Slovenska politika je vajena prestopov, toda redko smo priča tako nazornemu primeru politične neiskrenosti in vrednotnega razkroja, kot ga predstavlja prestop Mateja Tašnerja Vatovca iz skrajne Levice k “levosredinskim” Socialnim demokratom. Ne gre zgolj za menjavo strankarske izkaznice, temveč za temeljno protislovje, ki odpira vprašanje osebne integritete, politične verodostojnosti in identitete stranke, ki je tak prestop omogočila, kar ni nič manj pomembno. V širšem smislu je pravzaprav še pomembneje, saj razkriva hinavščino in neiskreno levosredinsko držo Socialnih demokratov. Pozorni spremljevalci politike v bistvu ne bi smeli biti presenečeni, saj so Socialni demokrati po besedaj njihovega fanatičnega pripadnika Marka Koprivca ponosni nsledniki zločinske Zveze komunistov.

Vatovec je v preteklosti sam s ponosom javno izjavil, da je Levica skrajna stranka. To izjavo so takrat mnogi razumeli kot redko iskrenost v politiki. Toda danes ta ista oseba brez resnega pojasnila deluje znotraj stranke SD, ki se opredeljuje kot levosredinska in zmerna. Oboje hkrati preprosto ne more biti res. Če je bila Levica res skrajna, potem je Vatovčev prestop ideološko nedosleden in politično oportunističen. Če pa ni bila, potem je javnost zavajal že prej. V obeh primerih gre za resen problem verodostojnosti, beri hinavski oportunističnosti.

Pomembno je poudariti, da Vatovec ni bil obrobni član Levice, temveč eden njenih najbolj prepoznavnih in ideološko utrjenih obrazov. Bil je dosleden zagovornik politik, ki so zavestno stale zunaj okvirov klasične socialne demokracije. Gre za ostre kritike kapitalizma, sistemskih posegov v zasebno lastnino in konceptualnega nezaupanja do tržnega gospodarstva. Njegova politična identiteta ni bila nejasna ali prehodna, temveč jasno profilirana. Zaradi tega so Vatovca kot zaupanja vrednega člana postavili na čelo poslanske skupine svoje stranke v DZ. Prav zato je njegov prestop težko razumeti kot naravno politično evolucijo.

Bolj prepričljivo deluje razlaga, da gre za hladno preračunan manever. V trenutku, ko se Levica sooča z notranjimi razkoli, izključevanji in padcem podpore v javnomnenjskih raziskavah, je Vatovec očitno ocenil, da so njegove osebne možnosti za politično preživetje drugje večje. Ideologija, ki jo je še včeraj zagovarjal z moralno vzvišenostjo, je čez noč postala drugotnega pomena. To ni znak poguma ali politične zrelosti, temveč predrznega cinizma.

Toda odgovornost za to zgodbo ne leži zgolj pri posamezniku. Enako resno vprašanje se odpira za Socialne demokrate. Stranka, ki se želi predstavljati kot zmerna, pragmatična sila leve sredine, je zavestno v svoje vrste sprejela politika, ki je sam svojo nekdanjo stranko označil za skrajno in se od teh stališč nikoli vsebinsko ni distanciral. S tem SD ne prevzema le posameznika, temveč tudi njegovo politično prtljago. SD je torej svoje krmilo obrnila ostro v levo.

S tem so Socialni demokrati stopili na rob politično idejnega bankrota. Ko stranka v imenu kratkoročnega političnega preživetja relativizira lastna izhodišča, izgubi razlog za svoj obstoj. To ni več gradnja leve sredine (niti deklarativne), temveč njeno praznjenje. To spregledati je slepota, zato bo na volitvah marca letos na eni strani zanimivo gledati kako se bodo v SD predstavili svojim volivcem in na drugi strani na kakšen odziv volivcev bodo naleteli. Ko se namreč stranka potrjeno izkaže za neverodostojno, bi morala biti reakcija volivcev obratno sorazmerna.

Vatovčev prestop je s simptom širše bolezni slovenske levice, t. j. razkoraka med deklariranimi vrednotami in dejanskim ravnanjem. Ko politiki brez vsebinskega obračuna s svojo preteklostjo preskakujejo med skrajnostjo in sredino, postane jasno, da problem ni le v strankah, temveč v razumevanju politike kot prostora osebnih koristi. In prav takšna politika je tista, ki volivce odtujuje (bi bilo logično) ter odpira prostor tistim, ki stavijo na doslednost zagovarjanja nekih načel, ne na prilagodljivost brez hrbtenice.