Resolucija o dolgoročnem programu razvoja Slovenske vojske (SV) do leta 2040, ki jo je potrdila vlada, predstavlja površen poskus oblikovanja prihodnje obrambne strategije Slovenije. Dokument, ki ga/naj bi ga podpirali strateški načrti Republike Slovenije in njene vloge znotraj zavezništva NATO ter Evropske unije, na prvi pogled nakazuje zavezanost k modernizaciji in krepitvi vojaške sposobnosti. Vendar pa podrobnejša analiza razkriva več strukturnih in konceptualnih pomanjkljivosti, ki jo ločuje od pristopa resnih držav z razvito obrambno politiko. Kritike gredo na račun nezadostnega reševanja zagotavljanja vojaškega kadra, pomanjkanjem trdnega finančnega načrta, naraščanjem deleža BDP na pamet z odsotnostjo strateških elementov, kot so izobraževanje, uvoz oborožitve in razvoj lastne industrije.

Slovenija nima strategije za zagotavljanje vojakov

Ena največjih šibkosti resolucije je odsotnost jasne in izvedljive strategije za zagotavljanje zadostnega števila usposobljenih vojakov. Medtem ko dokument omenja potrebo po krepitvi vojaške strukture, ne ponuja konkretnih ukrepov za privabljanje in zadrževanje kadra. Resne države, kot so na primer Švedska ali Nemčija in celo sosednja Hrvaška, so uspešno implementirale programe, ki vključujejo finančne spodbude, obvezno služenje v določenih primerih ali dolgotrajne karierne poti znotraj vojske. Slovenska resolucija temelji na splošnih pavšalnih izjavah ob izostanku ustreznih mehanizmov, ki bi se dotaknili demografskih izzivov ali nizkega zanimanja mladih za vojaško službo. To odpira vprašanje, kako bo SV do leta 2040 dosegla zastavljene cilje brez ustreznih človeških virov.

Do resolucije je bil na omrežju X kritičen tudi Janša, ki jo je imenoval »shoping lista«.

Resolucija o opremljanju @Slovenskavojska do leta 2040 je edinstven tak dokument pod soncem.

V njem namreč za razliko o postopnem povečanju deleža BDP za opremljanje po letih sploh ni razdelanega ključnega cilja oziroma podatka, koliko vojakov aktivne (10K) in rezervne sestave… pic.twitter.com/cp14EEPi4Z

— Janez Janša (@JJansaSDS) June 12, 2025

Finančni načrt nima ustrezne podlage

Finančni vidik resolucije prav tako vzbuja dvome. Predlagano postopno naraščanje deleža BDP za obrambo od 2,00 % leta 2025 do 3,00 % v obdobju 2030–2040, z vsakoletnim povečanjem za 0,2 %. To deluje kot mehanično prilagajanje, ki ne temelji na poglobljenih analizah realnih potreb. Resne države, kot je na primer Poljska, ki je v zadnjih letih bistveno okrepila svoj obrambni proračun, utemeljuje svoje finančne načrte na podrobnih projekcijah, ki vključujejo razvoj infrastrukture, tehnološke inovacije in mednarodno sodelovanje. Slovenski pristop pa kaže na pomanjkanje strateške globine in prilagodljivosti, kar ogroža dolgoročno vzdržnost programa.

Birokratsko naraščanje deleža BDP

Posebej zaskrbljujoče je, da povečanje deleža BDP ne temelji na tehtni utemeljitvi. Letno naraščanje za 0,2 % brez razlage, kako ta sredstva ustrezajo specifičnim varnostnim potrebam ali razvoju vojaške tehnologije, nakazuje na pomanjkanje celovite vizije. Primerjava z državami, kot je Estonija, ki prilagaja obrambni proračun glede na aktualne grožnje in naložbe v kibernetsko varnost jasno kaže, da Slovenija zaostaja pri strateškem razmišljanju. Takšen pristop vodi v neučinkovito porabo sredstev, namesto da bi se osredotočila na ključne prednostne naloge, kot je modernizacija obstoječe opreme, vlaganje v vojaško industrijo in razvoj kadra s prilagojenim izobražebanjem (npr. vojaška akademija).

Izobraževanje Kdetnica Maribor

Odsotnost razvoja stroke in vojaške industrije

Resne države v takšne resolucije vključujejo tudi sistematično krepitev strokovnosti vojaškega kadra z izobraževanjem in usposabljanjem, kar zagotavlja visoko usposobljenost vojaških obrambnih sil. Slovenska resolucija se tega ne dotika, kar omejuje pripravljenost SV za soočanje z zapletenimi sodobnimi že prisotnimi izzivi, kaj šele s prihajajočimi. Prav tako manjka razčlenitev uvoza oborožitve in opreme ter strategije za razvoj lastne obrambne industrije. Primerljive države, kot je Izrael in mnoge druge, so uspešno razvile domačo industrijo, ki ne le zadovoljuje lastne potrebe, temveč tudi ustvarja izvozno konkurenčnost. Brez teh elementov Slovenija razen redkih izjem ostaja odvisna od tujih dobaviteljev, kar povečuje ranljivost v primeru geopolitičnih kriz.

V resnih državah bolj resno

V primerjavi z državami, ki obrambo jemljejo resno, kot so baltske države, Poljska ali Skandinavci, slovenska resolucija izpade kot nedodelan osnutek. Navedene države poleg jasnih ciljev na področju načrtovanja kadrov določajo tudi vlaganja v raziskave in razvoj, sodelovanje z zasebnim sektorjem ter prilagajanje struktur glede na spreminjajoče se varnostne razmere. Slovenski dokument se zdi bolj kot formalnost, ki izpolnjuje obveznosti znotraj NATO, ne pa kot resen načrt za krepitev nacionalne varnosti.

Sklep

Resolucija o razvoju Slovenske vojske do leta 2040 ima morda ambiciozne cilje na področju financiranja, a jih ne podpre z ustrezno strategijo. Pomanjkanje rešitev za zagotavljanje vojakov, finančni načrt brez trdne podlage, mehanično naraščanje deleža BDP ter odsotnost poudarka na izobraževanju in razvoju lastne industrije kažejo na nedomišljeno vizijo. Če želi Slovenija slediti zgledom resnih držav, mora resolucijo temeljito prenoviti z vključitvijo dinamičnih, prilagodljivih in celovitih ukrepov, ki bodo zagotovili varnost in suverenost v prihodnjih desetletjih. Brez tega tvega, da bo ostala zgolj papirnata obljuba brez resničnega učinka ali celo možnosti za to.