Pišem: Davorin Kopše

V prejšnji kolumni sem pisal o tem, da želi Putin obnoviti Sovjetsko zvezo. Morda je njegov namen celo obnovitev carske Rusije in njenega imperija ali nova tvorba v nekem drugem obsegu. Ko danes gledamo rusko invazijo in pokole v Ukrajini, to niti ni preveč pomembno. Dejstvo je, da se Putin v trenutnem obsegu vpliva ne počuti dobro in želi več. Vsi smo bolj ali manj enotni, da je podlaga za dogajanja nekje v preteklosti. Za danes vzemimo bližnjo preteklost, ko so se začele napetosti med rusko politiko ekspanzionizma in ukrajinsko pravico do obrambe ozemeljske celovitosti in miru.

(Novica STA) Minsk, 12. februarja 2015 – Dogovor za rešitev krize v Ukrajini, ki so ga dopoldne po maratonskih pogajanjih v Minsku dosegli voditelji Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije, temelji na sporazumu iz Minska, sklenjenem septembra lani, in obsega 13 točk. Med njimi je prva in najpomembnejša prekinitev ognja v regijah Doneck in Lugansk, poročajo tuje tiskovne agencije.

V tem sporazumu je med drugim določilo o razmejitveni frontni črti. Menim, da je to tisto določilo, ki je nesprejemljivo za Ukrajino, zaradi česar izsiljen dogovor ni bil parafiran. V skoraj 14 dneh ruske brutalne vojaške agresije na Ukrajino je cenjeni analitik Bogomir Ferfila večkrat ponovil, da bi morala Ukrajina sprejeti določila sporazuma iz Minska in nekatere zahteve Rusije. Ker jih ni, pravi Ferfila, je tudi sama sokriva za ruski napad. Marsikaj slišimo, ampak obtožiti napadeno državo, da je sama kriva, pa se mi zdi preveč. Sliši se podobno, kot da je posiljena ženska sama kriva, ker je pač tako ali drugače izzivala.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Putinu ne gre zaupati
Rusija je šla v tem času še naprej. Zahteva razorožitev Ukrajine in celo umik vsega jedrskega orožja iz Evrope, medtem pa bi oni ostali oboroženi. Se ni to že zgodilo? Spomnimo se umika jedrskega orožja iz Ukrajine, v zameno pa obljube o ukrajinski ozemeljski nedotakljivosti. In še več, Ukrajini je bila zagotovljena varnost, zdaj pa že ob zahtevi po zapori zračnega prostora vsi gledajo stran. In ja, Putin je zato, ker ni jedrska sila, napadel Ukrajino in nedvomno bi napadel tudi Evropo.

Po mnenju Ferfile zapora zračnega prostora, ki jo vse bolj prosi/zahteva predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski, ni realna. Pravi, da je bilo to mogoče v Iraku in v Siriji, v Ukrajini pa ne, ker je napadalec velika svetovna sila Rusija. Slišati je tudi sicer redka mnenja, da bi morali ruskim zahtevam ugoditi, saj naj bi to zagotovilo mir in stabilizacijo regije. Figo bi, vsaj kaj malega bi se že morali naučiti o Putinu. Ima namen obnoviti neke vrste imperij, zato se ne bo kar tako ustavil. Že dosedanja ravnanja to potrdijo. V tako veliko vojaško avanturo se ne spustiš, da bi potem popuščal. Pa še nor je!

Nato naj ne bi posredoval, ker je tako rekel ameriški predsednik Joe Biden. Res je rekel, ampak on ni Nato. Prej ali slej bo nekdo moral posredovati. Ukrajini nedvomno zelo pomaga podpora, dobava orožja in mnoge obveščevalne informacije, vendar je to za odločilni preobrat na bojišču za zdaj premalo. Sam sem že napovedal, da Rusija ne more zdržati dolge vojne, ker je ekonomsko prešibka, svetovne sankcije pa so jo presenetile, kar je že povzročilo močan padec standarda Rusov.

 Slabše gre ruski vojski v tej vojni, bolj je brutalna in še bolj bo. Uporablja vse več balističnih izstrelkov, ki padajo na naseljena naselja. V času velike izgube ekonomske moči in ob sprevidenju, da ne bo šlo, bi se lahko zgodila celo uporaba taktičnih jedrskih konic ali vsaj osiromašenega urana, kar bi bila katastrofa z dolgoročnimi posledicami za okolje. Da o posledicah za zdravje ljudi sploh ne govorimo. O tem imamo izkušnje iz edine uporabe jedrskega orožja doslej in jedrskih nesreč.
 

