Koalicija KUL se je okrepila z zunanjim sodelavcem Robertom Golobom, ki je označil desno politiko za fašistično. Nič jim ne gre po načrtih, saj njihov hrup preglasijo vesti o uspehih vlade, ki je pri delu neumorna, ob tem pa najde čas še za obiskovanje regij. Stik z ljudmi je vsem rezultatom dodana vrednost. KUL, ki se je moral sprijazniti z Golobom, ima na voljo zvočnike večinskih medijev, ki pa vse bolj hreščijo. V pomoč jim ni niti vulgarno vpitje v obliki “jebeno več nas je”, kar si je privoščil Marcel Štefančič, saj je vse bolj jasno, katerih je več.

Od začetka volilne kampanje lahko spremljamo soočenja predstavnikov političnih strank, ki bodo sodelovale na volitvah. Izvenparlamentarne stranke nam večinoma demonstrirajo svojo praznost in s tem kažejo, zakaj niso parlamentarne stranke. Kljub temu, da tokrat kandidira manj strank, kot jih je kandidiralo na preteklih volitvah, so ambicije levih večje. Več strank pričakuje uvrstitev v Državni zbor, ob videnem pa lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da jih bo v naslednjem mandatu v DZ manj.

Kolumna preteklega tedna: klikni TUKAJ

Soočenja kažejo jasnejšo sliko od agencij
Javnomnenjske raziskave kažejo neverjetno visoko uvrstitev Gibanja Svoboda, ki doslej še ni ničesar pokazala, dokazala pa je, da nima vsebine razen kar nekaj spornih kandidatov, ki imajo polne nahrbtnike iz preteklosti. Vključno z Robertom Golobom samim, ki je samemu sebi v državnem podjetju izplačeval nezakonito visoke zneske. Kar ne gre verjeti, da bi kdor koli glasoval za ljudi, ki nam na soočenjih nimajo česa povedati. Razen da smo fašisti in da hočejo oblast, kjer bodo izključevali, Slovenijo pa vrnili v stare tirnice neuspeha.

V stranki Marjana Šarca so se odločili, da bodo delili kokice. Na njegove nastope je namreč najprimerneje izključiti delovanje možganov in zobati kokice. Na podobnem nivoju je stranka Alenke Bratušek. Njena predsednica Alenka Bratušek nam ob vsaki priložnosti razlaga, da je Slovenija najbolj zadolžena do zdaj, kar je čista laž. Uradni podatki nam namreč povedo, da je bila država v času njene vlade zadolžena za več kot 80 odstotkov BDP, v zadnjih dveh letih pa je ta padla na 74 odstotkov.

Videti je, da se bosta iz famozne koalicije KUL v parlament uvrstili le dve stranki. Torej Socialni demokrati in Levica, kar znese približno polovico te famozne izključevalne koalicije. Prej omenjeni LMŠ in SAB sta najverjetneje preteklost slovenske parlamentarne politike. To bo nedvomno pripomoglo k izboljšanju razmer in popolnoma praznega govoričenja o stvareh, na katere se ne spoznajo.

Golob prepolovil KUL
Koalicija KUL se je prepolovila tudi zaradi “okrepitve” tega dela politike. S prihodom Golobovega Gibanja Svoboda naj bi se levi politični blok okrepil, doživeli pa so kanibalizem. Če namreč Golob dobi več, dobijo kulčki manj. Bratušek in Šarec sta postala nezaželena politična akterja kreatorjev prihodnosti naslednikov Zveze komunistov, ki hodijo na politične mitinge v Dražgoše, v Stožice pa pet komunistične revolucionarne pesmi, kot je Bandiera rossa.

Ko spremljam politično sceno in medijski prostor, sem vsakič znova in vedno bolj razočaran zaradi nenehnega omenjanja tviterja. Ni soočenja, kjer ne bi trošili dragocenega časa z obravnavo tviterja, kjer naj bi se dogajale grozne stvari, istočasno pa tviter vsi uporabljajo. No, razen Goloba. Ta je zatrdil, da nima tviter profila in je obljubil, da ga nikoli ne bo imel, ker naj bi tam odrasli ljudje izražali svoje frustracije. Golob se želi na ta način seveda promovirati, češ da je boljši od drugih. Na njegovo žalost ostaja na ta način le osamljena ptica.

Poročila, debate, soočenja, okrogle mize, skratka vsak pogovorni javni dogodek se dotika tvitanja in ga v nekih delih obsoja. Ocenjujem, da so tudi ti dogodki nekakšno tvitanje, ki v prevodu pomeni čivkanje. Verbalno torej čivkajo o nesprejemljivosti pisnega čivkanja. Butasto, res. In nič jim ni nerodno. Smo ljudje, ki tvitajo in resno delamo, in so ljudje, ki v “resno delo” prinašajo tviter. Tviter mnogokrat prinaša novice, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Te novice in sporočila so tudi edini del dogajanja na tviterju, ki spada v dnevna poročanja medijev. Vse ostalo je zabavni program in zgolj še en resničnostni šov na velikokrat dolgočasnih slovenskih televizijah.

