************************************
NedateDemašljevke 😊

Včeraj okrog dveh popoldne sem se v dobri družbi odpravil v gostilno Čad na kosilo. Tam me nekateri že poznajo in smo bili prav prijazno sprejeti. Šef nas je peljal do proste mize, kjer smo zasedli svoja mesta. Nekaj ljudi me je prepoznalo iz javnega in političnega življenja ter pozdravilo, dva pa sta pristopila in smo spregovorili nekaj besed. „Fino“, sem si rekel, danes je še en lep in prijeten poletni dan.

Pristopi natakar, se pozdravimo, nakar mi reče:
„Tam pri sosednji mizi pa sedi vaša prijateljica.“
Vprašujoče ga pogledam in vprašam:
„Res, katera pa?“
Z nekoliko skrivnostnim nasmeškom pokaže z obrazno gesto proti sosednji mizi, kjer sta sedeli dve dami in malo zadržano reče:
„Alenka“.
Tiste, ki je bila obrnjena proti meni nisem poznal, zato sem pozorneje pogledal drugo gospo, ki je bila oblečena v lepo rdečo bluzo in mi je kazala hrbet. Ko je pogledala v stran, jo hitro prepoznam po obraznem profilu in najprej presenečeno na pol v šali, na pol pa zares rečem natakarju:
„Nam lahko prosim dodelite kako drugo mizo?“
Začel se je ozirati okrog v iskanju primernega kotička, nakar si premislim in rečem, da bomo ostali.
Gospe sta bili zatopljeni v pogovor, občasno pa sta se tudi na glas zasmejali. Očitno sta se imeli v tem delu dneva, ko običajno še ni konec delovnega časa, ob kozarcu vina kar lepo. Časovno sta očitno malo pred časom in sta si vzeli čas za odklop, ki ga za zaposlene pripravlja Golobova socialistična vlada.

Nisem želel vzbujati pozornosti, zato sem le občasno pogledal proti sosednji mizi. Gospe sta se res kar dolgo zadržali. Ko sem prišel s svojo družbo, sta že pojedli in ob kozarcu še dolgo posedali. Odšli sta šele kar nekaj časa za tem, ko smo tudi mi že izpraznili svoje krožnike. Kljub temu, da ju nisem proučeval, sem zaznal, da lepo urejeni gospe uživata. Nenadoma mi je prišel na misel star komad od Don mentoni banda. Pojma nimam zakaj sem začel v mislih mrmrati priredbo:

U Čadu sem jo vidu,
Blo b‘ bolš, če bil bi kje u Lidlu,
obstal sem le z rokoo v laseeh.

Z Alenko sva se nazdnje in doslej edinič v živo srečala na kraju, kjer ljudje iščejo pravico. V pravdah eden nekaj hoče, drug pa tega noče. Ona hoče, da ji plačam, jaz pa tega nočem. Najbrž nisem žaljiv, če rečem, da si je nisem nikoli želel v živo srečati. Očitno obstajajo neke sile na katere nimamo vpliva, da sva se v kratkem času še enkrat znašla na istem kraju. Tokrat sva prišla z istim ciljem. Da bi ob dobri hrani preživela prijeten čas. Če je prvič ona želela, da se vidiva, jaz pa ne, tokrat zagotovo nobeden od naju tega ni želel.

„Kar je je“, sem si mislil in se odločil za prijazno gesto. Natakarju sem rekel naj stopi do mize, kjer sta sedeli obe dami in ju vpraša, če ju lahko počastim s kako pijačo. Natakar je to res naredil. Šel je do njune mize in ju nagovoril. Nisem slišal kaj jima je rekel, se je pa Alenka obrnila proti meni in me očitno takoj prepoznala. Z nasmeškom sem dvignil kozarec piva v pozdrav. Ne znam dobro opisati njenega izraza na obrazu, v spominu pa so mi ostale njene oči, ki so v hipu postale vsaj dvakrat večje. Očitno je bila zelo presenečena, iz njenih našobljenih ust pa se je zaslišal vzdih:
„Oooooo!“
Imel sem občutek, da ji je rahlo neprijetno, ko se je obrnila nazaj proti natakarju in pričakovano rekla:
„Ne, hvala“.
Nakatar se mi je zdel malo razočaran, ko je odhajal, meni pa se je nehote na obrazu narisal še en nasmeh.

Ko je plačala, je Alenka začela obračati glavo, da mi je kazala profil in s kotičkom očesa opazovati ali sem s svojo družbo še pri sosednji mizi za njenim hrbtom, kar je bil znak, da si želi oditi. Težava je bila v tem, da je bila najkrajša pot proti izhodu mimo naše mize. To me je kar prijetno zabavalo, saj je očitno ni mikalo iti mimo mene. Ne vem zakaj. Morda me ne mara ali pa ji je bilo zaradi najinega prejšnjega srečanja, ki ga je izsilila, neprijetno. Jaz sem ostal jaz. Sem brez sovraštva v sebi in lahko kadarkoli komurkoli pogledam v oči.

Nazadnje je le zbrala pogum in gospe sta se začeli odpravljati. Ko je vstala od mize, je Alenki vidno zaneslo korak v stran, da bi naredila lok okrog drugih miz, kar pa bi bilo zelo očitno kazanje svoje šibkosti. Poleg tega je njena kolegica že ubrala pot, ki je vodila mimo „sovražne“ mize. Obe sta ubrali strumen korak, meni pa se je sprožil jezik, ki je odpel prijazen pozdrav:
„Na svidenjee“.
Alenka je imela nadet mrk izraz na obrazu, njena prijateljica pa je s prijatnim glasom odzdravila:
„Adijoo“.

Alenka ni smela kazati svojega sovraštva, prijaznosti pa ni hotela. Pogled na očitno ne preveč zadovoljno gospo, ki/ker je srečala po njenem „sovražnika žensk“, je razkril prizor, ki mi je v mislih spet sprožil priredbo refrena:

Ful ni bla dobra mrha,
men nič potrebna prha,
seveda znam štet še do deeseet.

Mi družba prau ti s‘ čist nor,
Eden reče pejt za njo tja gor,
jest sem pa že čist poeeet.

Ljudje, saj men se u zmešal,
je nisem nič pogrešal,
Jaz grem kar še mal sedet.

Jaz grem kar še mal sedet,
saj tam je ne bom viidel spet …

Potem smo v hipu pozabili na dogodek, še malo posedeli ob kozarčku in zapustili lokal.
Nauk zgodbe: Ne sovraži.
Kar lep poletni dan je bil, ja ☺