Avtor članka je še vedno močno na strani od Rusije napadene Ukrajine. Drugačen odnos do nje je namreč krivičen in v nasprotju z vsemi dosedanjimi dogovori in celo mednarodnim pravom. Še posebej v tem času bode v oči budimpeški sporazum iz leta 1994, ki vsebuje zagotovilo varnosti in celovitosti Ukrajine v zameno, da se odpove atomskemu orožju. Sporazum je sopodpisala tudi aktualna agresorska Rusija. Toda zgodovina nas uči, da v trenutku, ko svetovne velesile prevzamejo vajeti, sporazumi ne veljajo več, mednarodno pravo pa je tolažba za tiste, ki jih veliki ne vzamejo na vlak. Žal so krivice stalnica v naših življenjih.

Osredotočanje na Trumpovo osebnost in značilnosti gospodarstvenika, ki misli poslovno, je preveč omejeno. To je sicer pomembna okoliščina, ki pa postane nepomembna, če na to ne gledamo tudi širše.

Na kratko poglejmo kaj bi lahko bilo ozadje Trumpove globalne akcije v katero očitno vključuje tudi Putina. Donald Trump vidi globalne odnose skozi prizmo transakcijskih dogovorov, ne ideoloških zavezništev. Njegova zahteva, da Evropa prevzame več odgovornosti za svojo varnost temelji na prepričanju, da ZDA ne bi smele financirati varnostne arhitekture Evrope brez jasnih koristi. Po drugi strani pa Evropa še vedno veliko sredstev vlaga v projekte, ki niso neposredno povezani z njeno strateško varnostjo (zeleni prehod, ideološke agende z LGBT ideologijo, politične nevladne organizacije), medtem pa se še naprej zanaša na ameriško zaščito.

Osnovne norosti Evropske unije:

Zeleni ekstremLGBT ideologija Invazija na Evropo

Z varnostjo pa so neposredno povezane ilegalne migracije, ki jih EU še vedno noče radikalno ustaviti in izvesti popolne remigracije vseh tistih, ki so prišli ilegalno. Ne glede na to da smo Evropejci, ne moremo argumentirano nasprotovati Trumpovemu pristopu, ki odpravlja norosti kulturnega marksizma. Evropski fokus je namreč dokazljivo zgrešen, saj je kot avtoimuna bolezen, ki žre lastni organizem.

Kitajska je na drugi strani novega »berlinskega« zidu

Trump s svojimi izjavami postavlja vprašanje, ali je NATO dejansko vzdržen brez ipovečanja evropskih obrambnih izdatkov. Prav tako odpira možnost, da ZDA zmanjšajo svojo vojaško prisotnost v Evropi in se osredotočijo na večje strateške izzive, kot je Kitajska. Ta država je namreč s svojo izrazito ekspanzijsko, za zdaj gospodarsko in tehnološko politiko, največji sovražnik razvitega zahodnega sveta. Pa tudi Rusije!

Trump in Rusija: Možna skupna geopolitična igra

Trumpova strategija lahko temelji na predpostavki, da je za soočenje s Kitajsko koristno nevtralizirati Rusijo ali jo vsaj delno pridobiti na svojo stran. V trenutnih razmerah je Rusija zaradi sankcij in vojne v Ukrajini močno oslabljena ter vse bolj odvisna od Kitajske. To pa zagotovo ni v dolgoročnem interesu Moskve, saj postaja vse bolj odvisna od Pekinga in mu je tudi vse bolj podrejena, kar zmanjšuje ruski globalni vpliv. Vedeti moramo, da je Rusiji v zgodovinskem interesu vplivati na razmere v svetu. Ta vpliv zaradi kitajske nadvlade in zaradi agresije na Ukrajino vse bolj izgublja.

Kitajski zid kot nov "berlinski zid"

Trump bi lahko poskušal doseči naslednje pomembne cilje:
1. Ustaviti premočno navezanost Rusije na Kitajsko z ustvarjanjem pogojev za delno spravo med Rusijo in Zahodom
2. Oslabiti OPEC in s tem nadzorovati svetovno gospodarstvo – če bi morda tudi z nafto bogata Venezuela postala demokratična in odprta za tuje investicije, bi to lahko povečalo ponudbo nafte in oslabilo moč OPEC-a.
3. Omejiti kitajski vpliv v Arktiki – Rusija ima velik vpliv na severu, kjer se Kitajska vse bolj širi in jemlje prostor Rusiji. Ameriška podpora Rusiji v tej regiji bi lahko omejila kitajsko širitev, kar je močan pogajalski adut Trumpa napram Putinu.

Na ta način bi Kitajska ostala na drugi strani novega "berlinskega" zidu.

