Vlade, ki ne spoštujejo demokratične ureditve in se obnašajo samopašno, oholo in avtoritarno, so diktatorske. Že po zelo kratkem času obstoja Golobove vladne koalicije so se zgodile kršitve poslovnika Državnega zbora, zakonov in celo ustave. V času preteklega mandata se to ni dogajalo, vseeno pa so takrat vsevprek vpili, da imamo v državi diktaturo in fašizem. Nesramne laži o drugih iz preteklosti ti isti izprijeni lažnivci danes prakticirajo.

V Gibanju Svoboda se pogosto pohvalijo, da so dobili na volitvah veliko podporo volivcev. Na tem mestu se ne bom podrobno ukvarjal s tem, v kakšni umazani igri medijev in ulice so dobili podporo, res pa je, da so jo dobili. Kljub vsemu se vse bolj kaže, da volivci aktualne koalicije od nje niso pričakovali tega, kar danes gledamo. Dvig standarda in bistveno izboljšanje vseh parametrov za ocenjevanje uspešnosti vodenja države je ljudi uspavalo. Zmota volilnega telesa se je pokazala v sklepanju, da razlog za stabilnost države v vseh pogledih ni delo Janševe vlade. Pričakovali so, da se bodo pozitivni trendi v času katere koli druge vlade nadaljevali.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ 

Kratek čas po nastopu Golobove vlade lahko v praksi vidimo, kako veliko je odvisno od dela vlade. V deželo se prebija vse več negotovosti. Ljudje se sprašujejo, koliko prigaranega premoženja jim bo po hudih obdavčitvah še ostalo. Podjetniki stikajo glave in snujejo strategijo upora proti nasilni uvedbi neke za lase privlečene ekonomske demokracije,  kjer naj bi v njihovih podjetjih zaposleni sprejemali ključne poslovne odločitve, podjetniki pa bi imeli eno samo neodtujljivo pravico, to je plačevanje visokih prispevkov in davkov. Ljudi resno skrbijo podražitve hrane in energentov ter pomanjkanje, ob tem pa nižanju prihodkov.

Golob uvaja totalitarizem
Goloba in njegove soborce za novo, a podobno svobodo kot leta 1945 skrbi le, kako bi utrdili svojo oblast. Napovedali so namreč, da bodo vladali več mandatov. To lahko uresničijo le s temeljitimi posegi v obstoječ sistem in pridobljene človekove in delavske pravice ali totalnim državnim udarom. Črni seznami v obliki grozečih list za odstrel so jasen indikator, da ta vlada v utrjevanju totalitarizma misli resno. Še nobena vlada doslej ni zahtevala vseh seznamov zaposlitev, prerazporeditev in napredovanj javnih uslužbencev iz časa prejšnje vlade. Čas sicer zajema tudi kake tri mesece vladanja Marjana Šarca, a to je očitno le pesek v oči.

V zadnjem času nas je spreletaval srh ob pisni prepovedi komentiranja nekega političnega komentatorja, zaposlenega v državnem podjetju Elektro Slovenija. Ob tem se je treba zavedati, pa prihaja Golob iz energetskih logov, kjer ima močne povezave in vpliv, kot predsednik vlade pa lahko izvaja tudi politične pritiske na vodstva teh podjetij. Komentator Miran Videtič naj bi v ELES sklenil delovno razmerje 1. januarja 2020. To pa je datum, od katerega dalje sestavljajo sezname. Torej ni čudno, da je Videtič prvi na vrsti za odstrel, saj je na samem vrhu seznamov. Gospod se je v tem podjetju sicer zaposlil v času Šarčeve vlade, a bi lahko postal vzorčen primer, na katerega bi se sklicevali. Češ, na tapeti niso le zaposleni v času Janševe vlade.

Večjega ideološkega revanšizma v Sloveniji še nismo doživeli. Ulične prireditve v času Janševe vlade in način delovanja medijev ter leve politike jasno kažejo na to, da pripravljajo totalni obračun z desnico ali si tega vsaj močno želijo. Morda smo jih podcenjevali ali vsaj nismo takoj spoznali njihovega scenarija, ki očitno ni od včeraj. Njihovo delovanje v zadnjih dveh letih je bilo v celoti črn scenarij. Vse, kar so počeli, so bili napadi na desnico. Enostavno ne prenesejo, da bi vladala desnica, pa čeprav le njen del v vladi. Rušijo torej temeljne vrednote osamosvojitve, ki so demokracija, človekove pravice in svoboščine ter politični pluralizem.

