Piše: Davorin Kopše

V zgodovini poznamo mnoga osvajalska povezovanja, najbolj znan pa nam je trojni pakt iz bližnje preteklosti. To je bil politični sporazum iz septembra 1940 med Nemčijo, ki ga je podpisal Adolf Hitler, za takratno Kraljevino Italijo je bil podpisnik zunanji minister Galeazzo Ciano, v svojstvu imperija pa se je pridružila tudi Japonska. Za slednjega je pakt podpisal japonski veleposlanik Saburo Kurusu. Ob ruskem napadu na Ukrajino 24. februarja letos še ni jasno, kdo so podpisniki očitnega pakta med Rusijo, Kitajsko in pridruženo Belorusijo, nedvomno pa obstaja.

Rusija ni nikoli prebolela propada razpada “svoje” Sovjetske zveze, ki je temeljil na socialistično-komunističnem temelju in ruskem imperiju. Zanimivo je, da je k hitrejšemu razpadu Sovjetske zveze pripomogla ruska okupacija Afganistana (1979–1989), ki je Sovjetsko zvezo in Rusijo stala težke milijarde. Odkar je v Rusiji Putin na oblasti, se krepi ruska težnja po obnovi vzhodnoevropskega imperija, ki ga nikoli ne bi smelo biti. Ali bo po napadu na Ukrajino na temelju ekonomskega propada razpadla tudi Ruska federacija, bomo šele videli, prvi znaki pa že kažejo, da bo vojna Rusijo stala precejšnje denarce.

Kolumno prejšnjega tedna lahko preberete TUKAJ

Vladimir Putin je večkrat poudaril, da je bil razpad sovjetske zveze zgodovinska napaka. Prva realizacija večjih ozemeljskih apetitov se je zgodila l. 2014 s priključitvijo Krima Rusiji. Gre za ozemlje, ki po mednarodnem pravu pripada Ukrajini. Nadaljevanje smo gledali ob spremljanju dogajanja na vzhodu Ukrajine, kar je preraslo v vojno med tema dvema državama. V dveh ukrajinskih pokrajinah Lugansk in Doneck so se namreč pod močnim vplivom Rusije začele separatistične težnje in zahteve po priključitvi Rusiji.

V času priključitve Krima Rusiji l. 2014 Putin ni naletel na velik odpor Ukrajine in ostalega sveta. To je bilo tudi zaradi tega, ker so bile takratne varnostne sile Ukrajine v precej razsutem stanju, preostali svet pa je bil mnenja, da bo na tej točki Putin odnehal. Takrat je Ukrajina ugotovila, da je ogrožena in se je začela konsolidirati. Preoblikovala je vojsko in postopno uvedla standarde Nata. Od zahoda je dobila nekaj oborožitve, največ pa so naredili ameriški vojaški inštruktorji, ki so prevzeli breme preobrazbe vojske. Zato je Ukrajina te dni pričakala rusko vojsko v veliko boljši kondiciji, v času krize na njenem vzhodu pa se je krepila tudi domovinska zavest.

Meseci pred napadom
Mesece pred napadom na Ukrajino je Putin kazal vedno večjo nestrpnost. Sankcije proti Rusiji, ki so bile uvedene po nasilni zasedbi Krima in zaradi podpore ruskim separatistom na vzhodu Ukrajine, so slabile rusko gospodarstvo, v mednarodni politiki pa je izgubljal vpliv. Dodatno so ga začeli iz tujine gledati izpod obrvi, ko je po dvomljivi zmagi 2020 Aleksandra Lukašenka in močnim protestom stopil v bran temu diktatorju.

Danes nekateri komentatorji obsojajo zahodno politiko in diplomacijo zaradi domnevno pristranskega odnosa do Putina. Trdijo, da so mu odrekali pomen, kar je privedlo do vojaške agresije na Ukrajino. Resnica je drugačna. Putin se je odločil za agresijo, ker je podcenjeval preostali svet. Izkazalo se je, da je povsem narobe ocenil tako stanje v Ukrajini kot morebitno reakcijo sveta, ki se je tokrat enotno in odločno postavil na stran napadene države.

Putin je februarja letos začel s 400 vojaki izvajati vojaške vaje na ukrajinski meji. Število vojakov je hitro naraščalo in šlo kmalu v tisoče. Po nekaj dneh se je vključila še Belorusija in na svoje ozemlje spustila okrog 20 tisoč ruskih vojakov, kjer so skupaj nadaljevali aktivnosti. Tik pred napadom na Ukrajino je bilo na mejnih območjih že več kot 100 tisoč ruskih vojakov. Vojaškemu opazovalcu je bilo jasno, da se pripravlja nekaj velikega, pred tem pa so svarile tudi nekatere obveščevalne službe.

