Matej Rigelnik, poslovnež, kolumnist in samooklicani zagovornik prostega trga, se rad postavlja v vlogo kritika neučinkovite države, previsokih davkov in birokratskih ovir. Njegove kolumne v Časniku Finance in podcast Partners in Dime by Rigo so polne ostrih besed o vmešavanju države v gospodarstvo, a ko bi moral predstaviti konkretne rešitve, se njegov glas nenadoma zatrese in utiša. Rigelnikova stališča, ki pogosto presegajo meje njegovih poslovnih referenc, so zgolj površinsko kritizerstvo, ki ne ponuja poti naprej. Zdi se, da ne premore glasu razuma ampak se poslužuje retoričnega šuma tranzicijskega naslednika brez širine, ki jo potrebujemo za celovito razumevanje delovanja in vodenja države.

Potiskanje kuhanega špageta

Rigelnikova osrednja mantra je znana. Država naj se umakne, davki naj se znižajo, birokracija naj se poenostavi. S tem se je težko ne strinjati, saj se je povprečen Slovenec prisiljen spopadati z zapletenimi obrazci in davčnimi obremenitvami. Hecno je, da Rigelnikove kritike ostajajo na ravni splošnih fraz, ki zvenijo privlačno, a so brez vsebine. V eni od svojih kolumn (Finance, 2023) je denimo obtožil državo, da z visokimi davki duši gospodarstvo, a ni ponudil niti osnovnega predloga, kako bi znižanje davkov uravnotežil s proračunskimi potrebami. Ponudil ni niti izračunov, niti strategije. Brez njih je njegova kritika le populistično vpitje in cepetanje, ki se napaja z razočaranjem javnosti, rešitev in alternative pa ne ponudi. Niti že znanih ekonomsko utemlejenih (je ekonomist) ne navaja. Najbrž zato, ker so od slovenske desnice in ne njegove. Dokler bo tako, bo njegova kritika potiskanje kuhanega špageta, ki se kar naprej obrača v neželjeno smer in se krivi.

Potiskanje kuhanih špagetov

Njegova naklonjenost prostemu trgu in zasebni pobudi je razumljiva in v splošnem smislu ni napačna, pa vendar ... Navsezadnje je zgradil svojo kariero na očetovem tranzicijskem imperiju, ki mu je omogočil dostop do nepremičnin, hotelov in finančnih vzvodov, o katerih večina lahko le sanja. A ko govori o zmanjšanju državne vloge, pozablja omeniti, kako bi to vplivalo na socialno varnost, zdravstvo ali izobraževanje. Sisteme, ki jih njegova elita morda ne potrebuje, a so zaradi ureditve in navad ključni za večino Slovencev. Njegovo razmišljanje je ozko, omejeno na perspektivo premožnega poslovneža, ki vidi državo kot oviro, ne kot partnerja v družbeni pogodbi.

Primer pokojnin in prispevkov

Vzemimo konkreten primer pokojninskega sistema. Rigelnik, ki je član nadzornega sveta Pokojninske družbe A (skoraj 70 tisoč zavarovancev), bi moral imeti vpogled v izzive starajoče se družbe in vzdržnosti javnih financ. A namesto da bi predlagal reformo, ki bi uravnotežila zasebne in javne pokojninske sheme ali naslovila naraščajoče proračunske obremenitve, o tem ostaja tiho. Očitno ga zanima le keš. Njegove splošne kritike previsoke javne porabe (npr. podcast, 2024) ne vključujejo niti namiga, kako bi prestrukturiral pokojninski sistem ali zagotovil pravičnost za prihodnje generacije.

Enako velja za prispevke iz plač. Kritizira visoko obremenitev dela, a ne ponudi niti osnutka, kako bi financiral socialno varnost ob znižanju prispevkov. Je to lenoba, pomanjkanje znanja ali zgolj nepripravljenost zapustiti udobje površinskih kritik ter se naslajati ob navdušenju nepoznavalcev nad njegovimi nerešitvami.

