Alenkina tožbena farsa
Nasprotovanje navedbam tožnice
OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI
Miklošičeva 10
1000 Ljubljana
Opr. št. IIP 77/2021
DAVORIN KOPŠE
Runkova ulica 2
1000 Ljubljana
Ljubljana, 15.3.2021
Tožeča stranka: Alenka Bratušek, Prisojna ulica 1, 4000 Kranj, ki jo zastopajo odvetniki družbe Brulc, Gaberščik in partnerji, o.p., d.o.o.
Tožena stranka: Davorin Kopše, Runkova ulica 2, 1000 Ljubljana
O D G O V O R N A T O Ž B O
zaradi odškodnine (pcto.: 1.750,00 EUR)
2x
1.
(dejansko stanje primera)
Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na tožbenih navedbah, da naj bi tožena stranka na profilu platforme »twitter« poleg njene fotografije objavila zapis, ki naj bi posegal v njene ustavno zagotovljene človekove pravice. Iz tega naslova poizkuša tožeča stranka utemeljiti tožbeni zahtevek predmetne tožbe.
Tožena stranka nasprotuje navedbam in razlogovalni argumentaciji tožeče stranke v celoti. Je na stališču, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tako glede (neobstoja) njegovega temelja kot tudi (le iz previdnosti) po višini. Svoje trditve in argumentacijo podaja v nadaljevanju tega odgovora, kot sledi.
Tožena stranka prav tako naslovnemu sodišču sporoča, da želi, da se zaradi zagotovitve načel kontradiktornosti in javnosti pri sojenju opravi narok za glavno obravnavo.
2.
(položaj tožeče stranke in neobstoj protipravnosti)
Kot pravilno ugotavlja tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah, je tožeča stranka glede na njene (nekdanje in sedanje funkcije v javnem življenju) nesporno javna oseba. Pri javnih osebah, še posebej pa političnih predstavnikih, so meje dopustnosti komentiranja v javnosti in javne kritike zastavljene najširše. Morebitno protipravnost (formalno iniurio), ki je ena izmed kumulativno določenih predpostavk za nastanek odškodninske obligacije (materialne terjatvene pravice), je potrebno v takšnih primerih razlagati s široko razlago, kar pomeni, da se mejne (vmesne) primere, pri katerih je podan dvom, izključi iz dometa formalne protipravnosti.
Tudi sicer je tožena stranka na stališču, da njen zapis ne vsebuje prav nobene grozilne ali žaljive konotacije, ki bi presegala običajno mero javnega diskurza o (nekdanjih in sedanjih najvišjih) političnih predstavnikih. Žaljiva vsebina, ki bi utemeljevala formalno protipravnost kot poseg v osebnostne (pravno varovane) pravice takšne osebe bi bila podana le, če bi na podlagi pomenske sporočilnosti navedb izhajalo takšno stanje, ki bi ga (povprečna, vendar izkušena abstraktna tretja oseba) lahko prepoznala kot izrazito žaljivo, močno zaničevalno ali celo grozilno. Navedena konotacija »tip ženske… osamljene v diskotekah…za bližnji vogal« je povsem običajna konotacija javnega diskurza o političnih predstavnikih med (politično ne-izpostavljenimi) državljani, kakršnih je na družbenih omrežjih (in na drugih javno dostopnih medijih) zelo veliko število. Potrebno je opozoriti na dosedanjo sodno prakso naših sodišč, kjer so sodišča v primerih, ki so imeli še ostrejšo kritično konotacijo do določenih politično izpostavljenih oseb odločila, da v tem ni podane formalne iniurie, še posebej, če gre za povsem javne osebe v političnem življenju. Gre namreč za konflikt dveh ustavno zagotovljenih pravic, in sicer osebnostne pravice kritizirane osebe na eni in ustavno zajamčene pravice do svobode govora in komentiranja na drugi strani. Pri nejavnih osebah je ta test sorazmernosti nagnjen v prid osebnostne pravice (vendar tudi pri slednjih ne absolutno, v kolikor navedbe nimajo izrazito žaljivega pomenskega sporočila), pri javnih osebah pa je test v prevladi pravice do svobode govora, kjer bi (za podanost formalne protipravnosti) morale biti navedbe povzročitelja takšne, da bi neutemeljeno, izrazito direktno, nedvoumno in močno posegle v čast in dobro ime kritizirane javne osebe. Vsakršna drugačna presoja bi vodila do protipravnega in celo neustavnega položaja, kjer bi bila kritika političnih predstavnikov omejena z grožnjo posega v osebnostne pravice teh predstavnikov. Slednji so se z udejstvovanjem v političnem življenju zavedno odpovedali takšnemu (sorazmerju) varstva osebnostnih pravic in sprejeli pretežnost javnega interesa splošne kritike. V dvomu glede vsebine žaljivosti določene pomenske sporočilnosti je torej pri javnih osebah potrebno odločiti v prid kritiki.
Prav zato takšnega testa sorazmernosti obravnavana tožba ne vzdrži. Pomenska sporočilnost glede žaljivosti konotacije ni presegala ravni običajnega (t.i. gostilniškega) diskurza povprečnih subjektov v naši družbi. Tudi tožena stranka lahko potrdi na zaslišanju, da s takšno objavo nikakor ni želela hudo posegati v osebnostne pravice kogar koli, temveč je šlo za raven (v okvirih sprejemljivega) diskurza med političnimi podobno in nasprotno mislečimi na tej spletni platformi.
Dokaz:
kot v tožbi;
zaslišanje tožene stranke
3.
