Tanja se je iz političnega novinarstva na nacionalnem mediju povzpela med evropske parlamentarce. Slišalo se je, da ji je pri tem pomagal sam Borut, tihi glas pa pravi tudi, da mu je bilo kasneje večkrat zelo žal. Ves čas je kazala svoje visoke ambicije, plula pa je v nizkih vodah. Pri tem je zlasti na Balkanu pogosto trčila ob čeri. Opraskana, a še vedno ambiciozna, je nadaljevala z atakami in konstrukti, dogajanja in okoliščine pa je vsakič znova hote ali nehote narobe ocenila. V zadnjem obdobju je sama sebi vrgla lastno državo pod noge in jo, kot je znano, poskušala poteptati samo zato, ker je bil Janez na oblasti.

Dva moška tekmeca in žrtve

Tanja tekmuje z Borutom in Janezom. Opazovalec lahko hitro ugotovi, da prvega ljubi, drugega pa sovraži. Kljub temu tekmuje z obema sovražno. Njeno zadovoljstvo bi bilo popolno, če bi lahko presegla oba. Jasno je, da ne bo nikoli predsednica države ali predsednica vlade, kaj šele da bi kak tak mandat ponovila. Ključno vprašanje je kako združiti ljubezen in sovraštvo in postati srečna. Pravijo, da brez žrtev ni zmage, vendar eno ostaja zabetonirano; nedolžne žrtve zahtevajo konsekvence in zadoščenje. Tanja je žrtvovala svoj poklic, svoj ugled, ugled svoje države, zapodila se je v politiko nekaterih držav kot svinja v koruzo … nazadnje pa se je z odstopom domislila še ene začasne »žrtve« – same sebe.

Slabo in škodljivo delo ter neuspehi Tanje zagotovo ne bi prepričali v odhod iz po indijskem drugega največjega izvoljenega telesa na svetu – EP. Pobeg v nacionalne vode ima svoj namen in cilj. Na svoji poti Tanja izrine Dejana, ki je s tem prešel vrh svoje politične kariere in se že spušča na drugi strani hriba (po angleškem frazmu: Over the hill – preko hriba). Postane ponosna voditeljica, ki so jo kasneje kronali v predsednico. Stranko in sebe popelje na parlamentarne volitve in izgubi na vseh frontah, vendar vseeno stopi na zmagovalni oder. Tako je vedno, ko ima partija zadnjo besedo.

Tanja stopi na drugo stopničko odra od koder lahko s pogledom levo in navzgor gleda Roberta. Tudi njega v resnici ne mara, vendar z njim ne tekmuje, ker je nepomembna prehodna figura, ki se je pač slučajno znašla ob njej na njeni odrivni deski za nov, tokrat zmagoviti (na)skok. Na prvi mednarodni cesti Tanja stopi pod hladen tuš. V sosednji državi izve, da bodo tam zaradi rušenja ograje na slovenski južni meji sami okrepili nadzor na svoji južni meji.

Ob oceni Dimitrija, da Tanja v zunanji politiki nima svojega mnenja, se to potrdi tudi z njenim odhodom na pred tem kritizirano pot. Le nekaj mesecev po njeni kritiki Janezove poti v državo, ki je v vojni, tudi sama naredi točno to. Seveda drugače, kar je bil njen slogan v volilni kampanji. Medtem, ko je Janezova pot odmevala v množici svetovnih medijev, je njena pot minila v spokojni medijski tišini. Tam dvoličnost ni uspela in prozorna laž o tem, da ne ve ničesar o prekinjeni vojaški pomoči v času pred njenim prihodom, se ni prijela. Država, ki je v vojni ni naivna in kljub ali prav zaradi vojne daleč vidi, ker jo razmere silijo v to.

Tanja se je torej na Janezovi poti popolnoma izgubila. Na njej je tudi srečevala čisto druge ljudi kot Janez. S tamkajšnjim zunanjim ministrom se je želela v času ko je znano kaj država v vojni najbolj potrebuje, želela pogovarjati o tem kaj ta država potrebuje. Za take obiske Volodimir nima časa in Tanja ga seveda ni srečala niti s pogledom. Vsebine torej po Tanjini krivdi ponovno ni bilo, je pa bil narejen še en korak proti velikemu osebnemu cilju. Tanja ima namreč v tekmi z Janezom in Borutom (tudi sama s seboj) velik cilj.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Evropske volitve

Tanji so evropske volitve dvakrat prinesle uspeh. Umik z voljene funkcije sredi mandata se zdi zagoneten, morda pa ima vendarle smisel. Vse poti so dvosmerne. Pot iz Evrope je tudi pot v Evropo. Prihaja novo evropsko volilno leto 2024. Do takrat mora Tanja brez večjih vidnih pretresov prebroditi čas v Mladiki. Če se do takrat obdrži trenutna koalicija in ona sama, bi lahko Tanja kandidirala za evropsko komisarko. Pri tem potrebuje zgolj Robertovo naklonjenost. Kandidate držav za komisarje EP redko zavrne, kot se je to zgodilo Alenki. Tekma Tanje z Janezom bi lahko na ta način dosegla vrhunec. 
 

Nihče v hiši z rdečimi vrati, niti Tanja pri vsem tem ne vidi ovir. Težava je ta, da so lahko ovire tudi nevidne. Če je kandidatura Tanje za evropsko komisarko hipoteza, lahko izpostavimo še eno močno hipotezo, kar bi pomenilo hud poraz in kazen za Tanjo. Kaj ali kdo bi lahko Tanjo ob dosegu cilja spravil v politično »nesrečo«? Janez vendar.

Na evropskih volitvah tradicionalno zmaguje Evropska ljudska stranka. S tem dobi pravico predlagati kandidata za predsednika Evropske komisije, ki je nekakšna vlada Evropske unije. O kandidatih se predhodno izvedejo politična usklajevanja dokler ne pride do dogovora. Tako postane potrditev predsednika zgolj še formalnost. Če bi le želel, kar je sicer majhna verjetnost, bi lahko Janez zelo verjetno postal predsednik Evropske komisije. Njegova beseda vsekakor dokazano veliko velja.

Tanja torej postane evropska komisarka, za svojega šefa pa dobi Janeza. Večje kazni za Tanjina politična sprenevedanja, laži, načrtne in nenačrtne (karakterne) dvoličnosti in druge perfidnosti si ni mogoče zamisliti. Tanja bi bila na ta način še enkrat prisiljena stopiti na Janezovo pot. Še enkrat bi morala stopicati za njim in še enkrat ji na isti poti ne bila odrta ista vrata kot Janezu. Kot doslej bi ga gledala v hrbet, vendar tokrat neposredno. Uspehi drugih so za Tanjo večja kazen kot njeni lastni neuspehi.

Davorin Kopše