Utopične sanje
Do stranke Demokrati sem posebej kritičen zaradi njene generike, ki izhaja iz negativne frakcije znotraj Slovenske demokratske stranke (SDS). Glede na vse dosedanje predstavitve in ohlapna stališča Demokratov, ta stranka sicer nima prihodnosti, kritike pa so nujne za odpiranje oči in v izogib morebitni novi zmoti volivcev za en mandat. V neki zmedeni splošnosti se stranka Demokrati predstavlja kot stranka sodelovanja, kar je SDS že ves čas svojega obstoja. Dejstvo je, da se da sodelovati na več načinov in sicer v obliki koalicije ali združevanja koristnih idej med vsemi strankami ne glede na to ali imajo dovolj skupnih točk za sestavo vlade. Prav v tem duhu SDS po vsakih volitvah in tudi znotraj mandatov poziva vse stranke k pogovorom o sodelovanju.
Nov članek Demokratov, objavljen na Facebook strani, terja odziv
Članek ponuja vpogled v ideološke usmeritve in sporočila stranke Demokrati, ki temelji na poudarjanju sodelovanja, dialoga in “novih vrednot” kot temeljev političnega delovanja ... bla - bla - bla ...
Notranje protislovje glede frakcij
Avtor članka trdi, da Demokrati nasprotujejo frakcijam, čeprav so sami izšli iz frakcije znotraj SDS. Vse analize sicer kažejo, da bi lahko svoja temeljna stališča uveljavljali znotraj SDS, vendar so se vseeno izluščili. Dejstva kažejo na osebno nezadovoljstvo Anžeta Logarja, ker mu s svojo držo ni uspelo prevzeti SDS.
Avtor piše o frakcijah, a iz zapisanega izhaja, da morda sam ne razume v celoti koncepta frakcije. Morda pa v splošnem slogu splošnosti stranke Demokrati namerno zanemarja razlike med notranjimi političnimi skupinami (frakcijami) in odcepitvami. Pluralizem in s tem različnost vendar niso frakcije. Razen, če razumeš politčni prostor kot enoumje.
Poleg programa in dosedanjih predstavitev je splošen tudi poudarek na sodelovanju. Koncept namreč ostaja nedorečen ne glede na to, da je/naj bi bil osrednji motiv članka prav sodelovanje.
Avtor ponavlja splošne fraze kot je “sodelovanje vedno zmaga”, ne navede pa primera, ki bi to ponazoril. V preteklosti je predsednik demokratov sicer že navedel, da je njihova prioriteta sodelovati z levičarskimi strankami, čeprav naj bi bili sami desna stranka. Toliko protislovij pravzaprav ne najdemo v nobeni drugi politični stranki. Spomnimo se tudi na podporo Kmali Harris in novim davkom po zamislih skrajno leve vlade Roberta Goloba.
Trditev, da je ukrepanje temeljni namen sodelovanja, je sicer smiselna, vendar ostaja nepojasnjeno kako nameravajo Demokrati konkretno ukrepati. Nikjer ne navajajo svojih ukrepov na posameznih področjih, kar pomeni, da od njih ne moremo pričakovati ničesar. Sklicevanje na prakse, kot so Folkemoedet, bi lahko bilo zanimivo, vendar avtor tudi tukaj ne pojasni, kako bi te modele prilagodili slovenskim razmeram, ki so precej drugačne od danskih ali norveških.
Da si je pretežno levo usmerjena stranka Demokrati nadela masko desne stranke, sem že pisal v analizi njihovega programa:
Tako nejasna identiteta kaže na to, da se poskuša ta stranka pozicionirati kot sredinska ali t.i. “tretja pot”, vendar to vodi v nejasno politično identiteto. Take stranke niso dobrodošle niti na levem niti na desnem političnem polu, ker so bipolarne. Sredinskost lahko deloma uresničujejo le mešane koalicije, ena stranka pa to nikakor ne more biti. Razen, če je bleferska.
Kritika trenutne Golobove koalicije
V kritiki avtor ne navede konkretnih dokazov o slabem in škodljivem delu trenutne koalicije, čeprav so javnosti dobro znane. Trditve, da koalicija sprejema odločitve “proti” in brez dialoga, so zgolj splošne obtožbe brez podpore konkretnih primerov. Demokrati ne zmorejo kritike kršenja Poslovnika DZ, katastrofalnega vodenja sej DZ, kjer se poslancem jemlje beseda, pritiskov na Ustavno sodišče, krepitev enopartijske javne radiotelevizije ... nič od nič.
Politično oportunistična drža pri pohvalah Nove Slovenije (NSi) o preferenčnem glasovanju kaže na poskus pripoznanja pozitivnih potez druge stranke, vendar bi bilo pričakovati tudi več samorefleksije.
Avtor navaja že znano všečno željo po novi Švici
Ta navedba je smešna že zaradi predhodne navedbe o orientaciji po skandinavskih modelih. Kako se ustvari nova Švica po teh modelih je nedvomno neznanka tudi za najbolj ambiciozne filozofe. Zato je tukaj ohlapnost pri pojasnjevanju bolj razumljiva.
Načrt kako doseči "novo Švico" tako ostaja nejasen in izpade kot še en populizem.
Predlogi, kot je odprava korupcije ali izboljšanje javnih storitev, ne ponujajo analize, zakaj te težave obstajajo in kako jih rešiti. Problem je treba namreč najprej prepoznati, da ga lahko analiziraš, šele potem oceniš okoliščine ter resurse in izdelaš strategijo odprave problema. V članku ne najdemo ničesar podobnega.
Članek je poln notranjih protislovij, nejasnosti in nedorečenosti. Osrednji problem je razkorak med deklariranimi cilji in konkretnimi ukrepi:
1. Poudarek na sodelovanju ostaja prazen slogan brez vsebinske podpore,
2. stranka Demokrati ima težave z jasno politično identiteto,
3. vizija prihodnosti je ambiciozna, a brez konkretnega načrta, kar z drugimi besedami pomeni utopične sanje.
pred 4 dnevi