Projekti in delo aktualne vlade nimajo alternative
Na vladnih spletnih straneh lahko najdemo popis vseh vladnih projektov, ki so načrtovani, so v teku ali so načrtovani. Vse to v znesku 6,760 milijard evrov iz državnih virov in še 1,200 milijarde evrov iz evropskih skladov. Vlada s temi projekti vlaga sredstva na vsa področja, ki izboljšujejo kakovost dela, izobraževanja, zdravljenja, infrastrukture, energetike ter drugo. Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je vlada bistveno povišala povprečnine občin. Te omogočajo večjo soudeležbo ali lastna občinska vlaganja.

 Aktualna vlada dodatno dokazuje, da želi biti in je blizu ljudem. V zadnjih dveh letih je kljub kopici dela tudi zaradi epidemije in predsedovanju Svetu EU našla čas za regijske obiske. Na teh obiskih so imeli tako ljudje kot podjetniki ter župani vseh političnih opcij priložnost vlado seznaniti s konkretnimi zadevami, ki jih obremenjujejo. Vidimo torej, da je ves ta čas politika delovala v sožitju z ljudmi in prisluhnila potrebam povsod po Sloveniji. Tako velikega poudarka na skladen regionalni razvoj in decentralizacijo še nismo imeli.

Opozicija, ki bi rada na oblast in ne ve, kaj bi tam delala, se na drugi strani predstavlja s puhlicami. Polna usta so jih le obtožbe o fašizmu in diktaturi, ki naj bi napadala civilno družbo. Po butastih očitkih, da so bili ljudje kaznovani zato, ker so brali ustavo, jedli rogljičke ali burek, je zdaj na dnevnem redu njihov Inštitut 8. marec, ki ga vodi neka Nika Kovač. Ta inštitut se intenzivno ukvarja z levičarsko politiko in se je intenzivno vključil v volilno kampanjo.

Volilna kampanja je seveda povezana z materialnimi sredstvi in stroški. Namenjena je promociji političnih strank, zato morajo imeti te odprte volilne račune pri eni izmed slovenskih bank. Famozni Inštitut 8. marec tega nima in tudi ne more imeti, saj ni politična stranka. Denar, ki ga potrebuje Nika Kovač, očitno priteka po drugih poteh. Kovačeva zatrjuje, da so njihov finančni vir donacije, nikoli pa še ni pokazala dokazil. Obstaja torej utemeljen sum, da so financirani z gotovino neznanega, a skrajno sumljivega izvora. Morda jim ta denar prinaša znameniti Jaka Racman iz zgodbe o iranskem pranju denarja.

Tako imenovana civilna družba, ki se ukvarja s politiko in volitvami, je že pred časom predstavila 138 političnih zahtev. Ko so jih razglasili, so kot cucki pritekli predstavniki nekaterih strank brez lastnih idej in prevzeli kuverte. Čez nekaj časa so se vrnili na kraj sramote in potrdili, da bodo izpolnili večino bizarnih zahtev. Te so se nanašale predvsem na pravice iz dela tistih, ki ne delajo, na škodljive posege v ekološke standarde in še nekaj neupravičenega zastonjkarstva. Pomembna se jim zdi tudi odstranitev varovalne ograje na meji, ki kanalizira nezakonite migracije.

Kulčke in nekatere druge je bilo kar smešno gledati, kako so nebogljeno stali pred uličnimi politiki, ki ne želijo na volitve. Kasneje je Golob celo izjavil, da jim bodo oni pisali zakone, ko bo vladal KUL in on. Parlamentarne stranke, ki imajo ambicijo vladati, ne bo sama skrbela za nastajanje zakonov, ampak bo dala to delat na Metelkovo 6? To je tja, kjer ne plačujejo najemnin in elektrike, ker naj bi bila to njihova pravica, občasno pa se sprehodijo do bližnjega Ministrstva za kulturo in ga malo posprejajo. V zakulisju vsega tega pa deluje stranka Levica.

Ne verjamem, da smo tako nizko padli, da bi se ta »alternativa« sedanji vladi polastila oblasti. Vendarle imamo še vedno splošne demokratične volitve, kjer ljudstvo izbira. Ni ljudstva na svetu, ki bi izvrševalo oblast tako, da bi na oblast postavilo očitne parazite, ki se že pred volitvami sami razglašajo za nesposobne hlapce uličnih skupin Jenulla, Jarčeve, Kovačeve idr. Na tak način bi dobili nov Centralni komite na Metelkovi, vlada pa bi se ponovno imenovala skupščina delegiranih izbrancev. V nedeljo, 24. aprila, vzemimo na volišča pamet s seboj.

Davorin Kopše