Stranka Demokrati je včeraj sporočila, da bo na volitvah nastopila pod novim imenom - Demokrati. Anžeta Logarja. Ne, ne gre za tiskarsko napako ali marketinški eksperiment, temveč za zavestno politično sporočilo, da se bo v Sloveniji še ena stranka tudi formalno poistovetila z enim samim človekom. V času, ko se slovenska politika ogreva za marčne parlamentarne volitve leta 2026, smo priča potezi, ki bi morala pri vsakomur, ki mu je mar za demokracijo, sprožiti resen refleks odpora.

Poimenovanje strank po njenih voditeljih v razvitih demokracijah ni pogosta praksa. To počnejo le skrajni populisti, ki poskušajo s svojim osebnim imenom pridobiti več volivcev. Pri tem gre pravzaprav za neke vrste goljufijo, saj volivci glasujejo za to stranko le zaradi enega imena, strukture pa ne poznajo. Prav to je tudi eden od razlogov zakaj se novoustanovljene stranke odločajo za vgradnjo imen liderjev v ime stranke, to pa po pravilu ostane le navadna gravura.

Pri tem ne gre le za simbolno kozmetično spremembo ampak za jasen korak v smer personalizacije politike, ki je z vidika demokracije skrajno problematična. Ko stranka v svoje ime vpiše ime voditelja, sporoča, da brez njega ne obstaja, da ni skupnost skupka idej, vrednot in ljudi, temveč osebno politično sredstvo. Demokracija se namreč začne prav tam, kjer institucije izgubljajo pomen, posamezniki pa ostanejo le del celote.
V zrelih demokracijah je jedro program, ideologija, notranja razprava, nikakor pa ne predsednik stranke. Ko stranka svojo identiteto zabetonira v ime enega človeka, se odpove osnovni logiki in namenu politične stranke – poslanstvu. Kjer je stranka talec imena postane kritika voditelja napad na stranko samo, notranja demokracija pa se umakne lojalnosti. To je klasičen recept za nastanek kulta osebnosti, četudi je ta sprva zapakiran v uglajeno in zmerno retoriko.

Takšen personalizem ni politična inovacija, temveč v Sloveniji dobro znan pojav. Stranke, zgrajene okoli imena in podobe enega voditelja, so kratkega daha. Morda prinesejo hiter preboj, a dolgoročno izpraznijo politiko vsebine in oslabljujejo demokratične varovalke ter s tem škodijom širšemu prostoru. Ko se politični projekt skrči na en sam obraz, postane vse drugo s programom, kadri in različnimi mnenji vred, ki jih člani stranke itak ne smejo izraziti, drugotnega pomena. Bolje rečeno, so brez pomena.

V Sloveniji poznamo stranke, ki so v svoj logotip vgradile imena svojih predsednikov:
- Lista Gregorja Viranta
- Stranka Alenke Bratušek (SAB) 2x
- Stranka Mira Cerarja (SMC)
- Lista Marjana Šarca LMŠ, zdaj pa še
- Prerod Vladimirja Prebiliča in
- Demokrati Anžeta Logarja

Primer Logarjeve stranke je v tem pogledu poleg še manj pomembne Prebiličeve šolski. Namesto da bi gradila prepoznavno identiteto, ki bi presegala osebno priljubljenost predsednika, se zavestno odloči za potezo, ki to odvisnost še poudari. Sporočilo je jasno: brez voditelja ni stranke. To ni znak samozavesti, temveč institucionalne šibkosti. Posledično taka stranka živi in dela za svojega predsednika in njegove osebne samovšečne interese, za državo in njene državljane pa zmanjka idej, časa in energije. Že videno.

Program Demokratov je s spremembo imena postal prazna propaganda

Seveda lahko v programu beremo o boju proti korupciji, učinkoviti državi, razbremenitvi dela in večji politični kulturi. A programi sami po sebi ne pomenijo veliko, če niso podprti z notranjo močjo delovanja, preglednim odločanjem in omejevanjem moči na vrhu. Personalistični model politike praviloma deluje v nasprotni smeri: koncentrira vpliv na enega človeka, zmanjšuje odgovornost in krepi logiko »ali z menoj ali proti meni«. To je nevarno ne glede na navidezno umirjen in razumen obraz na čelu stranke, kjer je tudi sestavni del logotipa.

Vprašanje za volivce torej je ali si želijo stranke, ki bodo obstajale le toliko časa, kolikor bo trajala politična kariera enega človeka. In ali smo pripravljeni sprejeti, da se kult osebnosti normalizira kot legitimna oblika politične organizacije. To smo v Sloveniji že videli pri zgoraj naštetih strankah, ki so po povzročeni politični škodi klavrno propadle.

Demokracija ni oder za individualno samopromocijo, temveč sistem, ki temelji na institucijah, pravilih in kolektivni odgovornosti. Stranka, ki namesto generične rasti in krepitve idej v svoje ime vpiše še ime voditelja, s tem sporoča, da je posameznik večji od skupnosti. To pa je vedno slab obet, ki se ne nanaša le na določeno stranko, temveč na politično kulturo kot celoto, ki s takimi ravnanji strmoglavlja.

Če danes poimenovanje stranke po liderju sprejmemo kot nekaj normalnega, jutri ne bomo imeli več pravice zgražanja, saj bo ta voditelj prej ali slej začel delovati, kot da je tudi država njegova osebna last. Kult osebnosti se nikoli ne začne z odkrito avtoritarnostjo, temveč z normalizacijo majhnih odklonov. Torej z imenom, z blagovno znamko, z idejo prevlade. Demokracija pa temelji prav na nasprotnem načelu. Stranka, ki to pozabi že pri lastnem imenu, s tem razkrije, kakšno politiko v resnici ponuja. In to je politika, pred katero bi morali biti volivci še posebej previdni.