Vseeno je prevladovalo stališče, da Rusija ne bo napadla, kar je lažnivo zagotavljal tudi sam Putin. Večina je tem trditvam verjela, čeprav so bile ruske vojaške enote popolnoma bojno pripravljene v Črnem morju, na Krimu na meji s separatističnima območjema in v Belorusiji. Tudi tisti, ki so na koncu verjeli, da bo Rusija napadla, so predvidevali, da bo vkorakala zgolj v predhodno priznani separatistični ukrajinski »republiki« Lugansk in Doneck.

Spregledano je bilo dejstvo, da so ruske enote razporejene na veliko širšem območju. Morali bi predvidevati tudi uporabo ruskih enot, ki so bile v Belorusiji. Prav te enote so bile uporabljene za vojni pohod proti Kijevu. Če Putin ne bi nameraval Kijeva, svojih enot v Belorusiji ne bi potreboval.

Kaj kaže na novi tretji pakt
Po brutalni agresiji na Ukrajino se je sešel Varnostni svet Združenih narodov, kjer je bila predlagana deklaracija o obsodbi napada. Da bo Rusija vložila veto, je bilo pričakovano, pri glasovanju pa se je vzdržala Kitajska. Putin je že ves čas sankcij primoran gospodarsko sodelovati s Kitajci, vendar imajo od tega največ koristi predvsem slednji. V ruskem gospodarstvu imajo Kitajci vse večji vpliv, to pa poleg gospodarstva stiska za vrat tudi rusko politiko.

Kitajska ima velike globalne interese. Pri njihovem uveljavljanju ji na poti najbolj stojita Evropa in Združene države Amerike. Prav zaradi tega ji je svetovna kriza, v katero so vpleteni njeni največji tekmici, v strateškem interesu. V vseh teh in še nekaterih drugih kombinacijah v povezavi s kitajskimi interesi na Tajvanu je utemeljena trditev, da je Rusija napadla Ukrajino s privolitvijo Kitajske. Morda celo z dogovorom, zato je bil Putin tako samozavesten ob vkorakanju njegovih čet v sosednjo državo.

Tretja članica novega pakta je Belorusija. Ta je pridružena članica evrazijskega zavezništva, ki je dala na razpolago svoje ozemlje za napad na sosednjo suvereno in demokratično državo. Na koncu najbolj skrbi nedavni referendum v Belorusiji, kjer je bil izglasovan nov status države. Ta naj se na podlagi domnevne volje volivcev spremeni v jedrsko silo. Referendumska sprememba ustave je določila, da dovoljuje prisotnost ruske vojske na svojem ozemlju.

Prisotnost ruske vojske na ozemlju Belorusije pomeni to, da lahko na tem območju Rusija namešča svoje jedrske vojaške zmogljivosti. Že to dejstvo spreminja razmerja vojaških sil na evropskih tleh, če pride do realizacije, pa bo stvar situacijo dodatno postavila na nove obrambne temelje Evrope.

V vsej zgodbi je opogumljajoče dejstvo, da so se evropske in tudi svetovne države končno zbudile. Enotno so obsodile in odobrile sankcije proti Rusiji, kar bo pomagalo pri hitrejšemu umiku ruske vojske iz Ukrajine. Zelo spodbudno je dejstvo, da so praktično vse države privolile v povišanje vojaškega proračuna. Po pacifističnih držah je to morda največji miselni preskok, saj brez ravnotežja sil ni miru. Na podlagi vseh navedenih spoznanj so tudi najbolj zadržane države odobrile pomoč Ukrajini v orožju.

Na koncu lahko ugotovimo, da Putin ni neumen, je pa nor. Ker je nor, je treba to upoštevati in se ne zanašati na to, da nor človek ne bo uporabil uničujočega orožja. Če bo ocenil, da je v izgubljenem položaju, lahko stegne roko celo po tako imenovanem rdečem gumbu. Da tega ne bi storil, menim, da je treba ukrepati preventivno. Dejstvo je, da bo z njim prej ali slej obračunal ruski narod, obstaja pa resna bojazen, da bodo narod prehiteli dogodki in sam Putin. Preventivno pomeni nevtralizacija nevarnega norca iz Kremlja. Namig; pametno orožje ali kaj podobnega.