Izrazito destruktivni Janez Pogorelec, formalno ustavni pravnik in vidni član NSi, se na platformi X redno izpostavlja z napadi na Janeza Janšo, predsednika SDS, ki jih lahko opišemo kot nepremišljene, samouničevalne in skrajno neproduktivne izbruhe. Njegova obsesija z Janšo, ki jo opravičuje z domnevno skrbjo za desnico, razkriva pomanjkanje strateške globine in razjeda enotnost slovenske desnice. Njegov dosežek pa je tudi ta, da ga vse več ljudi prišteva med politično neprištevne.

Pogorelec ignorira lastno stranko

Pogorelec neutrudno ponavlja, da Janševo vztrajanje na čelu SDS preprečuje desnici sestavo vlade. Njegova domnevna polarizirajoča drža naj bi odvračala zmerne volivce, kar je gromozanska neumnost, saj že malo bolj resen pogled na stvari potrdi dejstvo, da polarizirajo levičarji, ki vztrajajo na pridobitvah Titove revolucije. Razdvajati ne more tisti, ki temu nasprotuje, saj Jugoslavije vendar ni več.

NSi, katere član je Pogorelec, že desetletja životari pod 10 odstotno podporo, medtem ko SDS pod Janševim vodstvom redno dosega prvo ali drugo mesto z 20–25 % glasov. Če je Janša res tako toksičen, zakaj NSi ne uspe pritegniti teh "zmernih" volivcev, ki naj bi zaradi njega zavračali SDS? Zdrava pamet narekuje, da stranka, ki ne zmore prepričati več kot peščice volivcev, nima moralne avtoritete kazati s prstom na druge.

Pogorelec bi moral najprej pometati pred lastnim pragom, a te samorefleksije ne premore.
Njegova trditev, da bi NSi z distanciranjem od Janše kar naenkrat presegla 10 %, je smešno naivna. NSi je imela priložnosti, da se profilira kot samostojna sila, a so pod vodstvom Ljudmile Novak in Mateja Tonina še bolj zaostali za SDS. Če je Janša res ovira, zakaj NSi v letih, ko ni bila v koaliciji z SDS, ni eksplodirala v priljubljenosti? Logika je jasna. NSi ne trpi zaradi Janše, temveč zaradi lastne nezmožnosti artikulirati prepričljive alternative. Pogorelčevi izbruhi so zgolj bolana dimna zavesa, ki prikriva to resnico.

Pogorelec je zamerljivec, ne kritik

Pogorelčevi napadi na Janšo niso le politično neproduktivni, ampak tudi osebno obarvani. V času druge Janševe vlade je bil Pogorelec edini kandidat za direktorja vladne službe za zakonodajo, a ga Janševa vlada ni imenovala, ker v njem ni prepoznala ustreznega potenciala. Tega mesta ni dobil niti nikoli kasneje, čeprav sam sebe prepoznava kot najbolj kompetentnega in sposobnega. Prav tako mu je bila nekoč preprečena udeležba na kongresu SDS, kamor se je sam povabil. Ti incidenti razkrivajo, da Pogorelčeva "kritika" ni zgolj načelna, temveč izhaja iz osebne užaljenosti. Pogorelec se obnaša kot užaljeni posameznik, ki svojo frustracijo preliva v javne napade, namesto da bi ponudil konstruktivne rešitve. Šleva ne razume, da moraš biti za uspeh sam boljši, ne pa tolči po drugih.

Janša je v preteklosti že večkrat dokazal, da je pripravljen prevzeti odgovornost za vodenje vlade, tudi v težkih koalicijskih razmerah (npr. 2004, zlasti pa 2012, 2020). Pogorelec pa insinuira, da Janša namerno sabotira desnico, kar je paranoidna teorija zarote. Dosedanje Janševe koalicije so empirična dejstva, da je Janša pragmatičen politik, ki se bori za zmago, medtem ko Pogorelec z obtožbami brez dokazov le zdravi svoje komplekse in podpihuje razdor.

Pogorelec razbija desnico

Pogorelčevi izpadi na X, kjer Janšo obtožuje, da "postavlja osebno korist pred dobrobit naroda", ne prispevajo k reševanju težav desnice, temveč jih poglabljajo. Namesto da bi NSi investirala energijo v izgradnjo lastne prepoznavnosti, Pogorelec zapravlja čas z javnim pranjem umazanega perila. Zdrava pamet veleva, da razdrobljena desnica kot politični pol ne more zmagati na volitvah. Še zlasti ne, če desne stranke izpostavljajo, da bi šle raje v levo koalicijo kot z Janšo. Slovenska levica je v preteklosti izkoriščala prav takšne notranje konflikte, da je obdržala oblast (npr. po volitvah 2018). Pogorelec s svojimi napadi slabi celo desnico, zlasti pa NSi, saj krepi percepcijo, da je razklana in nezanesljiva alternativa.

Pogorelec v svoji politični zblojenosti še vedno zagotavlja, da bi bil Anže Logar najbolj primeren za prevzem vodenja SDS. Logar ni nikoli dokazal, da lahko mobilizira volivce na enak način in predvsem v enakem obsegu kot Janša, ki je SDS iz 4 poslancev popeljal na 27. Menjava voditelja ni čarovnija, ki bi kar naenkrat prinesla zmago. Če bi Pogorelec res želel desno vlado, bi se osredotočil na krepitev NSi, ne pa na podpihovanje notranjih sporov, ki koristijo le nasprotnikom.

Pogorelec se kaže bolj hipokrit kot vizionar

Pogorelčeva retorika je hipokritičen poskus preusmerjanja pozornosti z lastnih pomanjkljivosti. NSi pod Toninovim vodstvom ni uspela razviti prepričljivega programa in strategije, s čimer bi nagovorila širše množice. Zdrava pamet narekuje, da uspešna stranka gradi na svojih prednostih, ne pa na kritiziranju zaveznikov. Če NSi ne zmore preseči 10 %, to ni Janševa krivda, temveč odraz njihove nezmožnosti pritegniti volivce. Zasluge za to imajo nedvomno člani NSi tipa Pogorelec, ki vse bolj postaja blagovna znamka neuspeha.

Sklep: Pogorelec s svojimi nebulozami škoduje predvsem NSi

Pogorelčevi izbruhi na X niso zgolj neumni, temveč tudi destruktivni. Namesto da bi NSi pod njegovim vplivom gradila močno, samostojno identiteto, se ukvarja z javnim obračunavanjem, ki slabi celotno desnico. Njegove obtožbe proti Janši so brez trdnih dokazov, so osebno obarvane in strateško zgrešene. Razsodnost zahteva enotnost in osredotočenost na skupne cilje, ne pa otročjega kazanja s prstom na druge. Če Pogorelec res želi desno vlado, bi moral začeti pri sebi in svoji stranki. A s Pogorelcem bo morala »obračunati« njegova stranka.