Korupcija na Balkanu ni le kliše. Gre za stalnico, ki se brez sramu razrašča tudi v primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegove vloge pri beograjskem Expu 2027. Odobritev Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), da lahko Janković brezplačno svetuje pri tem megalomanskem projektu poleg sistemske neučinkovitosti KPK razkriva tudi njeno očitno nesposobnost. Morda gre za namerno slepoto pri prepoznavanju korupcijskih tveganj, ki so v tem primeru vidna iz vesolja.

Na Balkanu netransparentnost pravilo

Projekt Expo 2027 v Beogradu, vreden najmanj 18,5 milijarde dolarjev, je že od začetka obdan s sumi netransparentnosti. Srbska vlada pod vodstvom Aleksandra Vučića je zanj sprejela posebne zakone in meddržavne sporazume, ki zaobidejo standardne postopke javnega naročanja, kar je po poročanju Transparency Srbija inkubator za korupcijo. Takšni manevri niso novost. Vučićev režim je že znan po netransparentnih poslih, kot je Beograd na vodi. Skrivnostne pogodbe tudi tam koristne le za politično povezane elite in prijatelje. V tem kontekstu je vpletenost Vučićevega prijatelja Zorana Jankovića vse prej kot naključje. Njegova vloga »posebnega svetovalca« pri Expu, čeprav formalno brezplačna, vzbuja resne dvome o resničnih motivih.

Že videz nasprotja interesov je korupcija

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) jasno določa, da je nasprotje interesov vsaka okoliščina, ki ustvarja videz vpliva zasebnega interesa na nepristransko opravljanje javnih nalog. V primeru Jankovića je ta videz očiten. Ljubljanski župan, znan po spornih poslih in ignoriranju računskega sodišča ter netransparentnem financiranju projektov, se zdaj pojavlja kot svetovalec pri projektu. Ta projekt snuje in usmerja Jankovićev srbski prijatelj in predsednik Srbije Aleksander Vučić, ki je suspendiral vsa jasna pravila javnega naročanja. Težko je verjeti, da je KPK vsa ta dejstva in okoliščine spregledala. Bistveno bolj verjetno je, da je KPK Jankoviću po ukazu vplivnih centrov lepo postlala in mu ustvarila odlične pogoje za uresničitev njegovih sanj. Svetovanje bo Jankoviću nedvomno okrepila vpliv, politične povezave ali dostop do poslovnih priložnosti, kar ni nič drugega kot privilegirano pridobitev koristi, to pa je točno tisto kar je koruptivno.

Korupcija ni le neposredna finančna korist. Transparency International namreč opozarja, da so nematerialne koristi, kot so vpliv ali dostop do elit, prav tako del korupcijskih shem. Jankovićeva zgodovina od očitkov o korupciji v povezavi z družinskimi posli do odpisa dolgov kaže na vzorec ravnanja, ki presega zgolj videz nepravilnosti. Njegova vpletenost v Expo, kjer so korupcijska tveganja sistemsko vgrajena, bi morala sprožiti alarm pri KPK. Namesto tega je komisija odobrila njegovo vlogo brez poglobljene preiskave, kar potrjuje očitke, da KPK pogosto deluje kot formalistična institucija, ki namesto nadziranja ščiti prvorazredne.

KPK kot institucija za zatiskanje oči

KPK že dolgo slovi po tem, da zaznava korupcijska tveganja, ukrepa pa selektivno glede na politično pripadnost. Primer Borzena, kjer je KPK prepoznala tveganja pri imenovanju nadzornikov, a ni potrdila konkretnih kršitev, je le eden od mnogih. V primeru Jankovića KPK očitno ne problematizira dejstva, da gre za projekt z visokim korupcijskim tveganjem. To potrjuje percepcijo, da KPK služi bolj kot fasada za transparentnost, ne pa kot učinkovit nadzorni organ.

ZIntPK jasno zahteva, da se uradne osebe izogibajo vsakršnemu videzu nasprotja interesov. KPK tega določila pri prvorazrednih funkcionarjih, kot je Janković, očitno ne jemlje resno. Namesto da bi preiskala, ali njegova vloga pri Expu služi krepitvi političnih ali poslovnih mrež, se je zadovoljila s formalno odobritvijo. Na ta način balkanski koruptivni posli cvetijo tudi pod budnim očesom slovenske države, ki zoper to ne najde refleksa.

Sklep: čas za resen nadzor

Primer Jankovića in Expa 2027 je zgovoren dokaz, da korupcija na Balkanu, ki se tudi s pomočjo Jankovića širi tudi v Slovenijo ni le problem posameznikov. Gre za sistemski fenomen, ki ga podpirajo šibke institucije, kot je KPK. Dokler bo komisija delovala na ta način in se zadovoljevala z birokratskimi formalnostmi, bodo prvorazredni funkcionarji, kot je Janković, nemoteno krepili svoje mreže vpliva. Take komisije preprosto ne potrebujemo.