Zamisel o izplačevanju bruto bruto plač, kar zagovarja Rigelnik, bi v kratkem pahnilo še bistveno večji del Slovencev v revščino, ker zaradi različnih razlogov nedvomno ne bi sami namenjali dela svojega dohodka za zdravstvo, socialo in pokojnine. Takrat bi šele postali breme države, ki ima v svoji ustavi zapisano, da je socialna.

Kaj (ne)pove Rigelnik o cestninjenju

Infrastruktura je ključna za gospodarski razvoj, ki ga Rigelnik tako goreče zagovarja, a o tem, kako bi optimiziral cestninjenje ali financiral vzdrževanje cest, je povedal eno samo zavajajočo neumnost. Da bi cestninili po prevoženih kilometrih, ker da je vinjeta socialistična. V Evropi imajo sicer vinjetni sistem v naslednjih državah: Avstrija, Švica, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Moldavija, Litva (sistem e-vinjete uveden od 2023), Latvija (za nekatere kategorije vozil – večinoma težka vozila), Estonija (prav tako za težja vozila). So to zaradi tega socialistične države?

Preseganje poslovnih referenc Mateja Rigelnika

Rigelnikova stališča postanejo še bolj problematična, ker presegajo njegove poslovne reference. Kot nekdanji bančnik in sedanji nepremičninski »mogotec« ima nedvomno strokovnost na področju financ in nepremičnin. A ko se spušča v kritike državnega upravljanja, socialnih transferjev ali gospodarskih politik, stopa na področje, kjer nima poglobljenega razumevanja ali izkušenj. Njegova vloga kolumnista in voditelja podcasta mu daje platformo, a brez konkretnih predlogov njegove besede zvenijo kot prazno pridiganje. Če želi kritizirati neučinkovitost države, bi moral za orientacijo ponuditi vsaj osnovni zemljevid kako zmanjšati birokracijo brez žrtvovanja javnih storitev, kako reformirati pokojninski sistem brez povečanja neenakosti, kako optimizirati infrastrukturo brez dodatnih bremen za državljane. Rigelnikovi retorični prosti streli so sicer svoboda govora, kaj več pa ne.

Dediščina tranzicije in vprašanje verodostojnosti

Rigelnikova verodostojnost je dodatno omajana zaradi njegovega ozadja. Njegov poslovni vzpon je neločljivo povezan z očetom, Hermanom Rigelnikom, in tranzicijskim premoženjem, ki ga je pridobil prek ACH in Proteja. Ko govori o prostem trgu, pozablja omeniti, da je njegov začetni kapital izviral iz sistema, ki je mnogim malim delničarjem pustil prazne roke. Kritike na platformi X (2024–2025) ga upravičeno označujejo kot glasnika elit, ki so obogatele v senci tranzicijskih mahinacij. Njegova zagovarjanja prostega trga zato zvenijo hinavsko. Nekdo, ki je dedoval poslovni imperij, pridiga o enakih priložnostih, ne da bi ponudil rešitve za sistemske neenakosti, ki jih je njegova družina pomagala ustvarjati.

Hermani Rigelnik velik prijatelj Milana kučana in ustanovni član Kučanovega Foruma 21

Rigelnik ni pot naprej ampak korak nazaj

Matej Rigelnik ima nedvomno talent za javno nastopanje in poslovno vodenje. Njegova sposobnost, da je Equinox popeljal na Ljubljansko borzo, in inovacije v hotelski industriji kažejo na praktično žilico. A kot javni komentator in kritik državnega upravljanja razočara. Njegove besede so kot megla. Na pogled všečno, a brez oprijemljive vsebine. Če želi biti več kot le glasen kritik, mora preseči ideološke floskule in ponuditi konkretne poti. Kako konkretno reformirati pokojninski sistem, da bo vzdržen in pravičen, a ne le za državo ampak tudi za ljudi. Kako zmanjšati prispevke, ne da bi ogrozili socialno varnost na dolgi rok. Kako financirati infrastrukturo brez dodatnih bremen za državljane in zagotoviti nemoteno delovanje. Nek minimum pa se le spodobi dati od sebe, da bi bil kredibilen.