Nekaj dni po prelomnih volitvah v Sloveniji Slovenija praznuje. V deželo ni prišla sproščenost, ki bi jo prinesla neka deklarativna svoboda, ampak vsakoletni prazniki. Konec aprila nam koledar pričara dan boja proti okupatorju, hitro za tem pa pride še delavski praznik in z njim rdeči pomp ob kresovih. Veselje se vleče do jutra, ko veliko veseljakov omaga pod bremenom duška, ki so si ga dali. Manipulanti že prej odidejo trezni. Na ustih imajo nasmeške, v žepu pa fige.

Praznik je pač praznik in hočeš nočeš ga na tak ali drugačen način praznujemo. Ni treba iti v službo, poležavamo pred televizorjem, predse pa postavimo dober prigrizek, kozarec vina ali pivo. Mnenjski voditelji nam z ekrana vbijajo v glavo kaj praznujemo, zmaga pa ugodje, ki nam ga praznik nudi. A le tisti dan. Po praznikih je vedno spet vse, kot je bilo, in po prazniku dela je treba iti v službo, kjer je vse po starem.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Večinska javnost se ne zaveda, da 27. april že dolgo ni več dan OF, mnogi pa ga še vedno kot takega vneto praznujejo. Da je ta praznik sploh ostal praznik, je bil sklenjen kompromis o imenovanju. Postal je praznik upora proti okupatorju. Okupatorju smo se res uprli, le tega nikakor ne moremo jasno vsi enako razumeti, kdo se je uprl. Močna propaganda, ki je močnejša od zgodovinskih dejstev, se je zažrla globoko v zavest in podzavest mnogih.

Zgodovina je prišla s pomočjo dokumentov in pričevanj na dan, ampak to nima teže. Še vedno imamo državni praznik na dan, ko se ni nič zgodilo. Še tisti sestanek v Vidmarjevi vili v Rožni dolini, ki je bil naperjen proti imperialistom, se ni zgodil na ta dan, ampak dan prej. Ampak to je praznik in dela prost dan, ko lahko damo noge na mizo in uživamo. Prav nam pride tudi, ker ga lahko združimo s prihajajočim praznikom dela.

Praznik dela je v Sloveniji drugačen
Praznik dela praznuje večina svetovnih držav, ker je delo vrednota. Od zahodnih razvitih držav so najbolj vidna izjema Združene države Amerike, kjer se ta praznik ni prijel. Verjetno zaradi dogodkov v drugi polovici 19. stoletja, ko so bile s silo zatrte delavske demonstracije in protesti proti izkoriščanju delavcev. V tistem času je bila na pohodu industrijska revolucija, ki je spremenila svet. Marsikaj na plečih delavca in na račun njegovega trpljenja.

Tako praznik dela kot dan upora proti okupatorju nam vsako leto prineseta val rdeče barve. Ob dnevu upora, ki ga na tisti dan ni bilo, se zbere množica v rdeče oblečenih. Rdeči revolucionarji si prisvajajo upor proti okupatorju, čeprav vemo, kdo se mu je prvi uprl. V času upora tigrovcev so komunisti šele razmišljali o uporu. Vezani na boljševistično Moskvo so ta upor pogojevali z možnostjo istočasne izvedbe revolucije in prevzema oblasti.

SD si prisvaja praznik dela
Za praznik dela velja enako ideološko vzdušje. Socialisti in komunisti si ga prisvajajo, češ da so oni delavcem priborili pravice. V resnici izvira praznik dela iz leta 1886, ko so delavci v Čikagu (ZDA) organizirali množične proteste, ti pa so bili krvavo zatrti. Pri tem delavskem uporu nima levičarska ideologija nobenih zaslug. Oni so šele kasneje pobasali priložnost in uzurpirali delavska gibanja. Kot vse ostalo. Jim je pa treba priznati, da so bili pri tem zelo spretni.

Spretni so še danes. Levičarstvo se zna pritihotapiti in izkoristiti priložnosti v že obstoječih dogajanjih. Oni preprosto začutijo, kaj bi jim utegnilo koristiti, in se infiltrirajo, potem pa uničijo bistvo in uveljavijo svojo ideologijo. Vsa delavska gibanja v Sloveniji se avtomatično povezujejo s socialno demokracijo. To jim je bilo s trdo roko vbito v glave in nikakor ne gre ven.

Pri nas je pač marsikaj nekako samoumevno, čeprav izrazito ni res. Socialni demokrati v Sloveniji so namreč dediči komunizma, ki ni imel nikoli interesa zaščititi delavcev. Vemo namreč, da so ti prav v njihovem režimu, ki mu rečemo socializem, delali v najslabših pogojih na svetu in imeli najslabše plače na svetu. Socializem je propadel, miselnost pa živi. Slovenci smo pač narod, ki si je po odpravi komunizma za predsednika izvolil komunista.

Naslednji praznik bo dan državnosti
Kot vsako leto prihajajo tudi novi prazniki. Že kmalu je na vrsti prvi državotvorni praznik, dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ta naj bi nas združeval, ker obeležuje neposredno posledico doslej najbolj enotno plebiscitarno izražene ljudske volje v Sloveniji o samostojnosti in neodvisnosti. Žal lahko zadnja leta vidimo, da tudi ta praznik v naši državi nikakor ne najde svojega mesta med politično in ideološko globoko razklanimi.

Še vedno je živ spomin na lansko prelepo proslavo z mednarodno udeležbo na Trgu republike. Žal je živ tudi spomin na paralelno dogajanje na Prešernovem trgu, kjer so se v času osrednje proslave zbrale tolpe, ki so poskušale prebiti policijske kordone in porušiti ograje ter se prebiti na prostor državne prireditve. Seveda je bil njihov cilj narediti kažin in pokvariti vtis pred domačo in svetovno javnostjo.

Vmes smo imeli volitve in na oblast se je prebila opcija, ki so jo podpirale točno tiste nasilne ulične skupine, ki so se v času proslave predstavljale za alternativo. Počakajmo in videli bomo, kakšna alternativa so ter kakšno vlogo bodo igrali v času, ko bo vladala t. i. svoboda Roberta Goloba. Na politično sceno je stopil s histeričnimi besedami, da je obstoječe fašizem. Glede na doslej videno nam prinaša še več komunizma in razdora?

Okupatorju so se torej uprli pod pogojem, da izvedejo revolucijo. Izvedli so jo in v Sloveniji razglasili svobodo. Letošnje parlamentarne volitve so prav tako nekakšna revolucija. Tako imenovana civilna družba je permanentno nadlegovala javnost, mediji so relativizirali uspehe vlade ali jih preprosto zamolčali. Edina obljuba alternative je bila, da bo drugače in da prihaja svoboda. Vse pridobitve bodo enostavno ukinili, so še obljubili. Lepo je biti svoboden, a svoboda daje, ne jemlje.

Davorin Kopše