Beležka: Krivosodje ni napaka sistema – je zavestno organizirana praksa. Imena na mizo!
V članku seveda ni mogoče obdelati na stotine primerov krivičnega sojenja, zato navajam le najbolj odmevne. To so tudi tisti udarni primeri, ki bodo temelj za zadušitev krivosodja.

Na Veliki petek 2025 je bila izrečena sodba Janezu Janši, ki je bil sicer med tremi drugoobtoženi. Po obtožbi, ki je temeljila na domišljiji tožilca Valenčiča, je bila po skoraj 15 letih izživljanja nad obtoženimi razglašena oprostilna sodba. Izdaja obsodilne sodbe brez enega samega dokaza ali obremenilne izpovedi priče bi bila celo za krivosodje preveč. Krivosodje je eno tako blamažo v zadevi Patria preživelo, Trenta pa ga je kljub oprostilni sodbi načela. Po tej sagi na celjskem sodišču je namreč že vsem jasno, da v pravosodju razsaja nevaren virus po imenu krivosodje. Ta virus moramo kot vsak virus izolirati in uničiti, sicer se bo širil in v pravosodju prevzel popolno oblast.

Slovenija se ne pogreza več v močvirje političnih in sodnih zlorab, Slovenija je v tem blatu do vratu. Krivosodje ni več teorija, ni več občutek. Je realnost, ki je ni mogoče zanikati. Ima obraze, podpise, sodne štampiljke in izrečene sodbe. Čas je, da o tem odkrito spregvorimo in se brez oklevanja lotimo očiščenja pravosodja. Pravosodje to potrebuje kot sahara vodo. Ta voda smo mi vsi.

Po vsakem primeru Janša se vedno pojavi nek nov primer Janša

Janez Janša je eden redkih politikov, ki je že večkrat dokazal, da ga sistem kljub desetletjem lova ni uspel zlomiti. Proti njemu so sprožili okrog 180 različnih postopkov. Gre za zasebne tožbe, prekrške, upravne postopke ipd. Praktično vsi kažejo na veliko aktivnost centra moči, ki ima vpliv na del organov pregona, ki vedno z odliko opravijo umazane posle.

Poglejmo:
Začelo se je v Depali vasi leta 1994, kjer so pripadniki 6. Uprave MORS VOMO (danes Obveščevalno varnostna služba MORS OVS) po približno enem letu operativnega dela prijeli agenta globoke države Milana Smolnikarja.

Umetna inteligenca o aferi Depala vas:
Slika: ChatGPT
Zgodba se je končala z interpelacijo takratnega ministra za obrambo Janeza Janša, ki je bila izglasovana. Sam sem mnenja, da je to prelomnica, ki je bila podlaga za kasnejšo vztrajno uničevanje vrednot slovenske osamosvojitve. Janez Janša se ni uklonil, zato je ostal trn v peti globoke države katere predsednik je ves čas Milan Kučan, ki mu samostojna slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Očitno bo to svojo škodljivo držo odnesel s seboj v grob. Morda bo šele takrat Slovenija dobila novo priložnost, da postane država svobodnih ljudi.

Nadaljevanje – kontinuiteta …
Afera Patria – največji pravosodni fiasko v zgodovini države. Obsodba brez enega samega dokaza, brez konkretnega kraja in časa domnevnega kaznivega dejanja. Sodba temelječa na domišljiji. Višje sodišče potrdi, Ustavno sodišče jo razveljavi kot protiustavno, saj je bil obsojeni Janša preganjan za storitev kaznivega dejanja, ki v zakonu ne obstaja – ni bilo zakonskih pogojev za pregon!
Kljub temu krivičnemu sojenju in obsodbi je Janša nedolžen odsedel 176 dni v zaporu.

Pod to svinjarijo so podpisani:
Branka Zobec Hrastar – nekdanja tožilka v zadevi Patria
Barbara Klanjšek – sodnica, ki je sodelovala v sojenju
Milan Štrukelj – sodnik v zadevi
Vesna Žalik – sodnica v zadevi
Branko Masleša – sodnik v zadevi.