(neobstoj predpostavk za nastanek odškodninske obligacije)
Tožena stranka nasprotuje postavljenemu tožbenemu zahtevku po temelju. Predpostavke, ki morajo biti (kumulativno) podane, da bi nastala materialna odškodninska terjatvena pravica, namreč niso izpolnjene. Odškodninska terjatev nastane skladno s pravili veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 83/01) takrat, kadar so izpolnjene štiri predpostavke: pravno priznana škoda, formalna protipravnost (iniuria), vzročna zveza in odgovornost.
V obravnavanem primeru predvsem ni podane formalne protipravnosti. Slednje je tožena stranka podrobneje razložila v prejšnjem poglavju tega odgovora. Bistveno je, da v očitanem ravnanju ni bilo podane takšne žaljive sporočilnosti, ki bi utemeljevala pravno varstvo glede posega v pravno zavarovane osebnostne pravice. Glede očitnosti takšne argumentacije je tožena stranka na stališču, da gre za notorno (splošno znano oz. ugotovljivo) okoliščino, ki ne utemeljuje niti pravnega interesa tožeče stranke, ki je pozitivna procesna predpostavka za vložitev tožbe in vodenje postopka. Zato je tožena stranka na stališču, da tožeča stranka na podlagi zatrjevanega nima niti aktivne legitimacije za predmetno pravdo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju tega odgovora.
Glede pravno priznane škode je tožena stranka na stališču, da tudi ta ni nastala. Tožeča stranka sicer v svojih tožbenih navedbah zatrjuje, da naj bi ta zapis pomenil njeno osebno sramotenje, ponižanje in razvrednotenje. Prav tako govori o grobih žalitvah in blatenju tožnice, česar pa s prav nobeno argumentacijsko podlago ne utemelji. Že na prvi pogled lahko ugotovimo, da gre za pavšalne navedbe, ki ne morejo vzpostaviti relevantne povezave z zgoraj navedenim zapisom na družbenem omrežju. Vse tožbene navedbe glede škode kažejo v smeri poizkusa prikazovanja nepremoženjske škode, ki ni mogla nastati iz obravnavanega zapisa na način, kot to v svojih navedbah zatrjuje tožeča stranka. Absurdnost in nesmisel takšnih navedb predstavlja predvsem naracija o »grobih žalitvah« in »razvrednotenju,« pri čemer ni prav nobene relevantne povezave med obravnavanim zapisom in takšnimi dejanskimi posledicami. Tožena stranka je na stališču, da njen zapis ni mogel povzročiti prav nobene pravno priznane nepremoženjske škode, najmanj pa v takšnih oblikah, kot jih zatrjuje tožeča stranka. Oblike pravno priznane nepremoženjske škode so taksativno naštete v 179. členu OZ in test sorazmernosti ne upravičuje okrnitve osebnostne pravice v obravnavanem primeru.
Nazadnje je tožena stranka na stališču, da tudi njena krivdna odgovornost ni podana. Ni bilo namreč prav nobenega namena (naklepa), da bi tožečo stranko »grobo žalila, razvrednotila, ipd.,« kot slednje želi povsem pavšalno prikazati tožena stranka. Šlo je za običajni diskurz na družbenih omrežjih, in sicer komentar na objavo javne in politično izrazito izpostavljene osebe, ki že po svoji vsebini ni takšen, da bi iz njega izhajal poizkus doseganja kakršnih koli drugačnih ciljev, onkraj običajnega (t. i. gostilniškega) političnega diskurza. Iz same konotacije torej ne izhaja naklep kakor koli škodovati tožeči stranki osebno. Tudi glede te okoliščine lahko tožena stranka izpove na zaslišanju. Tudi iz sodne prakse, ki jo tožeče stranka navaja v podkrepitev svojih tožbenih navedb, jasno in očitno izhaja, da gre za povsem drugačno dejansko stanje kakor v obravnavanem primeru. Tukaj ni podane očitne žaljive pomenske sporočilnosti, ki bi bila jasno in nedvoumno usmerjena na razvrednotenje kogar koli, še najmanj pa z osrednjim razlogom, ker je bila tožnica »prva ženska predsednica« in »ker je ženska.« Vse te navedbe tožeče stranke poizkušajo podkrepiti pavšalno navajanje protipravnosti in škode, ki ju, kakor je tožena stranka obrazložila zgoraj, v obravnavanem primeru ni podanih.
Dokaz:
zaslišanje tožene stranke
3.
(neobstoj aktivne legitimacije)
Pravni interes je pozitivna procesna predpostavka za pričetek in vodenje pravde. Gre za to, da državni organi postopajo glede varstva pravic subjektov zasebnega prava le takrat, kadar je pravno varstvo za zagotovitev določenih pravic nujno. Pri dajatvenih tožbah se interes sicer predpostavlja (je vsebovan v zatrjevanju tožnika), vendar izhaja hkrati iz tožbenega temelja in tožbenih zatrjevanj. Prekluzija navajanja novot (oblikovalna izguba pravice glede navajanja novih dejstev in dokazov) nastopi v sporu male vrednosti, kot je predmetni spor, že s samo vložitvijo tožbe. Upoštevajoč vse navedene okoliščine, je očitno razvidno, da tožeča stranka na podlagi navedbe na družbenem omrežju nima utemeljenega tožbenega zahtevka. Zato tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču tudi zavrženje tožbe zaradi očitnega neobstoja pravnega interesa.
Dokaz:
- kot doslej
Na podlagi navedenega tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da zahtevek tožeče stranke zavrže zaradi neobstoja pasivne legitimacije, podrejeno pa, da zahtevek po temelju zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo predmetnega pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15. dan od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse pod izvršbo.
Davorin KOPŠE
Aug 21, 2024