgodilo predvsem zaradi odkrivanja nepravilnosti iz preteklosti in rahle zmedenosti na začetku epidemije in protestov. Medvedova komisija je ves čas mlela prazno slamo, na koncu pa svojega dela ni znala niti zaključiti. S tem je del politike, ki je tudi izpadel iz parlamenta, še enkrat pokazal, kako kratkega dometa je.

Davorin Kopše