[Kolumna]

Paranoični oblastniki so jih oboroženi in nasilni naložili na kamione in odpeljali v neznano. Mladeniče, starke, ženske, noseče ženske in otroke so porinili čez robove v brezna. Mrtvi, poškodovani in prestrašeni so eden čez drugega ležali na dnu globeli, se znašli na drugi strani zidu v rudniškem jašku , obležali pod streli okrutnega povojnega »partizana« in omahnili v tankovski jarek ali jamo, ki so si jo žrtve pogosto same skopale. Izjemoma so jim hitro sodili tako, da so jim brez možnosti obrambe prebrali sodbo na katero se niso mogli ali imeli kam pritožiti.

Črtanje spomina na žrtve komunističnega nasilja

Slovenija se je znašla v veliki sramoti pred domačo in svetovno javnostjo, predvsem pa pred svojo vestjo. Po več kot tridesetih letih samostojne države in odprave enopartijskega sistema je lani vlada Janeza Janše kočno razglasila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja na tleh današnje države. Za ta dan je razglasila 17. maj, za osnovo pa je določila revolucionarni poboj Romov v Iški na isti dan leta 1942.

Romi pobiti v Iški 1942

Vlada Roberta Goloba s ponosnimi nasledniki tistih, ki so izvajali zločine, je na dopisni seji v času čustveno ganljive prireditve na predvečer dneva spomina ta dan uradno ukinila. Rekli so, da dan ni bil uveden na podlagi širše razprave o zgodovinskih dejstvih. Ob tem niso povedali kakšna zgodovinska dejstva poleg tistih, da žrtve komunističnega nasilja so, še potrebujejo. Spomin na žrtve namreč ne potrebuje nobenega političnega ali svetovnonazorskega pogleda. Beseda žrtev je v slovenščini tako povedna, da ni dvoma. Človeška žrtev je vedno posledica nesprejemljivega okrutnega dejanja.

Le pika na i

Za demokratične standarde je obisk proslave ob obletnici ustanovitve teroristične organizacije Zveze komunistov Slovenije na Čebinah, premalo odmeval. Vlada je tja poslala svojo ministrico za kulturo Asto Vrečko in s tem dokazala svojo nekulturnost. Ista predstavnica vlade iz ekstremno skrajne stranke Levica Asta Vrečko je dala pobudo za ukinitev muzeja slovenske osamosvojitve, kar je celotna vlada Roberta Goloba takoj ponotranjila in odločitev potrdila. Taista demagoško ideološka vlada se je odločila za vrnitev Titovega kipa v protokolarni objekt na Brdu pri Kranju. In ja, ta ista vlada je ukazala z državnimi častmi pokopati šefa politične policije režima, ki je povzročal nedolžne žrtve Janeza Zemljariča.

Častilka Tita in radikalna levičarka Asta Vrečko

Ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma je bila pika na i seriji ukrepov, ki poveličujejo komunizem, ki je poleg fašizma in nacizma uradno tretji totalitarizem sveta. Tega je bila sposobna z deklaracijo obsoditi EU v parlamentu, ne pa tudi Slovenija v Državnem zboru. Posebej hinavski značaj slovenske levičarske politike se izraža v tem, da so poslanci te opcije v EP glasovali za, poslanci z istim pogledom na svet pa v slovenskem parlamentu tega niso zmogli. To kaže tudi na to, da pravzaprav nimajo istega pogleda na svet, ampak imajo le pogled na zločin, ki ga zagovarjajo in ščitijo, ker jim je prinesel oblast.

Še ena pika na i pa je reakcija Varuha človekovih pravic, ki ga pooseblja Peter Svetina. Ta se je distanciral od odločitve za ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Varuh je stopil na stran vlade in tvezil o potrebi po ugotavljanju zgodovinske resnice. Tudi on ne ve oziroma se spreneveda, da je v tem kontekstu edina pomembna zgodovinska resnica v tem, da so bili ljudje žrtve komunističnega nasilja. Ker jim ni bilo niti pošteno sojeno, so to nedolžne žrtve!

Peter Svetina - varuh

V 34. členu ustave piše, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Dostojanstvo se nanaša tudi na pieteto, česar pa v Sloveniji po seriji negativnih stališč do dneva spomina na žrtve še vedno večina oziroma večina uzurpiranih institucij ne spoštuje. Po tem se ne razlikujejo od sistema, ki se je uveljavil po revoluciji leta 1945. Radi bi razlikovali žrtve in jih delili na naše in vaše. Kot da tega ni dovolj že med živimi.

Spomin bo za vedno ostal

Človek se razlikuje od živali po več lastnostih. Zna razmišljati, se izražati, opravljati sestavljena dela in še zlasti; pokoplje svoje mrtve, se jih spominja in ima do njih pieteto (spoštovanje). Ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je dosegla nasprotni učinek. Še več ljudi je spoznalo pomen tega dneva in spomin se bo še globlje vtisnil v duše še živečih.

Spomin bo ostal tudi na vlado Roberta Goloba, ki je ukinila ta pietetni dan. Člane koalicije pa si bomo zapomnili po njihovih izjavah v zvezi s tem. O žrtvah zločinov naj po njihovem odločajo zgodovinarji, kar je bleknil Martin Premk iz gibanja Svoboda, ki naj bi bil zgodovinar. Ne le pravi zgodovinarji, ampak vsak razumen človek ve, da zgodovinarji o ničemer ne odločajo, ampak zgolj ugotavljajo zgodovinska dejstva. Poslanec radikalno leve stranke Levica Matej T. Vatovec pa je v času spominske prireditve izjavil, da je treba ta dan ukiniti, ker se na trgu že zbirajo.

Radikalni Matej T. Vatovec - Levica

Zbirali in zbrali so se nosilci spomina na likvidirane in tisti, ki zmorejo sočutje. Prireditev, kjer ni bila izrečena ena sama obsodba krvnikov, ampak le želje po spravi ter spominu, je prenašala tudi javna televizija RTV Slovenija, kar naj bi bilo prav tako sporno. Totalitarizem spet trka na vrata, vse bolj pa lahko obžalujemo, da teh vrat pred njim nismo za vedno trdno zapahnili. Ostane pa za vedno: Terorju totalitarnega režima se imamo pravico upreti z vsemi sredstvi. Tudi z orožjem.

Davorin Kopše