Mogoči pogoji za ruski obrat

Ključno za sodelovanje med ZDA in Rusijo:
1. Ekonomska kriza v Rusiji – če bi sankcije in vojna dodatno oslabili njeno gospodarstvo, bi se morala Moskva še bolj ozreti po novih partnerjih
2. Vsaj omejeno priznanje ruskih interesov – Zahod bi moral ponuditi kompromis glede Ukrajine ali drugih geopolitičnih vprašanj
3. Rehabilitacija Moskve na svetovnem odru – Rusija ne želi biti podrejena Kitajski, zato bi se lahko odločila za bolj uravnoteženo zunanjo politiko, če bi ji Zahod ponudil dostojno alternativo.

Točno na te točke je nedvomno osredotočen Trump. Za to je treba seveda plačati ceno. Ker pa je Trump postavil Ameriko na prvo mesto, zato seveda ne moremo pričakovati, da bo to ceno plačala Amerika. Po tem scenariju jo bo plačala Ukrajina. Morda vsaj deloma tudi Evropa, če se ne bo "sprijaznila" z novim razmerjem moči in novim pristopom. Po tem scenariju bi ostala brutalna agresija na Ukrajino, kjer so bili storjeni mnogi zločini, nekaznovana. A kot vemo, interesi dominantnih zmorejo tudi take svinjarije.

Pravijo, da se zgodovina ponavlja, zato spomnimo na sporazum Ribbentrop – Molotov leta 1939, kjer je bila žrtev velikih Poljska. Sestavni del tega sporazuma je bil tajni protokol o razdelitvi vzhodne Evrope. Ta sporazum je zajemal tudi poseganje v državne meje, s čimer je Poljska izgubila veliko ozemlja v korist Ukrajine, Belorusije, Sovjetske zveze in Litve, po vojni pa je Poljsko okupirala Sovjetska zveza. Ta akcija močno spominja na današnje dogajanje v Ukrajini in skoraj že očitno namero, da Ukrajina zaradi širših interesov izgubi kar zajeten del svojega ozemlja.
Morebitni zadržki oziroma ovire

Največja ovira pri realizaciji takega načrta bi bila zagotovo Kitajska. Ta ima v Rusiji in svetu vse večji gospodarski in politični vpliv. Na osnovi tega je mogoče pričakovati odpor za izvedno takega načrta najprej v Rusiji sami, vsaj za zdaj pa kaže na to, da bi nasprotovala tudi EU. Žal je slednja zaradi svoje neumne politike zadnjih let, pa tudi zaradi notranjih nesoglasij precej oslabljena najprej gospodarsko, posledično pa tudi politično.

Evropa za zdaj vsaj deklarativno še vedno vztraja na ozemlejski celovitosti Ukrajine in porazu Rusije, vendar se zdi, da je njen vpliv v svetovnem merilu že premajhen. Zaradi tega se bo morala prej ali slej prilagoditi razmeram. Zdi se, da bo bolje za vse, če bo do tega prišlo čim prej. Če bi namreč prenehala nasprotovati praktično vsemu, kar pride iz Amerike, bi lahko kot partnerica ohranila veliko več moči in vpliva.

Kitajska bi lahko seveda na takšno igro odgovorila agresivno – lahko bi pospešila svojo ekspanzijo ali celo tvegala neposredne spopade (npr. s Tajvanom). Na ta način bi svetovni fokus obrnila na drug konec sveta in ohranila svojo trenutno vlogo v Rusiji in regiji okrog nje.
Treba pa je vedeti še sledeče; Kitajska je odvisna od uvoza nafte in mikročipov. Nafte največ uvozi iz Rusije, čipov pa iz Tajvana. Ob vsem tem je znano, da v ZDA gradijo velikansko tovarno čipov.

Scenarij zavezništva velikih proizvajalk nafte in selitev proizvodnje čipov v ZDA bi zelo spremenilo geostrateško ravnovesje sveta. Primat bi se ponovno vrnil v Ameriko.
Beležka: Ameriško – rusko sodelovanje bi pmagalo ZDA prevzeti nadzor nad Grenlandijo. O tem tudi tukaj:

http://davorinkopse.si/qpost/389084/ZDA-site-in-NATO-cel-ameriki-protektorat-na-Grenlandiji

ZDA site in NATO cel – ameriški protektorat na Grenlandiji

Po moji oceni se Danska in EU napačno odzivata na izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa o priključitvi Grenlandije. Neposredna vojaška invazija bi bila preveč tvegana in kontraproduktivna. Bolj verjeten scenarij je propagandna in hibridna

Kaj lahko rečemo za konec

Trump bi lahko poskušal izkoristiti trenutni razkol v svetovni ureditvi in redefinirati odnose z Rusijo z namenom omejevanja Kitajske in krepitve ameriškega energetsko-geopolitičnega položaja. Ključno vprašanje ostaja, ali je Rusija pripravljena sprejeti pragmatično držo in ali bi Zahod podprl takšen dogovor.
Ker je realna politika pogosto igra mogočega, bi lahko Trump, kot pragmatičen strateg, poskušal igrati prav na to in izkoristiti rusko šibkost za svoje dolgoročne cilje.