Naj izpostavim zdaj razjasnjen namen v primeru STA. Danes lahko mirno trdimo, da so bili pripravljeni žrtvovati Slovensko tiskovno agencijo, da bi obračunali z vlado Janeza Janše. Bivši direktor te agencije Bojan Veselinovič je bil njihov hlapec, ki je namerno spodkopaval medij s tem, da ni hotel izvrševati določil zakona in pogodbe med STA in Ukomom. Jasen dokaz za to je dejstvo, da je sedanji direktor STA Igor Kadunc z Ukomom sklenil enako pogodbo, kot jo je prej že Veselinovič, ki pa je potem ni hotel spoštovati. Ker se igra po pravilih, je danes STA v boljši poslovni in finančni kondiciji kot kadar koli prej.

V očitani Janševi diktaturi ni bilo predvideno obvezno cepljenje. Nov zakon med drugim grozi z visokimi kaznimi tistim, ki bi morda odklonili obvezno zdravljenje (beri obvezno cepljenje). Zakon, ki ga bo sprejela Golobova koalicija, predvideva »cepljenje« z visokimi kaznimi za anticepilce, ki ne bodo spoštovali njihovega zakona.

Ideološka zunanja politika v nasprotju z evropskimi pristopi
Tudi zasuk v zunanji politiki je neke vrste revanšizem. Retorika o ponovni vrnitvi k jedrnim državam je navidezna. Njen namen je prikriti oziroma zabrisati sledi, ki vodijo v Rusijo. Slovenska javnost in politika sta bili seznanjeni z dvema pismoma in povsem nasprotujočima stališčema znanih osebnosti v odnosu do Rusije. Prvi z Milanom Kučanom in Danilom Türkom ter drugimi ideološko poenotenimi zahtevajo konec vojaške pomoči Ukrajini, ki ječi pod vojnimi zločini. S tem bi tej državi odvzeli njeno legitimno pravico do obrambe, ki je opredeljena tudi v ustanovni listini Združenih narodov.

Prav tako omenjajo sporazum iz Minska, naklonjen ruskim interesom predvsem na območju Donatska in Luhanska. Ta sporazum ni bil ratificiran in s tem tudi ne uveljavljen. Medtem pa nihče ne govori o sporazumu iz leta 1994, ki je bil sklenjen v Budimpešti med Združenimi državami, Združenim kraljestvom, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstanom. Ukrajina, Belorusija in Kazahstan so se s to pogodbo odpovedale jedrskemu orožju, kar je bilo tudi realizirano. Ukrajina je bila v tistem času tretja najmočnejša jedrska sila na svetu. Sporazum zagotavlja jedrsko razoroženim vojaško in ekonomsko varnost na celotnem območju njihovih mednarodno priznanih meja. V Ukrajini je ta sporazum evidentno kršen z vojaškim napadom in ekonomskimi pritiski ter ruskim terorizmom.

Nekaj dni za prvim je javno pismo napisala druga, ideološko heterogena skupina javno izpostavljenih, ki je veliko večja od prve. Ta ima diametralno nasprotna stališča. Njena stališča so legitimna in skladna z mednarodnim pravom, ki vključuje pravico vsake države do oborožene obrambe. Obe pismi sta javno dostopni, na tem mestu pa je pomembno dejstvo, da govorita o dveh pristopih. O prvem, ki je z mednarodnega vidika in pravno-formalno nesprejemljiv, in drugem, ki kaže edino pravo pot iz ukrajinske krize.

Točno v tem se že po nekaj tednih vladanja Golobove koalicije jasno kaže ideološkost, ki izrazito izkazuje naklonjenost Rusiji. Ni se namreč sposobna jasno opredeliti do pristopa, skladnega s težnjami zaveznikov, ampak raje koleba. V zvezi s tem so na Ministrstvu za zunanje zadeve ustanovili nekakšen nepotreben strateški svet. V teh razmerah je težko razumeti, da bi bil ta svet ustanovljen za kaj drugega kot iskanje poti, ki bi bila čim bolj naklonjena Rusiji.

Slovenska vladajoča politika mrzlično išče načine, kako bi čim bolj stopila Rusiji ob bok. In to kljub temu, da je Rusija brez utemeljenega razloga napadla sosednjo neodvisno demokratično državo. Še več, v tej državi ruska vojska serijsko izvaja vojne zločine in zločine proti človečnosti ter celo teroristične akcije, kot so napadi na žitna polja in blokada izvoza hrane iz Ukrajine. S tem Rusija v mednarodnem obsegu povzroča še več lakote predvsem v nerazvitih državah, drugod pa hude podražitve.

Moje osebno mnenje je, da bi morali z zločinskim in terorističnim ruskim režimom prekiniti vse stike, vse dokler Rusija ne umakne zadnjega vojaka iz območja mednarodno priznane Ukrajine. Pogodba iz Budimpešte se mora spoštovati. Še posebej, ker je Rusija sopodpisnica.

Davorin Kopše

p.s. 

Na kolumno se je odzval direktor STA Kadunc. Njegov odziv lahko preberete pod kolumno na povezavi, kjer je bila najprej objavljena.