Krivosodje je v zasebni odškodninski tožbi Janeza Janše vse tožene oprostilo, Janša pa je moral plačati visoke sodne stroške, kar je bila “kazen” za iskanje pravice v krivosodju in opozorilo drugim naj si po krivičnem sojenju ne drznejo iskati zadoščenja.

Trenta, ki še ni pravnomočna (sojenje Kastelic – Janša): Janši očitajo, da je bil v kabinetu prisoten, ko naj bi se drugi (Kastelic) dogovarjal za kadrovanje. Nobenega dokaza, nobene povezave, nobene koristi.
Oproščen. Ampak tožilec Matej Valenčič že napove pritožbo. Ne zato, ker bi dokazal krivdo – ampak ker politično ne prenese oprostilne sodbe.

V ozadju – NPU in “neodvisni” državni organi, katerih kader izvira iz istih političnih krogov že dvajset let. Pravosodje? Ne. Revolucionarni urad za varovanje kontinuitete.
Statistika, ki pove vse

Nekateri odmevni politični procesi, ki so padli zaradi pomanjkanja dokazov:
Patria, Trenta, Zvonovi, Viator & Vektor, TEŠ6, NLB Farrokh, zadeva Kangler.

❓ Koliko odgovornih tožilcev je izgubilo službo zaradi zlorabe instituta kazenskega pregona? 0.
❓ Koliko sodnikov je bilo sankcioniranih zaradi potrjevanja političnih procesov? 0.
❓ Koliko časa trajajo povprečna sojenja v politično občutljivih primerih? 5–8 let – ravno dovolj, da uničijo politično kariero, še preden pride resnica na dan.
Najbolj izpostavljeni primeri trajajo veliko dlje, saj je njihov namen izčrpavanje in dolgoletno izpostavljanje procesiranih sramoti. Poznamo namreč splošno miselnost, da nekaj že mora biti na tem, če ga preganjajo.

Medijska asistenca krivosodju

Vsak proces spremljajo orkestrirane objave “neodvisnih” medijev, ki so že ob vložitvi obtožnice gotovi o krivdi. Na prvih mestih: Dnevnik, Večer, Mladina, RTV, s strokovnjaki tipa Bojan Veselinovič, Marko Crnkovič in podobni, ki s pravom nimajo nobene zveze, a vedno vedo, kdo mora biti kriv.

In ljudje? Tiho. Prestrašeni. Apatični. Privoščljivi …

Narcisoidni predstavniki sodnega sistema, kljub nenehnemu padanju zaupanja še vedno vztrajajo z zahtevo po spoštovanju. Pritožujejo se nad domnevnim blatenjem po družbenih omrežjih in zahtevajo ustavitev kritik. O kritikah, ki prihajajo iz Evropskega sodišča za človekove pravice v obliki 98 odstotne pritrditve pritožbam, molčijo. Prav to pa jih poleg eklatantnih dejstev najbolj razkrinka. Države članice naj bi imele namreč pravni red usklajen z evropskimi standardi. Razsodbe ESČP pričajo o tem, da Slovenija te uskladitve nima.
Nezaupanje v sodstvo pomeni, da ljudje vse manj verjamejo, da bo sodnik razsodil po zakonu. Izkustveno vidimo, da imajo ljudje prav.

Čas je za obračun

Z zlorabami moramo obračunati. Tožilci, ki brez dokazov sprožajo postopke morajo občutiti roko pravice. Sodniki, ki kljub razveljavljenim sodbam napredujejo se morajo soočiti s svojimi ravnanji. Politiki, ki te zlorabe omogočajo, morajo pasti na volitvah. PR novinarji, ki hlapčujejo opurtonim medijskim hišam morajo začutiti poročanje o njih in se na ta način soočiti z resnico.