Mednarodna skupnost se bo morala vmešati
Prej ali slej se bo morala mednarodna skupnost vmešati v to vojno. Nato sprejema odločitve s konsenzom, zato je tam skoraj nemogoče sprejeti odločitev intervencije te zveze, ki je obrambna in ni namenjena ofenzivnemu delovanju. Posamezne članice Nata bi se lahko povezale v koalicijo, ki bi pomagala ukrajinski vojski predvsem v zraku, od koder jim preti največja nevarnost, ker imajo Rusi tam veliko premoč.

Tovrstne koalicije ne bi bile nič novega. Iraka namreč ni napadla zveza Nato, ampak prav koalicija, sestavljena iz članic zveze in nekaterih drugih. No, članice severnoatlantske povezave imajo v 5. členu svoje ustanovitvene pogodbe zapisano, da pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, v skladu z 51. členom Ustanovne listine ZN pa bi zveza Nato zveza priskočila na pomoč napadeni članici.

Ob vsem navedenem si Rusija najbrž le ne bi drznila napasti države ali držav, ki bi se morda vojaško neposredno vključile v pomoč Ukrajini. Na dlani je namreč, da Rusija vojaško ne more parirati tej veliki obrambno vojaški sili. Če pa vendarle, potem ta situacija v povezavi z rusko agresijo ničesar ne spremeni. Šli bodo do konca, še posebej, če se jim ne bo uprl nihče razen Ukrajine. Poraz brez obrambe je najsramotnejši poraz. Putin in njegova soldateska pač ne razumejo drugega kot silo.

Humanitarna katastrofa
Pred očmi se nam odvija drama z begunci, ki je največja tovrstna drama po drugi svetovni vojni v Evropi. Humanitarni koridorji za prehod beguncev iz vojnih območij vsekakor niso celovita rešitev. S tem bi se reševala življenja, eksodus pa ne. Poleg tega je ruska stran v pogajanjih pristala le na tovrstne koridorje, ki bi vodili v okupatorski državi Rusijo in Belorusijo. Le kdo si želi iz vojnega območja pobegniti k napadalcu? Višek sprenevedanja in vehementne nesramnosti Putina in njegovih oprod.

Morda se Putinova banda norčuje, ker ve, da postavlja nemogoče pogoje. Njim življenja ljudi itak nič ne pomenijo, kaj šele, če niso Rusi. Druga možnost pa je, da bi na svojih ozemljih vzpostavili velika begunska taborišča, kjer bi bilo nekaj milijonov lačnih ljudi. S tem bi morda prisilili zahod v dostavo humanitarne pomoči. Izključeno ni niti to, da bi zahtevali odpravo sankcij v celoti, da bi rešili begunce, ki so jih sami spravili v beg.

Nihče noče biti begunec
Še o razliki med begunci iz Ukrajine in migranti, ki so se in se še prebijajo iz Afganistana, Eritreje, Pakistana, Sirije, Iraka in drugih držav v Evropo. Iz Ukrajine te dni prihajajo žene borcev, ki se borijo za svojo državo, mame z otroki in ostareli. Vsi po vrsti so obupani, ker morajo zapustiti dom in se bojijo za usodo svojih mož, bratov in očetov. Prav tako vsi po vrsti zagotavljajo, da se bodo vrnili domov, ko bo Ukrajina osvobojena. Prihajajo na mejne prehode in se podredijo pravilom v postopkih.

Tisti drugi, ki sem jih navedel zgoraj, so drugačni. Nočem jih ločevati po barvi kože, veri ali kulturi, čeprav gre tudi za to. V Evropo prihajajo že najmanj sedem let. Ne prihajajo na mejne prehode, v očeh imajo agresivnost in zahteve po boljšem življenju. Cilj imajo ostati in bolj ali manj zastonj uživati sadove dela generacij Evropejcev, ki so polnili različne sklade in državne proračune. S seboj prinašajo razmere, ki jih zapuščajo, kar imamo pravico zavrniti.

Nesporno gre torej za razlike med enimi in drugimi, zato jih ni mogoče enako obravnavati, kar nekateri že zahtevajo oziroma očitajo. Tisti torej, ki niso begunci, to hočejo biti. Na drugi strani imamo resnične begunce, ki pa to nočejo biti. Vsaj pol sveta je padlo na glavo.